Novogoričanka Mojca Širok je eden najbolj prepoznavnih obrazov informativnega programa slovenske nacionalne televizije, saj je sedla na voditeljski stolček zvenečih oddaj, kot so Dnevnik, Globus in Odmevi. Za vodenje slednjih je pred leti prejela dve medijski nagradi viktor, večini pa se je bolj vtisnila v spomin kot prodorna dopisnica iz Rima in Vatikana, od koder je skupno poročala kar 13 let. O nekaterih tamkajšnjih fenomenih je izdala tudi tri knjige. Kljub temu, da se je lansko poletje skupaj z družino vrnila v domovino, v mislih še vedno rada pogleduje k zahodnim sosedom ter kakšno podrobnost lažje pojasni v italijanščini. Rada pove, kako so jo Italijani naučili, da si je treba tudi v največji delovni gneči vzeti čas za »un piatto di pasta« (za krožnik »pašte«). Ne bo pozabila volilnega dne, ko je na vrata agencije, v kateri so bili zbrani novinarji iz več držav, z loncem testenin potrkal natakar iz bližnje gostilne. »Vladal je popoln kaos, ampak takrat smo se vsi posedli in pojedli kot ljudje. Bila sem oblečena v roza bluzo, okrog katere so kolegi ovili papirnate brisače iz stranišča, da se ne bi popackala pred javljanjem v živo,« v smehu pripoveduje Mojca Širok, ki za seboj še ni zaprla dopisniških vrat. Trenutno jo najbolj mika Bruselj, vendar obljublja, da bo vsaj še kakšno leto ostala v Sloveniji.
Diplomirali ste iz slovenskega in italijanskega jezika, nato pa magistrirali iz sociologije kulture. Kako ste se potem odločili za novinarski poklic?
Za novinarstvo se nisem odločila, tako je naneslo. Med študijem sem začela kot špikerka na Radiu Študent, čez nekaj let pa potrkala na vrata Mladine, kjer so me takoj zaposlili. Nato sem kot štipendistka eno leto živela in delala v Ameriki, po prihodu domov pa me je poklical takratni urednik zunanje politične redakcije na RTV Slovenija Edvard Žitnik in mi ponudil delo dopisnice iz Rima, ki sem ga nato opravljala med leti 1999 in 2003. Za tem sem nekaj časa vodila Odmeve, kasneje tudi Dnevnik, leta 2007 pa sem se kot dopisnica odpravila še drugič v Rim.
Kako ste se na začetku znašli v Rimu?
V prvi vrsti je bilo težko zaradi same narave dela, saj dotlej nisem imela izkušenj z nastopanjem pred kamero, doživela pa sem tudi rahel kulturni šok. Čeprav sem zrasla ob meji, je Rim popolnoma drugi svet, to ni Italija, ki jo poznamo Goričani. Tam je vse konfuzno. Prometa je ogromno in nihče ne spoštuje pravil, vse je umazano, kajti odvoz smeti ni reden, ulice so neurejene, javni promet je slab, ker nihče ne plačuje vozovnic. Mesto je povsem neprimerno za majhne otroke, saj ni igrišč ali parkov. Takšnih igral, kot so v borovem gozdičku, v Rimu ne najdeš, zato je bila hči očarana, ko je prihajala v Slovenijo. Navdušena je bila celo nad tukajšnjimi šolami, saj so te v Rimu slabo vzdrževane, umazane in stare.
Torej je na splošno življenje v Sloveniji boljše kot v Italiji?
Seveda je odvisno, kateri predel Italije vzamemo. Na splošno gledano pa ima Slovenec danes še vedno veliko večjo socialno in zdravstveno varnost. Tudi pri nas se je v zadnjih 25 letih marsikaj poslabšalo, vendar še zdaleč ne tako drastično kot v Italiji. Po vojni so Italijani doživeli skokovit gospodarski razvoj in dosegli dober življenjski standard, vendar je od tega debelega zrelega jabolka ostal samo še ogrizek, saj so se jim vsi javni sistemi sesuli. Znan je recimo podatek, da več kot 60 odstotkov šol, ki ležijo na potresnih območjih, nima protipotresne gradnje, saj se je pri gradbenih projektih dolga leta sleparilo. Bognedaj, da zboliš, saj moraš na preglede čakati po več let, vsak recept dodatno plačati, v Neaplju te lahko doleti celo, da na intenzivnem oddelku spiš na boreli, ker ni dovolj postelj. Ob vsem tem država ljudi dodatno pesti z davki. Glede na to, koliko v Sloveniji damo državi, dobimo v primerjavi z Italijani relativno veliko nazaj.
Se mora dopisnik za dobre zgodbe zliti z okoljem?
Da in ne. Dopisnik mora ohranjati tudi stik z domovino, saj je treba iz slovenskega zornega kota in stališč tukajšnji publiki predstaviti, kaj se dogaja nekje drugje. Pri tem je potrebno podati dovolj informacij in jih postaviti v pravilen kontekst, da si bo gledalec lahko sam ustvaril mnenje in delal primerjave z življenjem v Sloveniji. Ko govorimo o plačah v Rimu, je nujno povedati tudi, koliko tam stanejo voda, elektrika ali najemnina.
Ste v Italiji pogosto naleteli na težave pri pridobivanju informacij?
Medijev iz nepomembnih držav nihče ne povoha. Za vsako stvar sem se morala truditi vsaj trikrat toliko kot recimo moja nizozemska kolegica. Ob kakšnih pomembnejših reportažah in intervjujih sem se zato združila s kolegi, predstavniki večjih medijev. Do Berlusconija, ki nam je bil vsem izziv, pa je bilo nemogoče priti, če nisi bil novinar katerega izmed največjih medijev, kot sta CNN ali BBC. Sama sem ga sicer imela priložnost intervjuvati, ko je bil na uradnem obisku v Sloveniji. Še veliko težje se je bilo do podatkov dokopati v Vatikanu. Če je pri Italijanih pogosto »vžgal« ženski šarm, je bilo v Vatikanu novinarkam veliko težje, čeprav se zadeve počasi spreminjajo. Pri monsinjorjih sem pogosto naletela na strašno vzvišenost in običajno dobila odgovor, da oni niso tam zato, da bi stregli novinarjem. Do sogovornikov si lahko prišel le preko poznanstev. Tako sem se v Argentini po izvolitvi Frančiška lahko srečala z njegovimi sorodniki, prijatelji in sodelavci, predvsem zato, ker je njegova nečakinja poročena s Slovencem. Sicer ni hotela govoriti z nobenim medijem.
Vatikan ste ob mafiji in Berlusconiju obdelali tudi v vaših treh knjigah. Jih je glede na proces dela mogoče primerjati ali je vsaka poglavje zase?
Vse tri knjige so del velike zgodbe, imenovane Italija. V 13 letih dopisništva se je nabralo res veliko neuporabljenega materiala, iz katerega so nastale knjige. Ko sem se prvič vrnila iz Rima, sem ugotovila, da v knjižnicah naših fakultet ni mogoče najti niti vrstice o enem najbolj vznemirljivih politično-medijskih fenomenov sodobnega časa, to je političnem projektu Silvija Berlusconija. Zato sem se odločila na to temo napisati magisterij, založba Finance pa je nato izdala še knjigo. Podobno se pri nas ni našlo resne publikacije o mafiji. Pri knjigi o papežih pa se je pojavil še en dodaten razlog. Ta revolucionaren trenutek v Rimskokatoliški cerkvi, ko je papež Benedikt XVI. odstopil in je bil izvoljen Frančišek, sem imela privilegij vsak dan spremljati kot edina preostala slovenska dopisnica iz Rima in Vatikana, zato sem čutila posebno odgovornost, da vse gradivo sestavim v knjigo. Konec novembra je v zbirki Mladinine osebnosti izšel nekakšen drugi del o papežih, ki ponuja tudi popolnoma novo analizo Frančiškovega delovanja.
Nedavno ste za kriminalko z naslovom Pogodba prejeli nagrado modra ptica. Nam lahko razkrijete kakšen vsebinski drobec?
Lahko razkrijem, da se dogaja v Rimu, da je vpletena mafija in je veliko mrtvih. V glavnih vlogah nastopata policist in časopisna novinarka. knjiga bo marca izšla pri Mladinski knjigi, ki podeljuje nagrado modra ptica. Rok za natečaj mi je predstavljal motivacijo, da sem kriminalko dokončala že to poletje, saj bi jo sicer najbrž napisala šele v “penziji”
Trenutno se posvečate vodenju Globusa in posebnih zunanjepolitičnih projektov, kot so bili obisk ruskega predsednika Putina v Sloveniji, ameriške volitve ali arbitražna sodba o meji med Slovenijo in Hrvaško. Ste si pri vodenju teh eminentnih oddaj zastavili kakšne posebne cilje?
Pomembno je, da ne podcenjuješ publike in se na vsako temo ter sogovornika dobro pripraviš, saj imaš kot novinar veliko odgovornost do gledalcev, zanje si kot nekakšen prevodnik dogajanja. Še posebej se mi zdi pomembno, da z gosti v studiu vzpostaviš dialog in jim ne dovoliš, da na dolgo in široko razpredajo o določeni temi. Na zastavljena vprašanja moraš zahtevati odgovore. Pri polemičnih in poizvedovalnih intervjujih to ni enostavno, saj lahko sogovorniku hitro dopustiš, da preveč zaide, če pa ga prekineš na nepravem mestu, se gledalcem zdi, da si nesramen.
Glede na to, da ste dolgo živeli v Rimu, danes pa v Ljubljani, nam lahko pojasnite še, kakšen pomen ima za vas Nova Gorica?
Tisti, ki smo v sedemdesetih in osemdesetih letih odraščali v Novi Gorici, nosimo s seboj neko posebno izkušnjo. V prvi vrsti nas je definirala meja kot pomemben faktor tukajšnjega življenja, pa tudi dejstvo, da je naše mesto nastalo iz praznine. Iz tega niča so se oblikovali tudi meščani, ki so bili sprva vsi le priseljenci. Zame je Nova Gorica rojstno mesto, ki me definira tako kot moja družina. Ko govorim o domu, še vedno najprej pomislim na Novo Gorico.
Sandra Krkoč Lasič
Foto:
(Naslovna fotografija) Foto Marko Jamnik
