Nadja Velušček in Anja Medved sta mati in hči, ki v tandemu snujeta dokumentarne filme, vezane predvsem na tukajšnji obmejni prostor. Film Moja meja je denimo Nadjina osebna izpoved o tem, kako je meja definirala njeno otroštvo, saj je bila njena mati Goričanka, oče pa iz Soške doline – ko sta se poročila, je življenje družine trčilo ob neprebojni zid med dvema svetovoma.
Filmski ustvarjalki skušata iz osebnih spominov sešiti kolektivno zgodbo tega območja. Posneli sta vrsto dokumentarcev, Anja pa prireja tudi tako imenovane spominodajalske akcije, v katerih ljudje darujejo svoje spomine. Zadnjo je izvedla na nekdanjem mejnem prehodu na Rafutu, kjer je sedaj Muzej šverca, najbolj odmevna pa je bila Spovednica tihotapcev, saj je bila izpeljana na večer pred padcem meje. Anjin spomin na švercanje sega v srednjo šolo, ko je z dvema prijateljema v Italijo tihotapila vinil plošče skupine Laibach. »Nakupili smo po nekaj deset plošč in jih odnesli v mladinski klub v Vidmu, kjer smo jih zamenjali za druge plošče, ki se pri nas niso dobile.«
Vez med materjo in hčerjo je vedno edinstvena. Kako bi opisali vajin odnos pri delu?
Nadja: Odnos mati in hči je skozi vso zgodovino psihologije opisan kot naporen, mislim pa, da medve iz njega črpava tisto dobro, ker sva skupaj ustvarjalno rasli. Ko skupaj delava, se najmanj kregava.
Anja: Med delom pozabiva, da sva mama in hči. Imava tudi razdeljeno odgovornost. Mama je bolj nabiralka zgodb, jaz pa iz vsega tega kupa materiala izbiram, kaj bo predstavljeno v filmih.
Nadja, po poklicu ste profesorica slovenščine in italijanščine. Kako je torej prišlo do sodelovanja z Anjo, ki je zaključila študij gledališke in radijske režije?
Nadja: Že od otroštva sem iskala svoj ustvarjalni prostor. Najprej je bila to glasba, nato gledališče, nazadnje film. Ko sem sodelovala s čezmejnim društvom Kinoatelje, sem dolgo nazaj stopila v stik z gospodom Filbertom Benedetičem, takratnim direktorjem za slovenski spored v okviru televizije RAI, in mu predstavila idejo o dokumentarnem filmu o meji. Padel je v zgodbo in nas mesec dni kasneje povabil k izvedbi dokumentarnega filma o Brdih na obeh straneh meje. Ker sploh nisem vedela, kako pristopiti k filmu, sem poklicala Anjo. Imeli sva zelo malo časa in drugačno tehnologijo kot danes.
Anja: To je bil skok v vodo, plavati pa sva se morali naučiti medtem, ko sva že bili v vodi. Me je pa dokumentarni pristop vedno zanimal, tudi v gledališču in video projektih, ki sem jih takrat ustvarjala. Konec koncev gre vedno za umetnost pripovedovanja, ki je skupna literaturi, gledališču in filmu.
Še pred tem pa vaju je zaneslo v gledališče …
Nadja: Ko sem učila na srednji šoli, sem vodila gledališko skupino. Tako pri snovanju proslav kot predstav smo razbijali standardne okvire. Dijakom sem pustila, da so ustvarjalni, zato se nismo učili tekstov na pamet, ampak smo jih raje sami oblikovali. Naše predstave so bile mešanica med gledališčem in performansom. Kot zadnjo smo odigrali Pregljevo Matkovo Tino. Z njo smo popotovali po vaseh, kjer smo igrali na prostem, in v zgodbo vpletli vaška jedra in domačine.
Anja: Bila sem na vseh teh vajah, zato se mi je že kot otroku zdelo, da želim nekoč delati svoje predstave. Ko sem prišla v srednjo šolo, mama ni več učila tam, nadaljevali pa smo s tradicijo razrednih proslav – predstav in zelo veliko eksperimentirali. Ni čudno, da smo iz našega razreda kar trije postali gledališki režiserji, poleg mene tudi Marko Peljhan in Diego de Brea.
Vendar vaju vseskozi bolj vleče k dokumentarnim filmom, ki jih tketa predvsem iz osebnih spominov pričevalcev. Kako jih prepričata, da se vama izpovejo?
Nadja: Starejša generacija rada pripoveduje. Spomine podajajo tako, da si jih lahko živo naslikamo, skupaj z barvami, vremenom, s časom. Kamera pa nam omogoči, da poleg pripovedi zabeležimo tudi mimiko obraza, oči, ton glasu in narečje. Ne obstajajo dobri ali slabi pričevalci, vsi so protagonisti svojega življenja in zato vredni naše pozornosti.
Anja, ob padcu meje ste v prostore nekdanje carinarnice na Erjavčevi povabili Novogoričane in Goričane, da izpovejo svoje grehe glede švercanja. Kako so se ljudje odzvali?
Anja: Spovednica tihotapcev, ki smo jo v okviru društva Kinoatelje organizirali prav na večer pred odstranitvijo mejnih zapornic, je bila zagotovo najbolj čustvena, saj si nihče ni predstavljal, kakšen bo ta prostor brez meje. Ljudje so spet čakali v vrsti pred mejnim prehodom in čeprav so vsi pristali na igro, je bila v zraku tudi resnična želja po očiščenju od tesnobe meje.
Nekaj teh zgodb je zabeleženih tudi v kratkem filmu Spovednica tihotapcev. Se vaju je katera še posebej dotaknila?
Anja: Nekdo iz Gorice recimo razlaga, kako je dojel, kaj pomeni svoboda, ko se je kot otrok prvič sam peljal s kolesom čez mejo. Morda se zdi paradoksalno, ampak svobodo lahko občutiš le takrat, ko si drzneš prečkati mejo. Najbolj pa me je ganila pripoved neke Italijanke, ki kot otrok ni razumela, zakaj se je njena nona skrivala, ko je s sosedo govorila slovensko. Šele kasneje ji je bilo jasno, da je bil za to kriv njen nono, italijanski nacionalist in fašist. Zato se je prišla izpovedat s plonk listkom, iz katerega je v slovenščini prebrala: »Dober dan, nona Marija. Sem Italijanka, ne razumem in ne govorim slovensko, ampak danes tukaj sem tudi Slovenka.«
Odkar je bila odstranjena fizična meja, so se navade tukajšnjih ljudi precej spremenile. Je ta prostor s tem izgubil nekaj svojega čara?
Anja: Tisti, ki danes odraščajo v Novi Gorici, si verjetno težko predstavljajo, da smo včasih imeli zelo blizu zelo drugačen svet. To ni bila le meja med dvema različnima jezikoma in družbenima sistemoma, ampak so bili na obeh straneh tudi drugačni vonji, barve, včasih se je zdelo celo, da vreme ni popolnoma enako. Ta bližina razlike izginja, saj nas globalizacija vse meče v isti koš. Žal pa ostaja neke vrste zid, ki daje občutek, da se nas tisto na drugi strani ne tiče.
Zadnja leta delujeta pod okriljem vajinega zavoda Kinokašča. Od kod ideja za njegovo poetično ime?
Nadja: Že nekaj let živim v hiši pri cerkvici v Šmihelu, kjer je tudi sedež zavoda Kinokašča, ki deluje kot produkcija dokumentarnih filmov in hranilnica spomina. Kašča torej kot simbolni prostor, kjer hranimo dragocenosti. Vse te kmečke hiše so imele nekdaj kaščo ali skedenj in marsikateri je služil tudi kot družabni prostor. Domačini so mi povedali, da se je prav na tem skednju včasih plesalo, sedaj pa nastaja dvoranica, ki bo nekakšen mikro prireditveni prostor in bivak za gostujoče ustvarjalce. V takšnem okolju, ki je že napolnjeno s spomini, je lepše ustvarjati.
Bi za konec podelili še kakšen citat iz vajinih filmov, ki se vama je usedel v srce?
Nadja: Ervin Hladnik Milharčič film Mesto na travniku zaključi z besedami: »Tukaj so na zelo majhnem terenu vsa vprašanja sodobne Evrope združena na enem mestu. Nova Gorica je tudi zato zelo moderno mesto, saj mora fizično razrešiti vprašanje, kako se dvoje združi v eno.« S to izjavo nam je že pred vstopom v EU dal izhodišče za razmišljanje o Novi Gorici kot Evropski prestolnici kulture.
Anja: Nova Gorica in Gorica bi lahko postali evropsko mesto in pol, če bi znali ohraniti različnost z dialogom.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
