Aljoša Valentinčič je redni profesor za denar in finance na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2004 je doktoriral s področja računovodstva in financ na University of Glasgow v Veliki Britaniji. V reviji Finance objavlja kolumne, v katerih skuša bralce opozoriti na to, da smo ljudje ekonomska bitja. Izvira iz Solkana, pristal pa je v Šempetru. V zrelih letih je vse bolj navezan na Goriško.
Na Ekonomski fakulteti predavate o denarju in financah. Kaj vam pomeni denar?
Na fakulteti dejansko poučujem finance in računovodstvo, v bistvu se z denarjem kot takim ukvarjam manj. Mi pa denar pomeni sredstvo, s katerim pridem do nekaterih stvari, ki mi v življenju prinašajo zadovoljstvo.
Kako ste povezani s študenti? Vas predavanja tudi pomlajujejo?
(Smeh) Predavanja imam zelo rad, najraje takrat, kadar vem, da ne bodo strukturirana po prosojnicah, ampak da bodo »padala« vprašanja, drugačna mnenja in pogledi in bomo nato skupaj iskali odgovore. Moja področja poučevanja ponekod omogočajo in izzovejo več diskusije – na primer, ko se pogovarjamo o vplivu okoljske, družbene in deležniške odgovornosti podjetij ali etičnosti ravnanj managerjev korporacij, drugje moramo biti bolj strukturirani, recimo pri računovodski obravnavi najemov. Tisto, kar pa vedno želim, je, da študentje začutijo in se zavejo, da lahko tudi sami z ustreznim ravnanjem na teh področjih prispevajo k temu, da bo širša družba jutri boljša že za nas, predvsem pa za naše otroke. Tak pogled me seveda potem tudi notranje pomladi. Sicer pa tudi dobesedno – pri predavanjih v živo se veliko gibljem po prostoru, tako da imam hiter srčni utrip in me predavanja pomlajujejo tudi tako. Številni študentje pa ostanejo povezani z mano še po študiju preko nekaterih družbenih omrežij.
Včasih (ali pogosto) kupimo obleko, klobuk ali kaj tretjega, česar sploh ne potrebujemo. Zakaj?
Ker z nakupom dosegamo koristnost, zadovoljujemo neko notranjo potrebo, ki ni nujno – in v sodobnem času zelo pogosto tudi res ni – povezana z uporabno vrednostjo stvari, na primer klobuka. Klobuka že dolgo prvenstveno ne uporabljamo za zaščito pred neugodnim vremenom, ampak kot modni dodatek. Tako se bolje počutimo in smo srečnejši. »Kaj tretjega« je lahko tudi donacija ali prostovoljno delo, važno je, da nam prinaša zadovoljstvo.
Kaj vse vpliva na naše ekonomske odločitve?
V klasični ekonomiji smo ljudje sebična, popolnoma racionalna, hladnokrvna bitja, ki ravnajo izključno v lastnem interesu. Pri vsakem nakupu skušamo iztisniti kar največjo korist zase, na primer najnižjo možno ceno ali največjo možno količino izdelka za naš denar. Pri teh razmislekih nam pomaga neskončna sposobnost preračunavanja med različnimi možnostmi (npr. cenami izdelkov in storitev). Vendar že iz lastne izkušnje (številne raziskave to tudi pokažejo!) vemo, da ljudje ne ravnamo vedno tako, celo zelo pogosto ne. Denar dajemo v dobrodelne namene, pomagamo ostarelim sosedom, najdeno denarnico vrnemo lastniku, ne da bi iz nje pobrali denar itd. Poleg tega nas pri razmislekih omejujejo naši možgani, prepričanja, moralne dileme … Te elemente nam pomaga razumeti novejša veja ekonomije, to je nevroekonomija.
Kako bi kratko in jedrnato predstavili polje nevroekonomije?
Nevroekonomija proučuje biološke temelje pridobivanja znanja in razumevanja ekonomskih procesov. Biološki temelji so na primer možganski sistemi, ravni hormonov, genska zasnova itd. Raven hormonov na primer vpliva na željo po prevzemanju tveganj pri trgovanju z delnicami. Drugo veliko polje, ki tudi spada v nevroekonomijo, so t. i. vedenjske pristranskosti. To so odkloni od tistega, kar bi razumen, hladnokrven posameznik naredil. Zakaj imajo, denimo, ljudje tako radi pohištvo Ikea? Ker ga sami sestavijo in v to vložijo svoj trud, pohištvo vrednotijo višje, bolje kot bi ga sicer. Ali vprašanje, zakaj nas en zasluženi evro na borzi veseli precej manj, kot nam izgubljeni evro povzroči nelagodje, ali zakaj je pri darovanju organov po smrti pomembno, če se predpostavlja, da je soglasje dano, razen če se posameznik ne odloči proti, ali pa se predpostavlja, da soglasja ni, razen če se je posameznik izrecno opredelil in odločil za darovanje. Polje nevroekonomije črpa tudi iz psihologije.
V Financah objavljate kolumne. Radi pišete za širšo javnost? Kaj bralcem najraje sporočate?
Bralce skušam opozoriti na to, da smo ljudje ekonomska bitja, da se odzivamo na ekonomske spodbude na praktično vseh ravneh našega življenja, le da tega pogosto ne želimo slišati. Denimo, da opustimo sladke pijače, rdeče meso, postanemo vegani – to so vse odločitve, ki imajo v ozadju tudi pomembno ekonomsko komponento. Opozarjam pa tudi na nekatere ekonomske pojave, ki posameznikom, podjetjem in državi ne koristijo – na primer trgovanje z delnicami na podlagi notranjih informacij, dostop do naravnih bogastev (jezer, rek, gora), problem lekarniškega trga.
Pisali ste tudi o cepljenju … Mimogrede, ste cepljeni proti covidu, če vas smem vprašati?
Sem cepljen, seveda. Cepil sem se takoj, ko je bilo to možno oziroma omogočeno, cepljenje sem dokumentiral na družbenih omrežjih, na Twitter profilu pa imam tudi zapisano, da sem dvakrat cepljen. Na tak način dajem jasen signal o tem, kar mislim, da je pravo ravnanje. Pišem o cepljenju, sodelujem v razpravah o cepljenju, razlagam pomen cepljenja, seveda z zornega kota ekonomista. Cepljenje je civilizacijska pridobitev človeštva, s cepljenjem zaščitimo sebe, predvsem pa tiste, ki se cepiti ne morejo ali ne smejo zaradi šibkega imunskega sistema ali drugih zdravstvenih razlogov. Pišem o tem, da cepiva niso ne največji ne najbolj donosen segment poslovanja velikih farmacevtskih družb, da so koristi od cepljenja za družbo in posameznike bistveno večje od tveganj. Ekonomsko gledano bi morali tisti, ki se ne želijo cepiti brez utemeljenih razlogov, nositi ne samo zaznane »koristi« (izogniti se stranskim učinkom cepljenja), temveč tudi stroške – na primer pogostega in dragega testiranja.
Kako bi lahko spodbudili cepljenje? Z zakonom »morate se cepiti!« ali po drugi strani z določenimi olajšavami, morda denarnimi spodbudami?
Ekonomske spodbude najbolj delujejo tam, kjer ljudje plačilo dojemajo kot spodbudo na način, kot da bi jih nekdo prijateljsko »dregnil pod rebra«, ne pa kot prisilo. Spodbuda ne sme pomembno vplivati na siceršnji ekonomski položaj posameznika (raven dohodkov, premoženja), posameznik pa se lahko brez večjih zapletov stroškov izogne spodbudi (tako, da ta ne deluje kot prisila). Tak pristop se je izkazal za učinkovitega, na primer pri opuščanju kajenja. Tak pristop so – pohvalno – uporabila nekatera naša podjetja, da so zaposlene spodbudila k cepljenju proti covid-19. To je OK. Sem pa zadržan, da bi država uporabila tak pristop zaradi neke druge lastnosti posameznikov – moralnega hazardiranja. Če bi država ljudem ponudila plačilo za cepljenje (pojavljale so se ideje o 1.000 EUR za cepljenje), bi se najprej zgodilo, da bi ljudje čakali, če bo država »dvignila ponudbo«, predvsem pa bi nato podobno pričakovali oziroma zahtevali tudi pri drugih ukrepih javnega zdravja, na primer spodbudo za rekreacijo, za opustitev pitja alkohola … Se pa sicer pridružujem tistim znanstvenikom, ki menijo, da je najbolj učinkovit ukrep lasten zgled, zato sem svoja cepljenja tudi javno objavil, ter pogoj za dostop do dejavnosti, ki jih imamo ljudje radi – na primer restavracije, gledališča, in tudi kot pogoj za nekatere službe, na primer za zdravstveno osebje. Sem pa tudi prepričan, da bi moralo biti cepljenje obvezno za nas vzgojitelje, učitelje in profesorje.
Videli ste že ves svet. Od ZDA, do evropskih prestolnic, kot sta London, Amsterdam … Ali ste najraje v Sloveniji? Če ja, zakaj?
Doktorat znanosti sem opravil na Univerzi v Glasgowu in se zatem vrnil nazaj. Dolga leta sem nato bil in sem še vpet v številne mednarodne znanstvene povezave, na primer osrednje znanstveno združenje z mojega ožjega raziskovalnega področja European Accounting Association, in univerzitetne povezave, na primer mednarodne akreditacijske organizacije. V Sloveniji ostajam tudi zato, ker mislim, da lahko z znanjem, izkušnjami, ki sem jih nabral po svetu, pomagam k razvoju naše družbe. Zelo sem ponosen, da je Ekonomska fakulteta pridobila tri glavne mednarodne akreditacije, eno od teh prvič prav v času, ko sem bil prodekan za znanstvenoraziskovalno delo.
Pred petimi leti bi tudi rekel, da sem najraje v Sloveniji. Žal pa moram povedati, da me razvoj družbe v Sloveniji v zadnjih letih skrbi in žalosti. Prej sva govorila o cepljenju – odnos do cepljenja v Sloveniji je na zelo nizki ravni. Ne cepiti se, je odraz sebičnosti. Drugi tak pojav pa je raven javnega diskurza, ki se je »uveljavila« v zadnjih letih. Obkladanje z živalskimi imeni nima prostora v družbi, v kateri želim živeti. Obojega je v prestolnicah, ki jih omenjate, bistveno manj. In še ena stvar: odnos do beguncev. Ker sem živel v tujini – posebej s svojim imenom in priimkom, ki je marsikje težko izgovorljiv –, sem imel možnost okusiti, kako je biti tujec v neki deželi. Želim si, da bi bilo pri nas drugače, a žal ni. Spomnimo se samo naše negostoljubnosti in nerazumevanja ob zadnji zgodbi z afganistanskimi begunci.
Kje pa bi še živeli, če bi lahko izbirali?
Ah, London ima tu prednost, v bistvu pa kjerkoli v Veliki Britaniji. Tam se počutim dobro.
Kaj so vaši hobiji? Radi potujete?
Ker nikoli ni prepozno, sem se na stara leta začel učiti klavir. Napredek je bolj počasen (smeh), ampak mi vsak najmanjši korak nudi veliko zadovoljstvo, mogoče znamo v odraslih letih bolj ceniti napredek. Rad tudi pečem torte, to je aktivnost, ki me posrka vase enako kot učenje klavirja, le da je bil napredek tu hitrejši. Za potovanja pa skrbi moja partnerka Živa. Sam sicer rad potujem, a me mora nekdo brcniti v zadnjo plat, da se spravim na kako potovanje. To je verjetno posledica tega, da sem se med šolanjem in službo tovrstnih potovanj nasičil, kar potem vpliva tudi na običajna potovanja.
Kako zelo ste pa navezani na vaše rojstne kraje? Na Goriško? Ali radi obiskujete tamkajšnje sorodstvo in prijatelje? Kaj vas še posebej veže na tiste kraje?
Ja, izviram iz Solkana, pristal pa sem v Šempetru. V zrelih letih sem spet bolj navezan na Goriško. Če bi življenjske okoliščine to omogočale, je čisto možno, da bi se na Goriško tudi vrnil. Zdi se mi, da je kakovost življenja tam izjemno visoka. Ampak življenje je tako, da zaenkrat pridem le občasno na obisk k staršem čez konec tedna. Takrat pogosto odkolesarim ob Soči v Brda ali skočim na Sabotin. Pa še nekaj je pomembno – v Ljubljani imam in ohranjam stike s številnimi Goričani, ki so po študiju tudi ostali tu. Malo tolažimo drug drugega (smeh).
Katera knjiga je na vaši nočni omarici te dni (kot nas je rad spraševal prof. slovenščine na gimnaziji)?
Trenutno je na moji nočni omarici knjiga »Hrup – Zakaj tako slabo presojamo?« treh avtorjev, znanega psihologa Daniela Kahnemana, profesorja poslovnih strategij Oliverja Sibonija in Cassa Sunsteina, harvardskega profesorja vedenjske ekonomije. Naslov pove, zakaj je knjiga na nočni omarici – zelo velik del ekonomije se ukvarja s posledicami hrupa in pristranskosti pri sprejemanju ekonomskih odločitev, od izbire barve prej omenjenega klobuka, do prepozne prodaje delnic podjetij, ki bodo v prihodnje prinašala izgubo, do odločitve o darovanju organov po smrti. Moram povedati tudi, da je knjiga v papirni obliki v sodobnem času že kar svojevrsten luksuz (malce za hec, a s ščepcem resnice). Univerzitetni učbeniki z mojega področja so sicer še v papirni obliki, a je ta pogosto toliko dražja, da se študentje in profesorji pogosto odločamo za digitalne različice. Pod knjigo pa sta še dve reviji, ki sta na omarici stalno oziroma vsak teden znova – britanski The Economist in znanstvena revija Science. In da ne pozabim! Še vedno se rad zatečem k poeziji Daneta Zajca.
In za konec, spet na covid. Kaj nas čaka? Ali je to mogoče predvideti? (Sama sem optimist. Verjamem, da bomo virus počasi premagali …)
Tudi jaz sem optimist. Kljub počasnemu in nezadostnemu stanju precepljenosti mislim, da se bo masa cepljenih oziroma zaščitenih prej ali slej prevesila v korist manjšega prenosa virusa, manjše resnosti in smrtnosti obolelih in postopnemu izginjanju virusa. Ekonomsko gledano si namreč ponovne pandemije, kot smo jo imeli v preteklosti, ne želimo in si je ne bomo mogli več ekonomsko »privoščiti«.
Jelka Šutej Adamič
