Miloš Vrtovec se že vse življenje ukvarja s popravilom in z obnovo starodobnih vozil. Njegovo delo in dosežki govorijo sami zase, saj ga, kljub temu, da se ne mara izpostavljati, poznajo vsi tisti, ki se gibljejo v svetu starodobnikov, kjer velja za največjega poznavalca pri nas. Znan pa je tudi marsikateremu privržencu motorističnega sveta, v katerem je vrsto let (so)deloval kot tekmovalec. Tisti, ki imajo srečo, da obiščejo njegov dom, se znajdejo v svetu vozil iz nekega drugega časa, vozil, ki skozi Miloševe spretne roke dobijo novo življenje. Sam zase pravi, da noče biti prepoznan kot zbiratelj, temveč kot ljubitelj in restavrator. Doma hrani le najboljše modele, dragulje, kot jih poimenuje. V svoji lasti je imel tudi nekaj takih, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. Poleg motorjev obnavlja tudi traktorje, buldožerje in tovornjake. Z zadovoljstvom pove, da pozna vsak model teh vozil, tudi tiste, ki so bili izdelani še pred prvo svetovno vojno. A to je že druga zgodba, današnja je posvečena motorjem.
Navdušujejo vas starodobna vozila, ki jih večina ljudi slabo pozna ali pa so do njih ravnodušni. Od kod ta ljubezen?
Pravzaprav ne vem natančno, kako se je začelo, najbrž so mi kupili motor še preden sem se rodil (smeh). Moja družina se je sicer ukvarjala s kmetijstvom, edini sem se usmeril v tehnične vode, ker me je to od vedno zanimalo. Začel sem z obnavljanjem motorjev, dandanes pa obnavljam vsa vozila.
Kakšne zgodbe pripovedujejo starodobniki?
Vsako vozilo ima svojo zgodbo. Samo motorjev sem imel več kot sto. Spomnim se, da smo še v Jugoslaviji morali en motor vreči v kraško jamo, globoko devetdeset metrov, ker takrat pri nas ni bil dovoljen in smo ga morali skriti pred policijo. Šele po štiridesetih letih smo ga lahko potegnili ven.
Koliko časa vam vzame celotna obnova motorja in v kakšnem stanju jih dobite?
To je zelo različno. Za kakšnega potrebujem dva meseca, enega pa sem obnavljal kar tri leta. Najprej moraš dobiti in prebrati strokovno literaturo. Včasih je težko najti potreben material, motorje je treba poslikati, jih zrisati. Je pa danes komunikacija v zvezi z izmenjavo in nakupi potrebnih delov lažja zaradi interneta, včasih so informacije potovale od ust do ust. Takšna obnova tudi veliko stane, saj ne vključuje samo dela, pač pa tudi popravila, dobavo rezervnih delov, kromiranje, barvanje … Dobim jih v slabem ali zelo slabem stanju, nobeden od njih ni vozen. V Sloveniji sem eden redkih, ki lahko sam opravi celotno popravilo in obnovo takšnega motorja.
Kje najdete vse te edinstvene primerke?
Največ uvažam iz Italije in Anglije, te motorje tudi najbolj cenim. Nisem pristaš nemških in japonskih znamk. Nekajkrat na leto se udeležujem tudi mednarodnih sejmov, kjer se dobi najboljše in zelo drage kose. Poleg tega imam srečo, da znam marsikateri kos izdelati sam.
Po kakšen ključu izbirate tiste motorje, ki ostanejo pri vas in postanejo del vaše bogate zbirke?
Vsak motor, ki ga obnavljam, želim imeti zase. To žal ni možno – tudi s finančnega vidika, sicer bi vse shranil (smeh). Ko se enega motorja naveličam, ga zamenjam za drugega, če je le mogoče. Zelo sem izbirčen in nimam rad kar vsakega starega motorja. Ne cenim replik. Motor mora biti legenda.
Kateri motor, ki ga imate ali ste imeli v lasti, je za vas največja legenda?
Težko izberem samo enega, ker sem imel vse svoje motorje rad. Vedno sem imel dobre modele, določeni so bili tudi dirkalni, kot so Norton, Gilera, Guzzi. Zame so to tisti pravi motorji, četudi niso zmagovali. Ne boste me prepričali s kakšnim Puchom ali BMW-jem. Hranim tudi kolo iz leta 1928, iz katerega je bil narejen motor.
Prejeli ste veliko priznanj in pokalov za sodelovanje na motorističnih tekmovanjih novejših motorjev in starodobnikov. So tekmovanja s starodobniki priljubljena tudi med mladimi? Kako je z občinstvom?
Tekmoval sem s starodobniki in z novejšimi modeli po bivši Jugoslaviji, današnji Sloveniji, Italiji, na Hrvaškem … Pred tremi leti sem bil denimo v Beogradu. Na tekmah starodobnikov je vedno veliko gledalcev, tudi v Novo Gorico, kjer imamo vsako leto tekmovanje, pride več ljudi kot na nogometno tekmo. Žal pa je interesentov za starodobnike vedno manj, ker mladih to ne zanima, »tastari« pa se počasi poslavljajo. Starodobniki zaradi manjšega zanimanja izgubljajo tudi na vrednosti. Povsod je lepo, pokalov se je nabralo ogromno, a nekateri še vedno težko razumejo moje strasti. Veliko je tudi srečanj starodobnikov, kjer se srečujejo samo lastniki določene znamke. V Sloveniji to ni mogoče, ker nas je premalo. Spomnim se na primer srečanja motorjev znamke Indian, ameriški letnik 23 s prikolico. Vsako leto se v drugi državi srečamo veteranski lastniki starodobnikov, približno štiristo se nas zbere. Lepo je.
Velikokrat se odpravite tudi na pot. Kako izgleda to potovanje, kam vse vas je že zaneslo?
S starodobniki sem potoval po celi Evropi, predvsem z ženo in s prijatelji. Žena ima prav tako rada motorje, ki jih sicer ne vozi, je pa na zadnjem sedežu kljub temu naredila približno sto tisoč kilometrov in ima dober občutek za vožnjo in motor. Obožujem tovrstna potovanja – zdi se mi, da tako bolj uživam, vedno je napeto. Ves čas si v neposrednem stiku z naravo, ni tako kot v avtomobilu, kjer si zaprt in ti umetno vonjavo ustvarja osvežilec zraka.
Se kdaj bojite, da bi vas na poti motor pustil na cedilu?
Na vsak primerek se lahko vedno zanesem, ker zaupam, da sem jih dobro popravil. Pravzaprav še raje peljem stare. Najraje se odpravim v Anglijo, ki jo čutim kot svojo deželo, čeprav mi njihova hrana ni všeč in si jo vedno nesem s sabo. Ko grem tja, se počutim, kot da grem domov. V Angliji sem dirkal tudi na slavni dirki na otoku Mann.
Ste to strast prenesli še na koga v družini?
Sin ni preveč navdušen nad starodobniki, je pa dvakratni državni prvak v motokrosu in ljubitelj novejših motorjev. Enega sina, ki je bil tudi ljubitelj motorjev, sem izgubil. Tudi sam sem, ko sem bil še mlajši, dirkal z motokrosom. Oba sinova sem vpeljal v ta svet, sam pa sem tekmovanja sčasoma prerasel … Mislim, da sem pojedel preveč prahu in blata. »Šraufanje« mi je vsekakor bolj blizu.
Pri svojih 75 letih ste še vedno zelo vitalni. Kako ohranjate kondicijo?
Če želiš voziti motor, moraš ohranjati tako kondicijo kot tudi ravnotežje, drugače ne gre. Na nek način je to podobno jahanju konjev, kjer moraš prav tako ohranjati oboje. Še vedno sem v stiku z mladimi, ki jim svetujem in z njimi delim svoje izkušnje. Zaenkrat sem še v dobri kondiciji, še vedno se lahko po zadnjem kolesu zapeljem po dvorišču. Upam, da bo tako ostalo čim več časa.
Polona Konjedic
Foto Damir Ipavec
