Novogoriški kanuist Nejc Polenčič je na svoji zadnji veliki tekmi med mladinci posegel po samem svetovnem vrhu. Na svetovnem prvenstvu v slalomu na divjih vodah za mladince in mlajše člane, ki je julija potekalo v Krakovu na Poljskem, si je priveslal zlato medaljo. Finalna vožnja ni bila brez napak, a dovolj hitra, da je član kluba Soške elektrarne pometel z vso konkurenco. Uspeh ima še toliko večjo težo, ker je slovenska mladinska reprezentanca na najžlahtnejše odličje v omenjeni disciplini čakala kar 27 let.
Dijak Šolskega centra Nova Gorica, ki je pravkar prestopil prag polnoletnosti, ima za seboj že vrsto uspehov, saj je trikratni državni prvak, na lanskem svetovnem prvenstvu pa je bil del bronaste ekipe. »Medalje s svetovnega prvenstva so tiste, ki me motivirajo za nadaljnje treninge,« pojasnjuje mladi športnik, ki za uspehe trenira petkrat na teden po tri ure dnevno. Na poti do ciljev mu je v veliko oporo celotna družina: oče Aljoša kot soustanovitelj pivovarne Reservoir Dogs skrbi za sponzorstvo, mlajša brata Vid in Urban pa gresta po Nejčevih veslaških stopinjah. »Starši dihamo z njimi, se veselimo vsakega rezultata, še posebno, ko vidimo, da so tako zagnani in jih vodi zares močna želja. Čemur se posvetijo, se posvetijo z vsem srcem,« je na vse svoje fante ponosna mama Tjaša Podgornik.
V otroštvu si se preizkusil v različnih športih. Kaj je pretehtalo, da si se odločil za kajakaštvo?
Nejc: S tatom sem včasih veslal v plastičnih čolnih, nato pa sem nekega dne dobil priložnost preizkusiti se v tekmovalnem čolnu in bil zelo navdušen, saj je lažje obvladljiv in hitrejši od plastičnega. Všeč mi je bil predvsem občutek, da imam nadzor in sam upravljam z nečim. Pri desetih letih sem se tako vpisal v kajakaški klub, kjer so treningi najprej potekali predvsem skozi igro. Sprva sem veslal kajak, pri trinajstih pa sem se odločil za kanu, ker mi predstavlja večji izziv, saj gre za zahtevnejšo disciplino, pri kateri veslaš kleče in z enim veslom.
Kljub mladosti je za teboj že več let napornih treningov. Kako se razlikuje delo v klubu in v reprezentanci?
Nejc: Na reprezentančnem nivoju delamo z drugimi trenerji kot v klubu. V reprezentanci poteka delo nekoliko drugače, vse je zastavljeno bolj resno, trenerji se ti tudi bolj posvetijo, saj imajo pod seboj manjšo ekipo. Za nas mladince, ki smo povečini še vezani na različne kraje, pa je slabost, da vsi reprezentančni treningi potekajo v Tacnu v Ljubljani. Medtem v domačem klubu že od samega začetka sodelujem z Dejanom Stevanovičem, ki od lanskega leta sicer ni več klubski trener, a mi vseeno še vedno nudi trenersko podporo. Kot gledalec me včasih spodbuja tudi na reprezentančnih tekmah, veliko mi je pomenilo, da je bil prisoten na svetovnem prvenstvu v Krakovu.
Tjaša: Ravno Dejan, nekoč tudi sam odličen kanuist, je Nejcu privzgojil ljubezen do kanuja in ga vpeljal v to disciplino. Nejc je v bistvu njegov izdelek. Kot se Dejan sam rad pošali, je napočil čas, da učenec preseže učitelja.
Na velikih tekmah se je medalja že večkrat za las izmuznila. Kaj je bilo na tem svetovnem prvenstvu odločilno za preboj na najvišjo stopničko?
Nejc: Z leti sem postal še hitrejši, bolj sem izpopolnil tehniko veslanja, pomembno vlogo pa so odigrale tudi izkušnje. Takoj po finalni vožnji si nisem mislil, da bom pred vso konkurenco, saj so bili na startu še trije tekmovalci, sam pa sem naredil dve napaki, kar pomeni dve kazenski sekundi. V tistem trenutku sem sicer že razmišljal o medalji, ampak ne o zlati.
Kakšne misli ti rojijo po glavi, tik preden se poženeš s starta?
Nejc: Pred startom sem skoncentriran na progo in na to, kako bom izpeljal različne manevre, medaljo pa takrat skušam še odmisliti. Od vseh velikih tekem sem bil na tem svetovnem prvenstvu še najmanj živčen, pri čemer so mi verjetno pomagale izkušnje, saj sem pred tem vozil že v treh finalih velikih tekmovanj. Nekaj stresa pa je seveda vedno prisotnega.
Kako stresna pa so velika tekmovanja za najzvestejše navijače?
Tjaša: Na vseh večjih tekmah Nejca spremlja cela družina, tako da tudi preostali člani precej potujemo po Evropi in kar nekako živimo s tem športom. Ob njegovem prvem svetovnem prvenstvu, ki je leta 2017 potekalo v Bratislavi, smo se sprva odpravili na morje, ker je imel Nejc skromne cilje, saj si je želel uvrstitve v polfinale, nato pa se je nepričakovano kvalificiral v finale. Z juga Dalmacije smo se takoj odpravili proti Bratislavi in na tekmo prišli vsega deset minut pred Nejčevim startom. Na koncu je osvojil odlično peto mesto, brez dotika pa bi bila na dosegu celo medalja. Ob uspehu na tokratnem svetovnem prvenstvu so bile emocije še toliko bolj intenzivne, pritekla je tudi kakšna solzica. Ko smo zaslišali slovensko himno, je bila ganjena celotna navijaška ekipa.
Starše mladih športnikov pogosto skrbi, da bo zaradi kariere trpela šola. Kako usklajevati naporne treninge z ostalimi obveznostmi?
Tjaša: Nejc je priden učenec, ki lepo usklajuje treninge in šolo, saj je zelo vesten in discipliniran. Zato so profesorji zagotovo še toliko bolj razumevajoči do njegovih športnih ambicij.
Nejc: V šoli me podpirajo in mi gredo tudi precej na roko. Da naredim kakšen trening več, lahko občasno manjkam v šoli. V lanskem šolskem letu sem nabral več kot 200 opravičenih ur. Med šolo in treningi pa ni kaj dosti prostora za druge reči, morda pozimi za smučanje, poleti pa za kolesarjenje. Če uživaš v treningih, potem ti ni hudo, če primanjkuje prostega časa. Me pa na splošno veseli tehnika, zato sem pred leti obiskoval modelarski krožek, glede študija pa najbolj resno razmišljam o strojni fakulteti.
Letošnja sezona se počasi končuje. Kako se na nove izzive pripravljate v zimskih mesecih?
Nejc: Poleti na Soči treniram dvakrat na dan po uro in pol, pozimi pa imam en trening dnevno na vodi, nato pa še uro do dve v fitnesu. Mladinci veslamo na Soči v vseh letnih časih, medtem ko gre članska reprezentanca na priprave tudi v tople kraje. V primerjavi z nekaterimi drugimi mladimi reprezentancami, na primer češko, ki je vse zime na toplem, smo precej zadaj.
Tjaša: Tukaj se pokaže Nejčeva železna volja. Pri nas se nekoliko premalo pozornosti namenja mladinskim ekipam, ki morajo za svoje rezultate prav tako trdo garati kot članske.
Svetovno prvenstvo je bila zadnja velika tekma v mladinski konkurenci. H kakšnim ciljem je usmerjen pogled v prihodnosti?
Nejc: Drugo leto se bom premaknil v kategorijo mlajših članov. Cilj je vsekakor uvrstitev v člansko reprezentanco do 23 let. Treba bo narediti nek prestop in se dokazati tudi tam, kjer je selekcija večja, čeprav sem letos na državnem prvenstvu, ki je potekalo v Solkanu, zmagal tudi v kategoriji do 23 let, tako da najbrž ne bi smel imeti težav. Dolgoročen cilj pa se je seveda kvalificirati na olimpijske igre, za Tokio 2020 bo najbrž težko priti v ekipo, Pariz štiri leta kasneje pa bi že znal biti bližje. V Sloveniji imamo zelo močno kanuistično ekipo, tako da bo v vsakem primeru huda borba.
Solkanska proga na reki Soči bo čez dve leti gostila evropsko prvenstvo za mladince in mlajše člane. V kolikšni prednosti boste tedaj domači tekmovalci?
Nejc: Naravna proga v Solkanu tehnično ni posebno težka, saj nima toliko »rol« in valov kot umetne proge, na katerih poteka večina tekmovanj. Tu je treba veslati predvsem na moč. Meni ustrezajo bolj zakomplicirane proge, kjer je postavitev vrat bolj skupaj in pride do izraza tehnika.
Tjaša: Je pa solkanska proga postavljena v idilično okolje, saj je Soča res najlepša med evropskimi rekami. Predvsem v tem spodnjem delu se še ne zavedamo vseh njenih potencialov, tako za tekmovalne športe kot za rekreacijo. Sama menim, da tako kot znajo vsi na Havajih surfati, bi morali tukaj znati vsi veslati.
Nejc, v kanuju preživiš ogromno časa. Kaj ti pravzaprav pomeni veslanje?
Nejc: Pri veslanju mi je najbolj všeč, ker nenehno iščeš prave občutke. Do določene mere je ta občutek verjetno tudi prirojen in ga nosiš s sabo. Mama pravi, da me je vedno užitek gledati pri veslanju, kot bi plesal po vodi med vratci.
Sandra Krkoč Lasič
