Spoštovana gospa Jerneja Dimec Bratina.
Pišem vam zaradi težave, ki me pesti že nekaj časa. V mladosti sem hrepenela po »običajnih« stvareh, kot so dober mož, družina, hiša, dobra služba, urejene finance. Nič neobičajnega, bi rekli, kaj ni vendar to želja vsakega izmed nas? Ironija pri vsem tem pa je, da sem vse to tudi dejansko dosegla. Nad ničemer se pravzaprav ne morem pritoževati. Še več. Svoje skrite želje na področju kariere, ki mi res veliko pomeni, sem celo presegla. In če bi mi kdo v tistih mladih, ustvarjalnih letih rekel, kako bo danes, bi se le nasmejala in rekla, naj se uresniči vsaj pol. Znotraj vsega tega pa se počutim prazno. Sprašujem se, ali je to res vse, kar človek v življenju naredi in potem živi mirno in srečno do konca svojih dni? Ali je romantičen, strasten odnos samo še v knjigah? Ali je otroška iskrivost, spontanost prepovedana in ženski po 50. letu ne pritiče? Se res moramo ozirati na vse in na vsakogar, da ne zapademo v milost in nemilost zlobnih jezikov? Vem, odgovorni smo zgolj in samo zase. A po drugi strani določenih stvari ne moremo, ne smemo narediti tudi zaradi drugih? Otrok, staršev, partnerja. Počutim se utesnjeno. Banalen primer so stvari, ki jih hranim(o) v stanovanju. Sama večkrat naredim čistko, a to lahko le za svoje stvari (obleke, predmeti). Partnerju to nič ne pomeni in tudi če se police šibijo pod težo oblek (ki jih seveda ne nosi) in če vrata omar skorajda potiska z nogo, da se zaprejo – ga to ne moti. Sama pa imam vsega prilagajanja dovolj. Preprosto nimam več energije. In obleke so seveda le vrh ledene gore. Tu gre za povsem različne poglede na stvari. Na zdrav način življenja, gibanje, skratka vsega. Verjamem, da sedaj sledi odgovor – pogovorite se, pojdite k svetovalcu. Vse to sem že poskusila, a ni odziva. Torej, kaj mi še preostane? Strokovne literature, člankov, nasvetov na to temo nisem našla veliko. Sprašujem se, ali to pomeni, da je moja težava specifična, ali pa ljudje ne govorijo o tem? Ali pa, da so se preprosto sprijaznili z vsem. Se moram tudi jaz? Sem morda le preveč zahtevna in nečimrna?
Hvala za vaš odgovor.
Spoštovana bralka,
hvala za zaupanje. Uspelo vam je doseči oz. celo preseči mladostne sanje in predstave o svojem življenju, na kar ste lahko ponosni, na drugi strani pa ostajate vedno bolj prazni, nezadovoljni, nesrečni. Kaj vam manjka? Morda spodbuda, radost, igrivost, občutek živosti? Stik s sabo, s partnerjem, s presežnim? Opisujete občutek utesnjenosti, kar si predstavljam, da doživljate, kot bi živeli pod nekimi nevidnimi ovirami in pritiski, in doživljate strah, kot da se jim ne bi smeli zoperstaviti in narediti po svoje. Kaj bi vam dalo dovoljenje in motivacijo, da bi se počutila bolj živo, samosvojo? Da bi si upala kljubovati predstavam o tem, kaj si mislijo drugi, četudi vaši najbližji, hkrati pa začeti živeti svoje življenje. Ni vam treba iskati novega partnerja, pač pa, kaj vam preprečuje priti v stik sama s sabo, se izraziti, si dovoliti najti stvari, ki vas napolnjujejo. Kaj vas utesnjuje? Pričakovanja drugih, ki se jim ne sme oporekati? Svoja lastna prepričanja? Meni se zdi ključna beseda v vašem pismu PRILAGAJANJE. Jezi vas, ker sebe dajete na stran in v materinski drži preveč upoštevate vse druge, le za vas nihče ne poskrbi. Pa ste edino vi tisti, ki to zmorete in samo vi lahko spremenite načine svojega funkcioniranja. Dobro bi bilo, da bi odkrili, kako daleč segajo posledice prilagajanja, s čim so vas zaznamovali vzorci življenja po pričakovanjih drugih in kako lahko to začnete spreminjati v svoj prid. Jeza, v smislu odločnosti, da imate dovolj takšnega življenja, vam bo pomagala pri uresničevanju in udejanjanju drugačnih, bolj vaših načinov. Če partner ni pripravljen hoditi na terapijo, se da vseeno veliko narediti z individualnim pristopom. Največja napaka, ki jo delamo ženske, je, da se sprijaznimo, da se nič ne da, če partner noče delati na sebi. in potem še same sebi ne privoščimo psihoterapije. S tem se oropamo za podporo in spremembe.
Iz opisanega sklepam, da imate radi minimalizem, red, morda perfekcionizem in vas moti, jezi partnerjevo kopičenje oblačil ter predmetov. Za vaše doživljanje imate poleg estetike, okusa in prostorske razpoložljivosti gotovo še neke svoje psihično-čustvene razloge, čeprav jih verjetno še ne zmorete povezati s svojo preteklo zgodovino. Partner prihaja verjetno iz povsem drugačnega sveta in njemu obdanost s stvarmi lahko predstavlja občutek varnosti ter ima spet svoje razloge, da tako funkcionira. Če se poglobimo v sedanje in predvsem v družinsko dogajanje obeh v otroštvu, lažje razumemo, zakaj nekdo funkcionira kot funkcionira, in bolje razumemo sebe, starše, pa tudi partnerja. Če se v želji po izogibanju konfliktu odrečemo sebi in svojim potrebam, to nikakor ni dobro, čeprav smo se kot otrok morda naučili prav tega vzorca. Namesto prilagajanja ali dokazovanja, kdo ima prav, se bo treba učiti asertivnega vedenja, postavljanja meja, razmejitev odgovornosti in udejanjanja novega. Sčasoma se morda začne razmerje moči uravnovešati. Ko se v odnosu eden okrepi, se drugemu vpliv avtomatično zmanjša. Včasih se poti tudi razidejo. Čutiti je, da vas morda utesnjuje in ste nezadovoljni z vajinim partnerskim odnosom. Morda se ne počutite dovolj upoštevani, opaženi, morda pričakujete njegovo aktivnejšo držo, pobude, pripravljenost za spreminjanje sebe …? Omenjate, da imata povsem različne poglede, vprašanje pa je, ali sta se oba pripravljena usklajevati, morda najti nekaj vajinega, skupnega, iskati kompromise … ali pa velja, da vedno znova obvelja volja nekoga. Če je tako, tam ni enakopravnosti, pač pa vsiljevanje svojega in zahtevanje podreditve. To je avtoritaren način, ki je vse prej kot obetaven. Vedno pridemo do tega, da je najpomembneje osebnostno rasti. Odnos do sebe je eno, odnos s partnerjem drugo, odnos z otroci nekaj tretjega in odnos s starši še nekaj četrtega. Ti odnosi imajo svoje specifike in zakonitosti in bolj ko razumemo razlike in kako naj bi v vsakem od njih funkcionirali, lažje se stvari postavljajo v neko skladnost.
Težko vam konkretneje odgovorim. Za to bi potrebovala vašo prisotnost, povratne informacije in dodatna pojasnila. Rada bi vas spodbudila, da raziščete, kaj vas ovira, da si ne dovolite morda bolj jasno izraziti svojih potreb in pričakovanj, pri njih vztrajati in aktivno usmeriti vseh svojih moči v njihovo udejanjanje. Pogosto pričakujemo, da naj drugi vidi, kaj potrebujem, poskrbi zame in se spremeni, pa je prav, da to storimo sami zase. Drugi bodo morda sledili našemu zgledu.
Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
