Čeprav se je 43-letni Dejan Fabčič iz Podnanosa rodil brez obeh golenic in večino otroštva preživel v bolnišnicah, kjer so mu s številnimi operacijami poskušali omogočiti čim lažjo hojo, se ni nikoli smilil samemu sebi. Nasprotno, ta šarmantni zdravnik interne medicine ne pozna besede nemogoče in si prav trmasto vedno znova zadaja nove življenjske in športne izzive. Ujeli smo ga, ko se je nedavno vrnil s svojih tretjih paraolimpijskih iger, na vsakih je namreč tekmoval v drugem športu – nazadnje v lokostrelstvu. Zdaj pa mu je čas odmerjen do zadnje minute, saj ga v ambulanti čaka kopica pacientov, močno so ga pogrešale tudi žena Vida, ljubezen iz srednje šole, ter hčerki Manica in Zala.
»Na paraolimpijskih igrah je bilo prekrasno! Nič slabše kot dvakrat doslej, ko še ni bilo ukrepov. Že vnaprej smo se pripravili na to, da ne bomo mogli pohajati po Tokiu in da na tekmah ne bo gledalcev. Slednje me ni presenetilo, saj sem tega vajen že od prej. Lokostrelstvo, z izjemo svetovnega prvenstva na Nizozemskem, namreč ni šport, na katerem bi za tekmovalce navijali na polnih tribunah. Po Sloveniji tekmujemo sami. Sicer pa smo se držali varnostnih ukrepov – vsako jutro smo dali vzorec sline, japonsko prestolnico, ki je bila med paraolimpijskimi igrami v karanteni, ulice pa prazne, smo si ogledali med polurno vožnjo z avtobusom iz olimpijske vasi do prizorišča. Izpolnil sem športne cilje, v načrtu mi ostaja novo potovanje na Japonsko, tokrat turistično, saj mi je bila dežela všeč,« pripoveduje Dejan, ki je po vrnitvi z dežele krizantem imel le še dva prosta dneva, ki jih je preživel z družino in prijatelji. Že po prejšnjih paraolimpijskih igrah v Riu so mu obljubili nov sprejem in besedo so tudi držali. Kleni športnik je bil ob besedah svojih podpornikov nekajkrat ganjen do solz. »Doma pa sem si po sicer kakovostni, a od naše precej drugačni, japonski hrani najbolj zaželel domače goveje juhe,« se je muzal. Potem pa je moral v službo, saj so pacienti trkali na njegova vrata. Za ukvarjanje s športom in za paraolimpijske igre je namreč namenil svoj dopust – kljub vrhunskim rezultatom v službi nima »popusta« ali kakšnih drugih ugodnosti.
Nikoli se ni imel za drugačnega od vrstnikov
Razen tega, da je bil veliko po bolnišnicah, ga ne starši ne prijatelji nikoli niso obravnavali kot drugačnega, kot invalida … »Moje stanje se mi ni zdelo nič posebnega. Nikoli nisem bil zagrenjen ali se počutil, da sem invalid. Odraščal sem na vasi, imel veliko prijateljev, ki so bili zdravi, a me niso videli kot invalida. Podili smo se naokoli in se igrali. Invalidnosti sem se zavedal šele, ko sem odšel študirat v Ljubljano. Včlanil sem se v invalidske organizacije, ostale stvari pa sem počel z “zdravimi” ljudmi. Bil sem uspešen in primerljiv. To me je v konkurenci invalidov naredilo boljšega športnika. Mogoče sem malo krize imel v srednji šoli. A ne med sošolci, ki so me na škofijski gimnaziji v Vipavi spoznali globlje – razvili smo prijateljstva, ki sežejo dlje kot samo do fizičnega videza –, temveč ko sem se v četrtem letniku zagledal v svojo Vido, ki je ravno takrat prišla v prvi letnik. Ko sem se zaljubil vanjo, sem bil na trnih, kako me bo videla, in želel sem si skriti svoje noge. Pol leta je trajala najina platonska ljubezen. Tik pred maturo, ko smo se že poslavljali od šole, sem moral nekaj ukreniti in navezati stik, a ko sem ji omenil, da me je sram, mi je rekla, da me ne vidi kot invalida, temveč kot veselega in prijetnega fanta. Še danes se čudim, kako sem tako zaljubljen naredil maturo. Namesto da bi se učil, sem pisal ljubezenska pisma,« se spominja Dejan. Ljubezen z lepo in ljubečo farmacevtko je zdržala tudi študijska leta v Ljubljani. Vendar ko so ga vabili v službo v Klinični center, se je raje odločil za Goriško. Sprejel je mesto zdravnika v ordinaciji in si v domačem kraju ustvaril družino. Hčerki Manica in Zala sta stari devet in enajst let ter obiskujeta četrti in šesti razred. Po očetu sta podedovali ljubezen do športa, našli sta se v baletu, njun oče pa za dušo uživa v petju. »Pojem tenor pri Komornem zboru Ipavska. Ne glede na to, kako sem zaposlen, kako malo časa imam in kako mi ga zmanjkuje še za vaje, sem vsakič znova po koncu presrečen, kako mi po petju zaigra duša, kako se napolnim z energijo in pozitivno naravnanostjo,« pove Dejan, ki je na Novo Gorico navezan tudi zato, ker od tam prihaja njegova Vida. Skupaj rada gresta na kakšno predstavo v gledališče, pogosto ju boste srečali tudi med vzpenjanjem na Kapelo ali Sveto Goro. »Pa tudi ob Soči, kjer sem svoje čase redno treniral kajak, je vsakič znova očarljivo. Živimo v res prekrasnih koncih,« je sklenil ta zanimiv sogovornik, ki ima kakor zdravnik in tudi kot športnik še velike ambicije, za katere se mu ni žal truditi.
Andreja Comino
