Kot psihoterapevtka se dnevno srečujem s stiskami ljudi. Le te so raznovrstne in za vsakega, ki jih doživlja, imajo svojo barvo in svoje odtenke. Ne da se jih primerjati, za vsakogar je najtežja tista, v kateri se »zatakne« in zavrti v začaranem krogu. Tudi sama vem kako boleče je, ko se mi dogajajo krivice, ko se mi zdi, da me nihče ne razume in ko doživljam, da sem kljub prizadevanjem razočarana, prizadeta, neupoštevana, prezrta. Opažam, da naredijo klienti največje spremembe, ko v varnem in sprejemajočem okolju spremenijo način razmišljanja, priznajo svoj delež odgovornosti za obstoječe stanje in pridejo v stik s čustvi, ki so bila potlačena ali jih zmorejo ustrezneje regulirati. Najbolj pa pomaga spoznanje, da imajo sami v rokah ključe za izhod.
Z veseljem delim svoja spoznanja z ljudmi okrog sebe. Najraje tistim, ki so dovzetni in si jih želijo. Rada bi navdušila tudi vse druge, pa vem, da te moči nimam, če drugi ne odpre svojih vrat. Vsak lahko spremeni samo samega sebe- če se tako odloči. Pri terapevtskem delu je najlepše in prav ganljivo, ko človeka spremljaš in po določenem času opaziš resnične premike. Dobro si je privoščiti terapevtsko podporo, saj sam težko presežeš toge okvire svojih prepričanj, še manj pa razumeš kaj ti sporoča telo s svojimi afekti in telesnimi senzacijami. Le te pogosto pripišemo boleznim, vendar ni vsaka telesna senzacija že takoj bolezensko stanje ali diagnoza za psihiatrično obravnavo.
Vesela sem, ker zadnje čase opažam vedno večjo odprtost ljudi za soočanje s sabo in pripravljenost obiskovati terapije. Prihajajo predvsem posamezniki ali pari, ki imajo težave s postavljanjem zase v psihično nasilnih odnosih, doživljajo občutke krivde, konflikte, prevare, odtujenost. Terapij se udeležujejo starši, ki obupujejo nad svojimi otroki ali neodgovornimi najstniki, posamezniki, ki imajo težave s psiho-fizičnim zdravjem, zasvojenostjo, depresijo, spolnimi zlorabami itd. Opažam, da prihajajo vedno mlajše populacije, saj imajo mladi danes res veliko težav zaradi nerazmejenih odnosov v izvornih družinah. Najtežje se mi zdi starše pripeljati do uvida, da ni težava v problematičnem otroku, pač pa da otrok s svojo stisko nekaj sporoča njim. Težko je, če starši niso pripravljeni spremeniti svojih ravnanj ali priti v stik s čutenji, ker je sicer otrok prisiljen v izkrivljeno doživljanje. Otrok namreč zaradi popolne odvisnosti nima druge izbire kot krivljenje in zaničevanje sebe ter opravičevanje in idealizacijo staršev. Mladim odraslim se zatika v partnerstvu in starševstvu, za kar ni krivo prepričanje, da mladi danes premalo potrpijo. Eni dovolijo celo mnogo preveč, drugi pa res ne vztrajajo pri stvareh, v katerih bi bilo dobro, da bi. Da je danes mnogo razhodov in ločitev je posledica nepredelanih vzorcev skozi več generacij družinskega sistema. Ko je otrok ostal čustveno in psihično sam, brez pomoči in opore odraslih, so se boleča čustva zapisala v telo kot travma. Otrok je zaradi starševske ranjenosti potisnjen v zamenjavo vlog in postane starš svojim staršem. Tudi predolgo ostajanje mladih doma nima podlage v prepričanju o udobnosti »hotela mama«. Mladi niso dovolj opremljeni za samostojno in odgovorno življenje in če še ne zmorejo oditi od doma, je to zato, ker to potrebuje družinski sistem oz. konkretneje nekdo od staršev. Tudi pri problemu nemogočih tašč oz. nesprejetih snah je težava v nerazrešenem odnosu mama-sin in ne na relaciji tašča-snaha. Toda pripeljati klienta do teh uvidov ni enostavno, saj mnogi raje odnehajo kot da bi se bili pripravljeni soočiti z resnico. Ko globlje raziščemo odnose in prepoznamo vzorce izkrivljenih prepričanj, afektov in nezavednih vedenj ter jim poiščemo skupne imenovalce, se odstre logika destruktivnosti, pa tudi možnost zavestne izbire nove, drugačne, svoje poti v življenje.
Hvaležna sem klientom, ki me z odstiranjem svojih doživljanj vedno znova učijo in plemenitijo. Psihoterapija je izjemno zanimiv in vzajemen proces. Tako kot se starši učijo biti starši ob otrocih, se terapevt gradi ob klientih. Ne gre brez drže odprtosti, sočutnega in iskrenega zanimanja za sočloveka, pripravljenosti priznavanja svojih zmot ter globokega stika s sabo.
Foto Kevin Lozar
