»Naše delo je le kapljica v ocean. Začetno navdušenje in pričakovanje, da bomo k zdravstveni oskrbi Ugandčanov močno prispevali, kmalu zbledi. Veliko je tistih, ki potrebujejo našo pomoč, vsem pa le ne moremo pomagati. Vendar pomagaš posamezniku. Zadovoljstvo raste z vsakim človekom, ki smo ga odrešili bolečin,« je povedala Monika Korenč, mlada zdravnica iz Nove Gorice, ki je novembra lani, skupaj s štirimi zdravstvenimi prostovoljci Medicinske fakultete v Ljubljani, zaključila trimesečno humanitarno-medicinsko odpravo v Ugandi.
Klinika na otoku Bwama na jezeru Bunyonyi, ki jo je leta 2012 zgradila dobrodelna organizacija Edirisa UK v sodelovanju z našo Sekcijo za tropsko medicino, je bila tri mesece praktično vaš dom. Kaj je gnalo mlado študentko k takšni odločitvi? Je to običajna praksa ob zaključku študija medicine, ali morda vaši kolegi pogosteje izberejo drugačne možnosti?
Želja, da bi se udeležila ene od humanitarnih odprav, se je rodila že v začetnih letnikih študija, ob poslušanju predavanj študentov, ki so se odprav udeležili. Lahko rečem, da me je gnala želja po odkrivanju drugačnih kultur in pomagati s svojim znanjem po najboljših močeh. Približno deset do dvajset odstotkov je študentov medicine, ki se odločijo, da se bodo udeležili odprave v organizaciji fakultete. Poleg Ugande je na voljo še Madagaskar, Zambija, Kenija, Malavi in Papua Nova Gvineja. Izbiramo lahko torej med omenjenimi destinacijami in glede na razpoložljivost želenega termina. Odločitev, da se za tri mesece odpravim v Afriko, ni bila tako težka. Jasno mi je bilo: ali zdaj ali nikoli. Zavedala sem se, da mi študij in družinske obveznosti kasneje verjetno ne bodo več omogočali toliko časa, da bi se podala na takšno odpravo.
Priprave na pot so se začele že eno leto pred potovanjem. Vsa finančna sredstva ste si morali priskrbeti sami. Ste zato kdaj podvomili v svojo odločitev? Da vam mogoče ne bo uspelo zbrati potrebnega denarja?
Res je, taka odprava predstavlja velik finančni podvig. Če imaš trden cilj, najdeš tudi pot, čeprav je res, da smo vmes že malo podvomili, ali nam bo sploh uspelo zbrati dovolj denarja. Dr. Kotarjeva, ki je vodja sekcije, sicer pravi, da je še vsaki odpravi, ki je imela resen namen, uspelo. Sredstva smo zbirali že leto dni prej, vsak v svojem kraju. Tudi v Novi Gorici je bil konec lanskega poletja organiziran dobrodelni koncert in stojnice, kjer so se prodajali razni izdelki. Seveda so tu še sponzorji, brez katerih bi bilo vse skupaj veliko teže. Dovolite mi, da se jim ob tej priložnosti ponovno zahvalim. Skupaj smo zbrali okrog petnajst tisoč evrov, kar je bilo dovolj za potrebe odprave, ki zajemajo nakup letalskih vozovnic, sanitetnega materiala in stroške našega življenja v Ugandi.
Zdravstvene razmere, ki ste jim bili priča, so za nas nepredstavljive. Prav tako usposobljenost tamkajšnjih »zdravnikov« in »zobozdravnikov«.
Če povem nekaj prav o »zobozdravnikih«. Za opravljanje tega dela zadošča že, da imaš narejen kratek tečaj o zobozdravstvu. Če te močno boli zob, ti ga pač izpulijo. Ustna higiena nasploh je slaba, zobna ščetka pa prestižni predmet. Zato vsaka naslednja odprava prinese tudi zobne ščetke. Pa očala recimo. Veste kako se določi dioptrijo? Tako, da pacient drži knjigo, ki jo nato približuje oziroma oddaljuje od vidnega polja. Ko opaziš zadovoljstvo in prešeren nasmeh bodočega uporabnika veš, da ti je uspelo. Učinek je nemudoma viden.
Belopolti zdravniki ste tam izjemno cenjeni. Ko vidijo belca, so ljudje že skoraj ozdravljeni, prav tako imajo pacienti prednost, kadar ste jih spremljali v bolnišnico. Kljub vsemu pa še vedno zelo zaupajo vračem. Nekje sem prebrala, da je tropska medicina tam, kjer je zdravnik drugi v vrsti – takoj za vaškim vračem. Se strinjate?
Ljudje so nas cenili zaradi natančnosti ter znanja. Pri nas so dobili prava zdravila zastonj, veseli pa so bili tudi tega, da smo pacientom, ki smo jih napotili v bolnico, ko so primeri presegali naše zmožnosti, plačali polovico, včasih tudi celotno zdravljenje, seveda glede na finančno stanje posameznika. Velikokrat smo poslali pacienta že z diagnozo samo na zdravljenje v bolnišnico, kar so tamkajšnji zdravniki spoštovali. Sicer so ljudje izjemno hvaležni za vso našo pomoč, potrpežljivo čakajo v vrsti, brez pritoževanja. Je pa res, da so vrači kar velik problem, ko gre za resno bolezen. Kot primer bi omenila mamico z dojenčkom. Sredi sobotnega popoldneva, ki sicer ni bil naš delovni dan, je brez besed stala pred kliniko, kot sicer veliko tamkajšnjih vaščanov, ki so se občasno družili pred kliniko. Babica nas je opozorila, naj pregledamo otoka, saj z njim ni bilo vse v redu. Ko smo zagledali otroka, ki je zaradi dihalne stiske že pomodrel, smo ga nemudoma dali v čoln in odpeljali v najbližjo bolnišnico. V trenutku, ko smo prispeli na obalo, je prenehal dihati, oživljali smo ga. Uspelo nam je. V bolnišnici smo osebju dali jasno vedeti, da gre za urgenco. Vendar tudi v takih primerih prevlada afriška ležernost. Žal se zanj niso posebej zanimali. Izvedeli smo, da je dojenček le nekaj ur po našem odhodu umrl. Če bi mamica pravočasno poiskala pravo zdravniško pomoč, bi otroka mogoče lahko rešili. Imel je ureznine na zapestjih, prsnem košu, nogah in drugod po telesu. Tamkajšnji zdravnik nam je razložil, da je to delo vrača, pri katerem so bili nekaj dni prej, ker je imel otrok že takrat težave z dihanjem.
Pretresljiva izkušnja. Upam, da jih ni bilo veliko?
Ni jih bilo prav veliko, tiste pa, ki so bile, so se mi kar močno vtisnile v spomin. Naj naštejem par primerov: nosečnica, pri kateri je prišlo do raztrganine maternice; triletni otrok z opeklino cele roke, ki je prišel k nam po celem tednu; še en otrok z bakterijsko okužbo obeh stopal, tako, da so se mu prsti že zlepili; pet primerov kroničnih okužb kosti, ki so prišli z nebolečo rano na nogi iz katere se je cedil gnoj; dvajsetletni fant s tako hudo bakterijsko-plesnivo okužbo obeh ušes, da je imel že predrta oba bobniča; dva primera poškodbe glave s sekiro in še kaj bi se našlo.
Izkušnja, ki ste jo pridobili v treh mesecih v Ugandi, vam je gotovo pustila sledi. Se nameravate še kdaj vrniti, se mogoče odpraviti na podobno odpravo?
Kljub nekaj pretresljivim dogodkom, je za mano izjemno pozitivna izkušnja. Prebivalci Ugande so že po naravi zelo veseli, sproščeni ljudje. Kar poglejte njihove obraze, ti so vedno nasmejani in sproščeni. Pisane obleke pa ponazarjajo barvitost v vseh pogledih. Zaradi svoje usode, ker živijo v nerazvitem svetu, se ne obremenjujejo. Kaj pa je pravzaprav razvit svet? Tam kjer smo mi? Nenehno hitenje, potrošništvo. Kako hitro in z lahkoto sem se navadila na tuširanje z mrzlo vodo, z enim milom ali celo brez. Pri nas pa imamo na razpolago toliko izdelkov in vendar nimamo nikdar dovolj. Med drugim sem iz Afrike prinesla tudi spoznanje, da še zdaleč ne potrebujemo toliko stvari.
Odpovedali ste se torej evropskemu luksuzu, ki ste ga raje zamenjali za skromno življenje na otoku. Ni vam žal, kajne?
Seveda ne. Če imaš čas, možnosti in voljo, da podariš svoje znanje in tako pomagaš drugim, je to največ, kar lahko storiš. Vsem medicincem, ki razmišljajo o tem, ali bi se odpravili ali ne, svetujem, naj ne oklevajo, če se jim le ponuja priložnost.
Barbara Skorjanc
