Rowland Adesida prihaja iz Nigerije, kjer je bil zadnja leta pred selitvijo v Novo Gorico profesor mikrobiologije na zasebni univerzi. Sem ga je pripeljala želja po novem znanju, prepričala pa visoka profesionalna usposobljenost mentorjev na Univerzi v Novi Gorici. Želi si, da bi kot znanstvenik prispeval k razvoju in napredku Slovenije. Pravi, da se pri nas počuti kot doma. Kako bi le lahko bilo drugače, saj si je z Novogoričanko Evo Slokar ustvaril prijeten, ljubeč dom.
V zraku čutimo pomlad, narava se prebuja, vse okoli nas brsti … Zato se vprašanje, kako sta se z Evo spoznala, ponuja kar samo od sebe.
Če sem iskren, sem vprašanje pričakoval, le da sem mislil, da mi ga boste zastavili proti koncu intervjuja. (Smeh.) Ves dan bi vam lahko pripovedoval o tej nadvse ljubi izkušnji, ki se je prigodila pred petimi leti, prav tukaj, v Novi Gorici. Živo se spominjam, kako sem jo ogovoril, kako mi je prijazno odgovorila, kako se je minuta prijetnega pogovora razvila v ure. Vedno, ko govorim o njej in najinem snidenju, se počutim radostnega.
Pred nekaj leti ste se preselili v Novo Gorico, nam poveste kaj več o tem?
Za nekatere bralce bo mogoče presenetljivo, a za Slovenijo sem prvič slišal šele leta 2015, ko sem iskal univerzo v tujini. Lahko rečem, da mi je veliko bolj v spominu ostala Jugoslavija, še posebej zaradi nogometnih prvenstev. A vrniva se nazaj v Slovenijo. Kot rečeno, sem se tisti čas prijavljal za študij na univerze po svetu, Univerza v Novi Gorici je bila le ena izmed mnogih. Na mojo srečo so prav oni odgovorili prvi. S študijem sem začel leto kasneje, saj sem imel kar nekaj zamud s pridobivanjem vizuma.
Je bila odločitev, da zapustite dom, težka?
Ja, zelo. Zapustiti družino, prijatelje, kolege, hrano … Bil sem odrasel in afirmiran moški. Začeti novo življenje, in to v popolnoma tujem okolju, je zastrašujoče. Vendar sta bila želja po nadaljevanju študija in vznemirjenje po spoznavanju nove kulture močnejša od strahu. Nekateri prijatelji so me opozarjali, naj bom previden, saj tudi oni še niso slišali za Slovenijo, zato so si o tej deželi predstavljali marsikaj. (Smeh.) Ampak nekaj me je vleklo sem. Čez čas sem premagal vse ovire in v Novi Gorici našel nov dom.
Ste imeli težave s prilagajanjem na življenje v Novi Gorici?
Odgovor je preprost – s prilagajanjem na življenje v Novi Gorici oziroma v Sloveniji na splošno nisem imel težav. Po mojem mnenju se moramo v tuji državi prilagoditi, držati zakonov in se poskušati vključiti v navade ljudi. Ni važno, kje si, važno je, da si dober človek.
Kaj vam je tu najbolj všeč?
Predvsem to, kako mirna in varna je Slovenija. Vidim jo kot državo, ki s toplino in odprtimi rokami sprejme tujce. Preden sem zapustil svojo domovino, sem se pripravil na najslabše. Ampak moja osebna izkušnja v Sloveniji je zelo pozitivna, ne le zaradi določenih ljudi, ki so me sprejeli za svojega, tudi mimoidoči so večinoma prijazni. Seveda se najdejo tudi ljudje, ki nočejo komunicirati z mano, vendar tega ne jemljem osebno in grem svojo pot. Spoštujem vse ljudi.
Katera je bila prva slovenska beseda, ki ste se jo naučili?
Dober dan in kako si.
Pravite, da ste se tu ustalili, pa vendar – koga iz Nigerije najbolj pogrešate?
Odgovor je preprost: družino in prijatelje. Najbolj pa svojega očeta, ki je pred dvema letoma preminul. Žal mi je, da nisem več časa preživel z njim.
Slišala sem, da ste princ.
Res je. Sem princ. Tradicionalno gledano, če je nekdo rojen v kraljevski rodbini v delu plemena, iz katerega izhajam (pleme Joruba), je deček princ. In če bi se jaz rodil kot deklica, bi bil princesa. (Smeh.) »Ade« v našem jeziku pomeni krona in kdor koli iz kraljevske družine ima običajno Ade kot del imena, kar je razvidno v mojem priimku Adesida in imenu Adetayo. Če bi torej želel postati kralj, sem upravičen do prestola svojih prednikov.
Vpisali ste se na fakulteto za vinogradništvo in vinarstvo. Zakaj vinarstvo? So vam všeč primorska vina?
Fakultete nisem izbral zaradi vina, temveč zaradi mentorjev, ki so pomembni za mojo specializacijo. Seveda pa so mi primorska vina zelo všeč in brez pomisleka lahko rečem, da so najboljša. V naši deželi nismo ravno vinarji, smo pa ljubitelji uvoženih vin.
Kaj pa hrana, ste se že navadili na joto in frtaljo?
Iskreno povedano – sem. Po petih letih življenja v Sloveniji sem se navadil na večino hrane. Občutek imam, da postajam pravi Slovenec. Kot pravi Afriški pregovor: Moj list je na milu dovolj časa, da je sam postal milo.
Katera je vaša tipična nigerijska jed in kako ste jo vpeljali v Evin jedilnik?
Tipična jed našega plemena je »Pounded yam with Egusi soup«. »Pounded jam« je podobno kot pire krompir z gosto omako. Moja mama jo lahko je trikrat na dan. Prav tako je nepogrešljiva na različnih dogodkih in slavjih v Nigeriji. Vendar jo je tukaj skoraj nemogoče pripraviti na pravi tradicionalni način, ker ni moč dobiti vseh sestavin. V afriških trgovinah prodajajo le prah za hitro pripravo, kar je daleč od pravega, tradicionalnega okusa.
Če ne bi bilo epidemije, kako pogosto bi se vračali v Nigerijo?
Slovenijo jemljem kot novi dom. Moja prioriteta in želja je, da kot znanstvenik prispevam k razvoju in napredku te dežele. Takoj ko bo mogoče, bom obiskal Nigerijo.
Če bi se morali odločiti še enkrat? Bi še vedno prišli v Slovenijo?
Ja. Vedno in za zmeraj bi se odločil za Slovenijo.
Kaj bi sporočili tistim, ki se znajdejo na podobni prelomnici kot vi? Zapustiti svojo celino, navade, običaje in se preseliti na drug konec sveta?
Rekel bi jim: »Bodite pozitivni, verjemite vase in sledite svojim sanjam. Odprite oči za priložnosti, ki se vam ponujajo.«
Menite, da ljubezen premaga vse ovire?
Nihče se ne rodi popoln, vsi imamo moči in šibkosti. Smo zelo različni, a hkrati tudi podobni. Edini univerzalni vseobsegajoči odnos, ki nas združuje v miru, je ljubezen. Ne menim, temveč vem, da ljubezen premaga vse ovire.
Tereza Gregorič, Barbara Skorjanc
