Imam dementno taščo, ki je za svojo zelo napredovano bolezen še precej mlada. Partner se je skupaj z bratom odločil, da ji bo do zadnjega diha stal ob strani, kar pomeni odpovedovanje sebi in družini na vseh področjih. O tem, da bi jo dala v za to primerno ustanovo, ne želita niti slišati in to zgolj iz razloga, da lahko sama skrbita zanjo, čeprav sta oba redno zaposlena. Ko je situacija tako daleč, da oseba ne more več skrbeti zase, je po mojem mnenju treba ukrepati temu primerno. Prav je, da se za starše poskrbi v kar največji meri, a kje je meja? Kje je meja tudi za ostale družinske člane in kaj lahko (sploh) naredijo/naredimo? Se moramo preprosto sprijazniti in si v okviru tega ustvariti svoje življenje? Imamo to pravico ali imamo to dolžnost? V kolikšni meri so lahko po vašem mnenju v skrb vpeti najstniški otroci? Prav je, da občasno pomagajo, ampak spet – do kod? Če se odrasla oseba odloči popolnoma podrediti svoje življenje skrbi za dementno mamo, je to morda le njegova nemoč ali celo slaba vest? Žalosti me, da mož tega ne spregleda, da mu življenje polzi iz rok, da nima drugega veselja, želje, načrtov, da je vse podrejeno zgolj skrbi zanjo. Jaz pri tem nimam besede, še manj vpliva. Kaj menite, spoštovana gospa Jerneja, imam pravico do svoje resnice in s tem povezanih občutkov? Kaj sploh lahko (še) pričakujem?
Spoštovana bralka,
opisujete težko situacijo hude bolezni tašče, ob kateri trpite vsi. Žal mi je, draga bralka, da se vam to dogaja in lahko razumem, da se počutite nemočno, jezno in izigrano, saj v boju s to okrutno boleznijo ni zmagovalca. Poleg tega da demenca močno napreduje, ne glede na relativno mladost tašče, je vaš mož skupaj s sorojenci močno vpet v to dinamiko. Čuti se odgovoren vlagati vse svoje moči v skrb za mamo, četudi ga ta presega. Trmasto vztraja, da zmore, čeprav postajajo situacije vse hujše. Mož vidi stvari s svojega zornega kota, vi kot njegova žena pa seveda še drugače, saj pogrešate njega in prav tako čutite skrb za vajine otroke, ki potrebujejo očeta. Če že ne zaradi vas in vaše družine, ki jo je mož (podobno kot sebe) postavil na zadnje mesto, je napredujoča bolezen tista, ki zahteva realno presojo.
Razumem, da nikomur ni vseeno za taščo in njeno zdravje, še posebej ne njenim otrokom, vendar imate prav, da so tu meje, ob katerih bi se moral zamisliti vsak posameznik. Ne gre le za to, da demenca izčrpava gospo, ampak pobira moči in življenjsko energijo tudi vsem domačim. Gospa verjetno potrebuje tudi stalno prisotnost nekoga, ki je ob njej. Podpiram vas v tem, da je čas za profesionalno ustanovo. Merilo za vsako bolezen je po mojem mnenju to, da ko oseba ne zmore več skrbeti sama zase, potrebuje pomoč – najbolje profesionalno ustanovo, kar je v primeru demence še toliko očitnejše, saj gre tudi za degeneracijo možganov in psihe. Mnogi starejši si želijo, da bi kdo od domačih skrbel zanje, vendar je kaj takega zahtevati od odraslega otroka zanj zelo veliko breme in odpoved. Običajno se vpleteni ne zavedajo, kdaj so v to vlogo vstopili, saj je to zelo pogosto kar del vzgoje in vzgleda, ki ga otrok podzavestno prevzame od skrbnikov. Menim, da starši nikoli ne bi smeli egoistično pritiskati na otroke, da bi se slednji morali odpovedati svojemu življenju in svoji družini ter biti na razpolago staršem. Če se je mogoče dogovoriti v sorodstvu in je kdo pripravljen oziroma sposoben prevzeti breme negovanja ali morda biti zaposlen kot osebni asistent, je to seveda dobrodošlo. Dolžnost vseh odraslih otrok je poskrbeti za svoje starše, kar pa ne pomeni, da morajo biti sami v vlogi bolničarja negovalca ipd., pač pa poskrbeti za profesionalno pomoč zanje, sami pa hoditi na obiske. Oskrba v ustrezni inštituciji zahteva finančno investicijo, toda razmislimo, kakšno ceno plačamo za razdrte odnose v novo ustvarjenih družinah in predvsem kakšne vzorce prenašamo na potomce. Če bi bila glavna naloga odraslega otroka poleg službe poskrbeti za svoje starše, tudi ko so še povsem zdravi in sposobni skrbeti sami zase, kako lahko taisti človek enakovredno in odgovorno opravlja tudi starševske in partnerske naloge ter ima obenem čas še za svojo sprostitev in rekreacijo? Tukaj nekaj ne gre skupaj in še tak »superman« bo določeno področje zanemarjal ter slej ko prej prišel do izgorelosti. Pomemben je torej tudi občutek utrujenosti ter čustvene in fizične obremenjenosti ostalih družinskih članov, ki verjetno jezni doživljajo zanemarjanje in zapuščenost. Razumem, da mož nikakor noče dati mame v ustanovo – morda ji je moral kdaj obljubiti – ali pa samo čuti občutek dolžnosti, ker si mama tega nikoli ni želela, vendar so odrasli otroci tisti, ki najbolje vejo, kaj je v njihovi moči. Morali bi pogledati tudi nase, saj razdajanje za druge, ki gre preko svojih zmožnosti, ni prava ljubezen. Gre za žrtvovanje in ne za darovanje, kar pomeni pričakovanje povračila, čeprav morda od svojih otrok, in za podzavestne vzorce prenosa preko več generacij.
Domnevam, da vas zelo boli, da je vaš mož, verjetno že davno preden je bolezen tako močno posegla v taščino življenje, večino svojega časa in energije posvečal njej. Ob tem ste se vi kot njegova žena počutiti vedno v senci, vedno na drugem mestu in to je bolečina ter žalost, morda tudi jeza, ki ste jo ob njem nehote vedno znova doživljali. V težavnih odnosih tašče in snahe vedno znova govorimo o nerazrešenem odnosu mama–sin oziroma o posesivnih starših. Mož je bil v takšni situaciji v nehvaležni vlogi, med kladivom in nakovalom, ko je moral izbirati med mamo in ženo. Pri tem se od vsakega starša pričakuje, da razume in dobrohotno sprejme, da si odrasel otrok izbere svojo izvoljenko in živi z njo ter posveča največ prostega časa svoji ženi in otrokom. Če mama tega ne stori, je sin v veliki stiski, razpetosti, saj ima obe rad in želi obema ustreči, vendar to ni mogoče – in tako tvega, da bo ena jezna.
Največkrat trpijo partnerka in otroci, ker so mame premočne. Če bi mož želel rešiti situacijo, bi moral mami že zdavnaj postaviti meje, kar pa večina mladih odraslih ne zmore, sploh pa ne brez strokovne podpore. V terapijah opažam, da posesivni starši otroke že od malega potiskajo v to vlogo, da ne rečem z grdo besedo, da jih tako »zdresirajo«. Mladi odrasli žal najpogosteje situacije ne uvidijo pravočasno in ob tem na dolgi trpijo novo ustvarjene družine. Kot ste sami dobro opisali, mož niti ne razmišlja, kako se počutite vi in otroci, on se je avtomatsko dal v vlogo, ki se od njega pričakuje, in jo je morda nekje v svojem otroštvu že tudi opazoval in vsrkaval, medtem ko bi vi kot njegova partnerka in otroci po njegovem mnenju morali to kar razumeti in sprejeti. Pa ni tako. Kot se zapisali, ste dolžni poskrbeti zase in predvsem za otroke, saj ob njegovi veliki skrbi za mamo doživljate zapuščenost, pritiske in morda tudi čustveno agresivnost.
Čeprav to omenjam šele na koncu, bi rada zelo jasno zapisala, da je skrb (mladoletnih) otrok za svoje starše in stare starše lahko izjemno veliko breme zanje, pri čemer lahko doživljajo hude čustvene stiske in celo zlorabe. Kot ste zapisali, če gre za kako manjšo pomoč mladostnika tašči in/ali občasno manjšo skrb zanjo, to običajno ni problematično, če pa gre za pričakovanje starša, da je to kar otrokova dolžnost in odgovornost, pa ni v redu. Če gre za zelo hude bolezni in psihofizične spremembe oseb, se mi ne zdi primerno otrok puščati samih s temi osebami. Ključno pri vsem je doživljanje otrok oziroma mladostnikov in iskren pogovor z njimi, da ne ostanejo sami s težkimi čustvi. Pomembno jih je spraševati, kako se oni počutijo in kako doživljajo takšne situacije, kako jim je, če je na primer gospa zmedena in v svojem svetu. Lahko jih je strah in so zaskrbljeni, morda doživljajo paniko, odpor, jezo in ne razumejo, zakaj na primer gospa počne kakšne neracionalne stvari. Vprašanje je, kako se počutijo, če je ne morejo obvladati in če jih ne upošteva, kaj zanje pomeni, če je skrb za babico postala kar njihova dolžnost, ali si sploh upajo upreti očetu in narediti po svoje ali jim to niti ne pride na misel … Na tem mestu se odpre široko polje raziskovanja, zaščite, čustvene razbremenitve in pogovora z otroki, ki lahko stvari zdaj morda še doživljajo kot običajne in normalne, pa se bodo morda šele kasneje v njihovem odraslem življenju pokazale kot posledice in neprimerni vzorci …
Draga bralka, vaša situacija ni lahka. Večkrat ste zapisali, da se je mož odločil delati po svoje ne glede na vas in vaše nestrinjanje. Z vami se ni pripravljen pogovarjati in se ne ozira na vaše mnenje. Deluje, kot bi bil sam, ne pa v odnosu. To vas gotovo boli in razžira, morda ste se na vse to že morali kar navaditi. Ne vem, kaj vse to pomeni vam, koliko vas moti in jezi ali zgolj žalosti in prizadene, koliko časa ste pripravljeni še tolerirati … Moža skoraj zagotovo ne boste mogli prepričati, če se je odločil »vkopati v bojne jarke«, zato se mi ne zdi smiselno vlagati energije v prepričevanje, dokazovanje ali prepire z njim. Lahko pa okrepite sebe in mu vedno znova poveste svoje mnenje, mu vračate odgovornost za njegov del vajinega odnosa in odnosa z otroki ter predvsem poskrbite zase in za zaščito otrok. Če čutite, da boste sami težko zmogli iz svojih vzorcev, si lahko poiščete terapevtsko podporo.
Vse dobro vam želim in vas prijazno pozdravljam.
Jerneja Dimec Bratina, spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka