Zadnji dve leti se spopadam z bojaznijo, da me bodo ljudje, ki jih imam rada, zapustili. Ne znam in ne zmorem več živeti brez pozornosti drugih. Če mi meni draga oseba, npr. ne odpiše na sporočilo ali me ne pokliče, ne komunicira z mano, tako kot pričakujem jaz, zapadem v malodušje in ne morem normalno funkcionirati. Vse vidim črno in brez smisla. V tem času postanem apatična in se nočem družiti z nikomer. Da vse to lažje preživim, se prepričam, da ne potrebujem nikogar, da mi je v redu brez drugih. A to prav dolgo ne zdrži in hitro padem v vrtinec čustev samoobtoževanja, žalosti, jeze, prezira, krivde. Seveda tega ne čutim pri večini, gre pretežno za eno osebo. Veliko sem prebrala na temo odvisnosti od odnosov, a bolj ko se poglabljam v take vsebine, bolj raste občutek krivde, da sem za to odgovorna sama. Da dajem ljudem premočan občutek, da jih potrebujem. Želim si kakovostnih odnosov, hkrati pa me le-ti obremenjujejo. Ko se vprašam, česa si pravzaprav želim, si ne znam odgovoriti. Potem opazujem dolgoletne partnerje (ni jih veliko), ki kažejo lep in ljubeč odnos. Kako jim po vseh letih uspe? Po eni strani si tega želim tudi sama, po drugi strani pa me je strah in mi deluje kot rutina. V resnici ne verjamem v iskrene odnose, ker te oseba prej ali slej prizadene. Želim si občutkov vznesenosti in odobravanja, pa jih ne dobim. Večkrat sem vzela tudi različne substance, tako mi je bilo vsaj nekaj trenutkov lažje. Rada bi dosegla mir v sebi, vendar imam ves čas samo vrtince in nihanja. Pomislila sem celo na to, da bi izginila in da ne bi nihče, ki me pozna, več vedel zame. Kako se sprijazniti s tem, da morda ne bom nikoli imela kakovostnih odnosov? Lahko zadovoljno živimo sami s sabo, če spoznamo, da v odnosih z drugimi bolj trpimo, kot pa se imamo lepo?
Spoštovana bralka,
tenkočutno ste opisali svoja občutja in doživljanja, iz česar lahko opazim, da imate dobre sposobnosti opazovanja sebe in kompetence t. i. čustvene inteligence. Lahko zaznam tudi, da ste se o teh vsebinah spraševali in se marsičesa naučili, kar se mi zdi krasno. Iz vašega pisma razbiram in čutim, da hudo trpite v odnosih in se zapletate v občutke krivde, strahov in nevrednosti, ker na noben način ne dobite zadovoljitve najbolj temeljnih potreb oziroma bolje rečeno, ker jih v najzgodnejšem obdobju svojega razvoja niste uspeli dobiti. Žal mi je za vas. Sicer opažam, da nas velika večina ni dobila tiste prave pomiritve in čustvene regulacije, ki naj bi jo otroku dali starši oziroma primarni skrbniki – predvsem mama. Ne govori o tem, da bi bili starši slabi, ali da jih krivimo za to, česar nam niso zmogli dati, saj so nam dali tisto, kar so v danih okoliščinah najbolje znali in zmogli.
Kot sami dobro opisujete, je težava čustveno neupoštevanega in na nek način »podhranjenega« otroka, da se ne more kar odpovedati tem vrojenim telesnim potrebam, čeprav se skuša rešiti z obrambo, da se vzdigne nad to, kot da ne potrebuje nikogar. Te distance pa ne zmore ohranjati dolgo, saj ga telo in potrebe po stiku »prisilijo« v ponovno iskanje odnosa. Kot so znanstveniki ugotovili v raziskavah, opičji mladički lažje preživijo brez hrane in vode kot brez topline in stika (poskusi s hladnimi žičnatimi lutkami in z mehko odejo ovitimi lutkami, »mamami«, h katerim so se opičji mladički stiskali). Nepotešene potrebe po stiku, odnosu torej ostanejo v človeku in zato v bistvu vedno znova iščemo nekoga, ki nas bo pomiril in zadovoljil te primarne človeške potrebe oziroma potrebe vseh sesalcev. Žal se zgodi, da kar bi najbolj morali dobiti od staršev v zgodnjem obdobju razvoja, nato celo življenje iščemo, predvsem v partnerskih odnosih, pri čemer pride do pomešanja otroško-starševskega in partnerskega odnosa. Ne spoznamo, da v nas živi nepomirjen »notranji otrok«, ki postaja vse bolj nepotrpežljiv, vse bolj zahteven, vse težje čaka in vse bolj hoče in zahteva dobiti to, kar čuti, da mu pripada. Tukaj in sedaj ta naš »nepotešeni otrok« zahteva od partnerja, včasih tudi od otroka in drugih najbližjih, da bi zaznali njegove potrebe in mu jih končno uresničili. Pri tem se pomešata naša odrasla, aktivna, odgovorna drža ter otroška, pasivna, pričakujoča in nedozorela drža. Sprejetost, občutenost, občutek pomembnosti, ljubljenosti, potrditve in zadovoljitev svojih potreb otroško čakamo in iščemo pri drugih, v resnici pa je treba najti pristnega sebe, dobiti nazaj svoje telo in razviti sposobnosti, da si sami (iz svojega odraslega dela) začnemo dajati to, kar najbolj potrebujemo.
Otroku res pripada, da starši prepoznajo, začutijo in pomirijo njegove potrebe po stiku, varnosti, toplini, sočutju, slišanosti, povezanosti … Toda to nam običajno partner (še manj pa otrok, ker gre v takem primeru za čustveno zlorabo!) v odraslosti zelo težko da, sploh pa ne brez našega ustreznega načina izražanja potreb – da se ne bi zgolj zapletali v konflikte. Običajno je namreč tudi partner ostal »zataknjen« v svojih nepomirjenih potrebah in jih v partnerskem (in ne starševskem) odnosu tudi on izraža na otroški način, s čimer se porušijo razmerja in v bistvu pričakujeta drug od drugega zadovoljitev infantilnih potreb, brez besed. V resnici pa sta oba ranjena otroka, ki se morda jezita, kričita, jokata, izsiljujeta, ostajata užaljena ali pa žalostno in v strahu tiho pričakujeta, da vama nekdo drug napolni to luknjo. Rešitev pa je, da mora vsak zase narediti nekaj, da se napolni, osebnostno zraste in pomiri nepotešene potrebe. Ker smo ljudje bitja odnosov in so ranjenosti nastale v odnosih, tudi rešitev nastopi le v odnosu, ki pa mora biti varen, da lahko dobimo drugačne izkušnje. Zacelitve torej ne zmoremo sami, pač pa v nekem varnem, najbolje terapevtskem odnosu. Tam s podporo in prisotnostjo terapevta skušamo postopoma razviti resurse, uvideti svojo življenjsko zgodbo, priti v stik s sabo, sprejeti in razmejiti odgovornost za svoje stanje, razumeti ranjenost in jo ustrezno izraziti ter ubesediti in pomiriti čustveno-telesne potrebe.
Spoštovana bralka, verjetno ste iz mojega – zaenkrat bolj splošnega odgovora – že zaslutili, v kakšno smer bi bilo dobro iti. Rada bi vam ovrednotila še nekaj stvari iz vašega pisma, ki so se me dotaknile. Opisujete razočaranje, bolečino, malodušje in obup, ko v komunikaciji oziroma v iskanju stika ne dobite odziva, povratne informacije, iz katere bi razbrali, da je tudi tej drugi osebi mar za vas, da ste ji/mu pomembni, da si bo vzel/-a čas za vas in naredil/-a vse, da se z vami čim prej poveže. Pri tem zaradi dolgega, vseživljenjskega čakanja postajate nepotrpežljivi in odzive te osebe povežete s sabo, v smislu občutkov krivde, slabe samopodobe, nevrednosti … Žal mi je, da se vam zgodi ta najbolj naravni in običajni zaplet, saj si otrok brez podpore odraslih ne more pomagati in se začne tako počutiti … Tu se začne začarani krog, iz katerega je mogoče najti izhod. Tudi vam pripada, da si lahko poiščete terapevtsko podporo in si tako pomagate, saj si zagotovo tako vi kot tudi nihče drug ne želi, da bi šli v smer obupa. Tudi za vas, draga bralka, obstaja novo upanje in vera v prijaznejše, pristnejše in polnejše odnose, čeprav verjamem, da v to zaenkrat še težko verjamete. Moč je resnično v vaših rokah. Podobno je glede bolečine in žalosti v odnosih, ko ste, žal, večinoma doživljali razočaranja, zavračanja, trpljenja in prizadetosti, pri tem pa ostajali sami. Spoznali ste, da tudi različne substance ne nudijo trajnega zadovoljstva, ki pa ga je mogoče doseči, ko človek neke stvari pogleda z drugih zornih kotov in se zaceli. Želim vam, da kmalu uspete na nove načine poskrbeti zase in si dovolite raziskovati, koliko lepega, dobrega in zanimivega je v vas, v naravi, ljudeh in v vaši okolici …
Vse dobro vam želim.
Jerneja Dimec Bratina,
spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
