V prejšnji izdaji revije Navdih sem prebral bolečo zgodbo bralke, ki ji življenje kroji mama, čeprav ima že svojo družino. Takih zgodb je veliko in tisti, ki se temu ne morejo upreti, ne vedo, kako težko se je izviti iz okov posesivnih staršev. Poznam primere, ko se staršev bojijo še takrat, ko so že na onem svetu. Morda se sliši nemogoče, a poznam tudi tak primer. Še vedno si ne upajo živeti, kot bi radi sami, si ne upajo prodati zemlje, ki so jo podedovali, pa čeprav jim je to v breme in v nikakršno zadovoljstvo. Po vaseh so te zgodbe morda še bolj pogoste kot v mestih. Čeprav se zdi, da je ozaveščenost na tem področju že zelo velika, niso redki primeri, ko npr. 50-letni sin še vedno spi v sobi z mamo, čeprav ima možnosti bivanja na svojem. In v taki zgodbi je moj prijatelj, ki bi mu rad odprl oči in mu pomagal. Vsekakor se strinjam, da je treba skrbeti za starše, če ti tega zaradi bolezni ali starosti niso sposobni sami. A vsaka stvar ima svoje meje. Ne razumem niti, kako lahko mati pričakuje in celo zahteva, da ji je sin ves čas na razpolago. Najbolj zanimivo pa je, da ji ne upa postaviti nikakršne meje, da se je dejansko podal v to igro, ki jo mama vodi že vsa ta leta. Če pomislim na svojo mamo, mi je vedno govorila, da je največje zadovoljstvo starša, da je otrok čim prej samostojen, da »gre od hiše«, da si ustvari svoje življenje. Prijatelj pa, kot da dejansko ne želi živeti svojega življenja, edina skrb in misel mu je, kako bo ugodil zahtevam lastne mame. Videti je celo, da ga to niti ne moti prav preveč, saj drugega življenja izven tega nima in ga ne pozna. Mati je bila namreč ves čas proti, da bi si sploh dobil dekle in z njo preživljal skupne trenutke. Preprosto ni prenesla te misli in čeprav je prijatelj izobražen, dobro situiran, pa tudi dobro videti, se je vdal tem pričakovanjem in življenje je v času, ko bi si lahko ustvaril družino, preprosto spolzelo mimo njega. Sam bi zameril staršem, če bi tako delali z mano, da mi ne bi privoščili lastne sreče, ampak pričakovali in celo zahtevali, da živim z njimi. Sprašujem vas, kako človek ne more zbrati te moči in se upreti škodljivim vplivom lastnih staršev, ali partnerjem, ki imajo večjo skrb do mame kot pa do lastne žene, moža? Sploh obstaja rešitev, če se tega ne zavedajo oz. jim tak način celo ugaja?
Spoštovani bralec,
hvala za vaše zanimivo vprašanje. Veseli me, da tako dobro razmišljate in povezujete stvari. Na neki način lahko razumete prijatelja, kako mu je živeti ob posesivni materi, na drugi strani pa ob njem čutite jezo in se sprašujete, kako to, da v takšni situaciji kar ostaja in se nikakor ne osamosvoji, čeprav ima vse pogoje za to. Problem je točno v tej jezi, odločnosti, ki je bila prijatelju odvzeta že zdavnaj, in on nekako še nima dostopa do teh čustev, zato jeze, ki bi mu dala moči za spremembe, v resnici ne doživlja. Jo pa lahko začutimo ob njem drugi. (Pri tem ne zamenjujmo jeze in besa.) Poleg potlačene jeze ovirajo izhod tudi določena prepričanja, načini razmišljanja in funkcioniranja ter zavezujoči občutki krivde, sram, strah, občutki nemoči in nevrednosti … To je zelo kompleksna problematika in zato lahko govorimo o pravih čustvenih zlorabah otrok oz. o razvojnih travmah, pri čemer želim poudariti, da se niti starši niti (odrasli) otroci lahko tega zelo dolgo oz. sploh ne zavedajo. Tudi če se zavedajo, pa ne zmorejo kar tako iziti iz situacije, saj je družinski sistem močnejši od posameznika. Rada bi poudarila, da ima vsak odrasli možnost nekaj storiti zase in postopno preseči te začarane kroge.
Idealizacija staršev in zanikanje lastnih (čustvenih) potreb
Verjamem, da tudi nobeni starši tega ne počno namerno, temveč gre za globljo, nezavedno dinamiko medgeneracijskega prenosa odnosov in vzorcev razmišljanja, čustvovanja in vedenja, ki pa imajo popolnoma telesno podlago v kemično hormonskih procesih vsakega posameznika. Z drugimi besedami, starši, ki sami niso imeli dovolj dobrih staršev, ob katerih bi dobili občutke varnosti, ljubljenosti, pomirjenosti, sprejetosti, potrditve, čustvene regulacije in druge zadovoljitve temeljnih otrokovih potreb v najbolj zgodnjem obdobju razvoja, teh običajno ne zmorejo dati naprej svojim otrokom. Pomeni, da dajo toliko, kolikor največ zmorejo, kar pa je pogosto za otroka premalo. Otroku zaradi prevelike odvisnosti od staršev oz. od odraslih ne preostane drugega, kot da idealizira starše in začne kriviti sebe ter se globoko v sebi čutiti manjvrednega in nesposobnega, čeprav je lahko navzven funkcionalen. Na starše pa tudi ne sme biti niti jezen, če je potem kaznovan, zavrnjen ali nesprejet, zato se mora otrok pogosto v prvih letih življenja celo odreči svoji jezi in samemu sebi, kar je za kasnejše življenje res tragično. Imam občutek, da je tega pri nas zelo veliko, tudi zaradi načina vzgoje, pričakovanja ubogljivosti. Najbolj preprosto lahko rečem, da starši zaradi lastne ranjenosti in svojih primanjkljajev iz izvornih družin ostajajo v otroški drži in ne zmorejo prave starševske drže do svojih otrok. Tega pa se dejansko ne zavedajo. Na fizični ravni pogosto skušajo poskrbeti za otroke, čustveno pa jim zagotovo niso na razpolago. Ironično je, da so pogosto prepričani in verjamejo, da delajo najboljše za otroka, v resnici pa delajo zase. Pomeni, da starši lahko tako močno potrebujejo pomiritev svojih nezadovoljenih potreb in tega ne uvidijo, da dejansko pride do zamenjave vlog (otrok je v starševski drži in starš v otroški) in tega je v praksi tudi v drugih situacijah veliko. Starševska drža pomeni, da dam sebe in svoje potrebe na stran, da sam/-a poskrbim zase v odraslih odnosih, za otroka pa sem na razpolago tam, kjer me glede na svoj razvoj potrebuje.
V luči sodobnih spoznanj nevroznanosti, epigenetike in vpliva okolja na razvoj otroka in drugih znanosti lahko razumemo, kako globoko se doživeti odnosi v najbolj zgodnjem obdobju otrokovega razvoja zapišejo v možgane in otrokovo telo. Preko različnih mehanizmov in odzivov živčnega sistema ter celotnega telesa vplivajo odnosi s primarnimi skrbniki prav na oblikovanje celic. Kasneje nato z zasledovanjem poznanega, domačega vzdušja podzavestno ti odnosi vplivajo na vse naše nadaljnje odnose. Pri tem lahko ponavljamo enake vzorce ali pa gremo kontra, na drugi lok skrajnosti, in mislimo, da smo nekaj spremenili. Pa smo še daleč od tega. Razvijanje je dolg proces in zahteva delo na sebi, poglabljanje in podporo. Kakor pravi Harwille Hendrix: »Rojeni smo bili v odnosu, ranjeni smo bili v odnosu in zacelimo se lahko le v odnosu.«
Strah zaradi izgube starševske naklonjenosti
Da se vrnem na primer prijatelja. V njem so se morda oblikovali vzorci ubogljivosti, ustrežljivosti, delavnosti in s tem želje po pripadnosti ter potrditvi (staršev), zato pa težkemu postavljanju zase, nerazmejevanju in odrekanju sebi na račun razumevanja drugih. Lahko ga drži nazaj užaljenost oz. prizadetost starša, kadar naredi kaj po svoje, saj se ga boji izgubiti. Verjetno je zelo močno željan potrditve in pohvale starša, ki pa je ni od nikoder (ker je starš zaradi sebe ne zmore dati, otrok pa bi to nujno potreboval za dokončanje svojega razvoja). Pomembno se je začeti zavedati, da imamo edino sami vpliv nase. Kot odrasli. Kot otroci pa nismo imeli drugih možnosti.
Sprašujete, ali obstaja rešitev, če se človek tega ne zaveda. Dokler stvari nekako funkcionirajo in ga ne začnejo dovolj motiti, da se začne sam zavedati in doživljati jezo in je pripravljen nekaj spremeniti pri sebi, se ne da. Nimamo čarobne palčke niti človeka ne moremo prepričevati, saj ima pravico živeti življenje, kakor se njemu zdi prav. Boleče je, da se včasih zavemo stvari, ko je že zelo pozno in gre življenje mimo. Lahko pa prijatelju daste vedeti, da ga skušate razumeti, ga spraševati in spodbujati, da vam morda začne govoriti, kako se počuti, kako mu je tako živeti, ali pogreša imeti svojo družino … Lahko mu nevsiljivo poveste svoje mnenje. Tu mislim na to, da ste lahko korektni, realni, da imate gotovo drugačno mnenje od njegovega, vendar pazite, kako govorite z njim, da ga ne žalite, ne sramotite, ponižujete ali kako drugače razvrednotite. In da se ne jezite nanj ali na njegovo mamo ter ne govorite slabo o njej. Vsekakor pa bi bila dobrodošla spodbuda, da si morda prijatelj poišče terapevtsko pomoč, če se bo tako odločil. Vse pa je odvisno od njega, če si to želi.
Zanimiva so tudi spoznanja iz terapevtske prakse, kjer ljudje navzven delujejo zelo močno, odločno, funkcionalno, pogosto pa je v ozadju ravno tako neki občutek nevrednosti, osamljenosti, nesposobnosti, čeprav prikrit in zamaskiran. Tako me je včasih presenečalo, kako imajo ljudje lahko težave, če so imeli starše, ki so jim dovolili biti samostojni. Pa pogosto ugotavljam, da so mnogi starši postavljali omejitve in bili zelo odločni, včasih s tem žal tudi psihično nasilni. Želeli so, da so otroci čim prej samostojni in so to tudi postali, da pa so bili otroci kljub temu pogosto čustveno sami in mnogokrat tudi prezgodaj potisnjeni v vloge, pri katerih bi potrebovali čustveno oporo. Pogosto uspe kakšni generaciji nekako iti čez to, imajo pa potem lahko večje težave nasledniki.
Kakor se je skozi izkustva odnosov našega zgodnjega razvoja naš sistem postavil, tako mi dojemamo življenje. Tako tudi danes dojemamo sami sebe, druge ljudi, svet. Se pa da na to vplivati. Opažam, da neke posledice zgodnjega razvoja v čustvenem doživljanju posameznika tako ali drugače ostajajo in da imamo vsi dovolj dela na svojem dozorevanju ter preseganju.
Tako vam kot prijatelju želim vse dobro in prijazne odnose.
Jerneja Dimec Bratina,
spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
