Njeni razkošni kodri prekipevajo in bogato krasijo. Lahko bi spominjali na virtuozno baročno glasbo, nabito z navdušenjem. Na glasbo, ki jo čembalistka Eva Dolinšek na pragu svojega tretjega desetletja zavzeto raziskuje, oživlja in interpretira. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je z odliko magistrirala na oddelku za staro glasbo pri prof. Egonu Mihajloviću, je asistentka za študij čembala. Mlada glasbenica iz Orehovelj je veliko nastopala že kot študentka in prejela več nagrad na mednarodnih tekmovanjih. Tudi pri njej se uresničuje rek, da več let vztrajnega in predanega dela obrodi sadove. Čeprav so ji mnogi namigovali, češ, kako boš preživela s »staro glasbo«, je pogumno sledila svojemu notranjemu klicu in postala prepoznavna tudi zunaj slovenskih meja. S svojo interpretacijo vlije v »star« inštrument mladostno energijo. Mogoče so jo tudi zato v enem od radijskih intervjujev poimenovali »barokerica«. Na pohvalo, da ji na koncertih pristajajo obleke, se sproščeno pošali: »To je moja delovna obleka. Saj tudi z zunanjo podobo pokažeš spoštovanje do publike.« Leta 2016 je izdala prvo zgoščenko z naslovom Barok, letos pa še drugo Barok II – Pièces de clavecin. Deseto leto umetniško vodi baročno komorno skupino Musica nucis. Mnogi se strinjajo, da so njeni koncerti čarobni. Pretanjena interpretka se ob vprašanju, zakaj ravno stara glasba, nasmehne: »Je tista, ki mi daje vse, kar potrebujem, in me definira kot osebo.«
Tvoje letošnje poletje je bilo delovno-glasbeno obarvano …
Res je. Julija sem predstavila novo zgoščenko Barok II – Pièces de clavecin v Ljubljani v sklopu Festivala Imago Sloveniae in na Cerju. Z zasedbo Suite a trois smo izvedli plesni koncert, v katerem se prepletata klasična baročna glasba in flamenko, v Ljubljani in Novem mestu. Predvsem je bila zanimiva in bogata izkušnja sodelovanje v projektu Metamorfosi da Vivaldi a Bach na Festivalu Carniarmonie, kjer smo skupaj nastopili štirje čembalisti treh sosednjih narodov (Slovencev, Italijanov in Avstrijcev), pridružil pa se nam je še violinist iz Anglije. Redko se oblikujejo take zasedbe, saj je že priprava štirih ustreznih čembalov velik zalogaj. To so sodelovanja, ki nudijo priložnost za strokovno rast.
Nedavno si izdala svojo drugo zgoščenko z naslovom Barok II – Pièces de clavecin, na kateri nas popelješ skozi bogato zapuščino baročnih skladateljev. Kje si jo posnela?
Zgoščenko sem posnela v cerkvi sv. Martina v Kostanjevici na Krasu. Čembalo je namreč inštrument, ki veliko lepše zazveni v prostoru z naravno akustiko kot pa v studiu. Za snemanje sta mi ga posodila brata Leita iz Italije, ki pod imenom Fratellileita izdelujeta in restavrirata glasbila. Da je glasba na zgoščenki slišati tako, kot da bi bili poslušalci v prostoru, pa je poskrbel izjemen snemalec Aleksander Govekar. Zgoščenka zajema dela francoskih baročnih skladateljev 17. in 18. stoletja. Na njej je tudi Tartinijev koncert v D-duru, ki v Sloveniji doslej še ni bil posnet.
Ni veliko mladih glasbenikov, ki bi svojo poklicno pot posvetili stari glasbi. Pogumno si se odločila za nevsakdanjo glasbeno smer. Kako ti vidiš in doživljaš barok?
Študij čembala v Sloveniji je specifičen in čembalisti smo v manjšini, saj pri nas nimamo izrazite tradicije baročne glasbe. Marsikje v tujini imata čembalo in »stara« glasba posebno mesto. Barok nosi v sebi neko primarno globino, ki je aktualna v vseh časovnih obdobjih. Z velikim veseljem raziskujem bogato glasbeno zapuščino in se neprestano učim.
Baroka pa ni brez čembala. Večna skladateljev tistega časa je ustvarjala za ta inštrument. Kako bi ga opisala?
Čembalo pripada evropski baročni glasbeni kulturi v 17. in 18. stoletju. Je inštrument s tipkami, ima krilno obliko s trzajočo mehaniko, ki zahteva posebno tehniko in estetiko igranja. Skladatelji so čembalu namenili veliko virtuozne solistične literature. V komornih zasedbah je bil čembalo skoraj vedno prisoten, saj v baroku ni šlo brez generalnega basa. Sama imam trenutno italijanski tip enomanualnega čembala, ki ima drugačne lastnosti kot francoski enomanualni ali dvomanualni čembalo. Vsak čembalo je zgodba zase, je edinstven. Celo dva čembala istega modela od istega izdelovalca sta si različna. Zelo pomembno pa je, da je srce inštrumenta – lesena zvočna plošča – iz vrhunskega lesa.
S kom imaš možnost razpravljati o tehničnih ali stilskih vprašanjih pri svojem ustvarjanju, koga lahko prosiš za mnenje ali nasvet?
Na mojstrskih poletnih tečajih, kjer izpopolnjujem svoje znanje, sem spoznala najboljše profesorje čembala. Več let že spremljajo moj glasbeni razvoj in postopoma smo zgradili prijateljski odnos, zato jih lahko prosim za nasvet. Največkrat mi za francosko glasbo svetuje Christophe Rousset, za italijansko pa Enricu Baianu.
Sodelovala si že z različnimi glasbeniki. Lani, denimo, sta inovativen duo sestavila s harmonikarjem Markom Hatlakom in poustvarila dela Bacha, Mozarta, Scarlattija in Stravinskega. Ali si bolj naklonjena avtentičnemu duhu starih skladb ali jih raje sodobno predelaš?
Odprta sem za različna sodelovanja in zanimivi so mi sestavi, v katerih se prepletajo starejši in novejši glasbeni izrazi. Res pa je, da želim ostati zvesta avtentični glasbi, ne bi se rada preveč oddaljila od izvirnika in ga modernizirala za vsako silo. Verjamem, da je prava umetnost brezčasna in da v svoji izvorni obliki prinaša najmočnejše sporočilo.
Na kakšen način bi lahko mladim še bolj približali klasično oz. staro glasbo?
Zavedam se, da klasična glasba ne more pritegniti toliko ljudi kot popularna, verjamem pa, da ne bo kar usahnila. Mladim in drugim jo lahko približamo glasbeniki z dobrimi izvedbami. Eden mojih profesorjev je rekel, da ne moremo pričakovati od občinstva, da bo razumelo petsto let staro glasbo, če je glasbeniki ne bomo ustrezno interpretirali. Koncert mora imeti neko rdečo nit, sporočilo; tudi če dodamo kakšno nenavadno in nevsakdanje glasbeno delo. Predvsem pa moramo glasbeniki izvesti interpretacijo s svojo edinstveno energijo in tako nagovoriti občinstvo. Koncertna glasba je živa in poslušalcev ne pusti ravnodušnih. Vsak glasbenik najde svojo pot in svoj izraz. Treba je le slediti sebi.
Dominika Prijatelj
