Peter Szabo je resda Novogoričan, a po malem izvira od vsepovsod. Njegova mama je Madžarka, oče pa mešanica Hrvata, Švaba in Makedonca. Še pred njegovim rojstvom se je družina konec šestdesetih let iz Vojvodine preselila v Novo Gorico, ker je to novo mesto tedaj videla kot kraj številnih priložnosti. A doma so še vedno govorili pretežno madžarsko in srbsko. »Ko sva se z bratom dvojčkom kregala, sva prešla na srbščino, če pa sva govorila madžarsko, so sošolci vedeli, da sva se zares močno skregala,« se spominja Peter Szabo. Ker je bil že od malega izpostavljen različnim jezikom, ni nič nenavadnega, da je postal tolmač iz italijanščine in angleščine, vsaj pasivno pa govori še sedem drugih jezikov. Tolmačiti je bolj po naključju pričel že v študentskih letih, ki jih je preživel v Rimu, kasneje pa 10 let delal za evropske institucije v Bruslju in Strasbourgu, kamor se občasno še vrača, je pa tudi zaprisežen sodni tolmač. Kdor ga ne pozna, ve o njem le to, da je skoraj vedno in povsod bos.
Glede na to, da že od malega govorite madžarsko, ker od tam izhajajo vaši starši, zakaj ste se odločili za tolmačenje iz italijanščine in angleščine, ne pa iz madžarščine?
Nimam šolske izobrazbe v madžarščini in si torej ne morem drzniti prevajati v ta jezik. Preden je Madžarska leta 2011 za pol leta prevzela predsedovanje Evropski uniji, so me v Bruslju vprašali, ali bi dodal madžarščino kot pasivni jezik, torej jezik, iz katerega prevajaš, pa sem zavrnil. Madžarščina ima izredno komplicirano srednjeazijsko skladnjo. Če nekdo v madžarščini prebira napisan govor, celo madžarski tolmači težko simultano prevajajo v nek drugi jezik. Zaradi tega sem raje ostal pri italijanščini, ki jo govorim skorajda na ravni maternega jezika, saj smo z družino zaradi očetovih poslov veliko časa preživeli v Toskani, poleg tega sem tudi študiral v Rimu. Angleščino pa znam iz šole in iz izkušenj.
V katerih primerih se potrebuje tolmača?
Tolmač je redko v prvi vrsti jezikovni posrednik, zelo pogosto je nekaj čisto drugega. Na vladni ravni je pogosto samo statusni simbol ali je tam zaradi državniških pravil, ker je pač prav, da slovenski predstavnik države govori slovensko, čeprav zna tuje jezike. Pri kakšnem pogajanju je lahko grešni kozel. Če se komu kaj zareče, se dogovorimo, da bo krivda zvaljena na tolmača. Veliko torej delam kot konferenčni tolmač ali za vlado. Bruslja pa sem se po 10 letih rahlo naveličal. Pri nas je namreč dovolj dela. Tu so sodni prevodi dokumentov, potrdil, diplom, poročnih ali rojstnih listov, pogodb in podobnega. Vedno več je čezmejnega sodelovanja, tolmačev na relaciji slovenščina-italijanščina pa malo, saj naši otroci ne govorijo več italijansko.
Ste bili jezikovni posrednik tudi pri kakšnih eminentnih osebah?
Tolmačil sem recimo Dalajlamo. Škoda, da takrat še nisem hodil bos, ker se je Dalajlama na odru potem sezul. Pri papežu Frančišku nisem bil samo obut, ampak v črnini, kakor narekuje protokol. Takrat sem bil tam malo po naključju in nisem zares tolmačil, sem se pa rokoval z njim.
Se vam je med tolmačenjem kdaj pripetilo kaj nenavadnega?
Pogosto se zgodi veliko zanimivega. Pri tolmačenju je potrebno imeti zares široko znanje, kajti nikoli ne veš, na katero področje bo govorec zašel. Ko sem iz italijanščine v slovenščino tolmačil na nekem seminarju o pranju denarja, sem dobro preučil pravno terminologijo, kazensko pravo in kriminologijo, pa mi je skoraj spodletelo pri Smrkcih. Umazan denar prihaja iz kriminala in je pogosto tudi fizično umazan, zmečkan in strgan. Treba ga je narediti neprepoznavnega, enakega drugim bankovcem, kot so Smrkci vsi enaki med seboj. Še dobro, da mi je takrat kolegica priskočila na pomoč, kajti sam nisem vedel, da sta Grande Puffo in Puffetta po slovensko ata Smrk in Smrketa. Spet drugič v Evropskem parlamentu nemški poslanec naenkrat omeni »otok srečnih piščancev« med razpravo o rejni gostoti perutnine. Potem v prevajalski kabini ugotovimo, da je citiral iz risanke Chicken Run (Kokoške na begu). Še pol ure pred tem pa smo govorili o fuzijskih reaktorjih.
Tolmačite kdaj bosi?
Praviloma ne. Samo v izjemnih primerih. Spoštovati moraš govornika, občinstvo, predvsem pa okoliščine, v katerih tolmačiš. Včasih pa si to lahko privoščim. Na zgodovinskem festivalu v stari Gorici èStoria so me že vzeli za maskoto, saj sem od samega začetka njihov tolmač. Če grem kam, kjer me vsi poznajo, se čudijo, če pridem obut.
Kdaj in zakaj ste pričeli hoditi bosi?
Pred kakimi štirimi leti sem doživljal hud stres zaradi dela, pa me je Nara Petrovič na Facebooku spomnil na »10 razlogov za boso hojo«. Eden je bil zmanjševanje stresa. Bil sem zelo skeptičen, kot vedno, po dveh dneh pa sem čutil, da deluje. Stres se v telesu kopiči kot električni naboj, ko pa hodimo bosi, se izravna z nabojem Zemlje. Večinoma smo obuti, tako da tega ne občutimo.
Kje še tičijo razlogi, da se vse več ljudi odloča za hojo bosih nog?
Pomemben razlog je motorika, saj se noben čevelj ne upogiba tam, kjer se upogiba noga. Ko hodimo obuti, nabijamo na peto, če hodimo bosi, pa tega ne moremo početi in se navadimo hoditi mehko. Zaradi čevljev torej pride do bolečin v kolenih, hrbtenici ali kolkih. Ko moram sam obuti čevlje, me noge strašansko bolijo, saj so se določene mišice odvadile delati, zato pa so aktivne druge mišice. Še en razlog za bosost je termoregulacija. Sam sem prej vedno imel prezeble roke in noge. Sedaj se pozimi držim pravila, da ko potrebujem rokavice, verjetno rabim zaščititi tudi noge. Običajno je moja meja pri 4 stopinjah Celzija ozračja, kar pomeni, da so tla še nekaj stopinj hladnejša. Zanimiva prednost je tudi v higieni. Čevlji so znotraj topli, vlažni, brez zraka in svetlobe ter tako odlično gojišče za vse živo. Bosa noga je lepo sveža, ne smrdi in jo po hoji lahko zgolj splaknemo z vodo, saj je večina mest, z izjemo Rima, precej čistih.
Kako je bosonogost družbeno sprejemljiva?
Seveda me ljudje vedno dvakrat pogledajo. Vse več je tudi neke »amerikanizacije«. Podjetja se bojijo tožb in prepovedujejo vse možno. Zgodilo se je že, da so varnostniki zahtevali, naj se obujem, da si ne bi česa naredil. Res je, da so čevlji neke vrste varovalo, ampak se redkokdaj znajdeš v situaciji, da se ti bosemu kaj zgodi. Največja nevarnost je na novo položeni črn asfalt v poletnih mesecih, zaradi katerega lahko dobiš opekline. Sam se držim načela, da pri bososti ne smeš biti ideološki, ampak pameten. Ko se je treba obuti, se je pač treba obuti. Eden od smešnih vidikov pa je neslišnost. Ljudje smo tako navajeni slišati zvoke obuval, da sem že več ljudi prestrašil, ker niso slišali korakov.
Je doživljanje sveta kaj drugačno, ko hodite bosi?
Obstaja mit, da se tistim, ki hodimo bosi, naredijo trdi podplati in ničesar več ne čutimo. Ni res. Tako kot psi in mačke imamo mehke podplate in čutimo vsak kamenček. Se pa navadiš vseh teh dražljajev. Tako se bolje zavedaš sveta, si bolj prisoten v momentu, pazljivejši in veliko bolj čutiš svojo ranljivost. Ko si bos, imaš boljši občutek realnosti, predvsem za svoje lastne omejitve.
Sandra Krkoč Lasič
