Sašo Mugerli, šempetrski župnik, svoje poslanstvo opravlja več kot dve desetletji. Njegov pristop do sočloveka je zelo sproščen in neposreden. Pravi, da je prav odprtost tista, ki je še posebej v današnjih časih nujna, da bi se ljudje med seboj povezali in začeli vračati v cerkev. Kot duhovnik je služboval v nekaj primorskih župnijah, zadnja štiri leta pa je v Šempetru pri Gorici. Ker je po rodu Bric, se mu tudi tu ni bilo težko privaditi, a vsak začetek ima svoje izzive. O tem, s kakšnimi izzivi se sooča on sam in s kakšnimi kot družba nasploh, sva se pogovarjala v župnišču takoj za tem, ko je iz učilnice pritekla skupinica nasmejanih in razigranih otrok.
Radi imate družbo različnih ljudi, tudi izven cerkvenih zidov. Menite, da so v zadnjih letih tudi duhovniki postali bolj ljudski in da s tem pravzaprav »ni nič narobe«?
Ne samo, da s tem ni nič narobe, menim, da je to edini pravi način, da po zgledu Jezusa pridemo mi naproti ljudem. Časi, ko so ljudje sami prihajali k nam, so minili. Človeka je treba iskati tam, kjer je, tam, kjer se zbira. Tako se pravzaprav vračamo v čas Jezusa Kristusa, k njegovim koreninam. V Svetem pismu beremo, da je bil prav zato trn v peti verskim oblastnikom, saj se ni držal predpisanih okvirov, očitajo mu, da se je družil z javnimi grešniki, prestopniki, prostitutkami, cestninarji … Skratka, z vsemi, ki so bili zaradi svojega načina življenja pahnjeni na rob družbe. Njegov odgovor na očitke je bil, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. In to je po mojem mnenju tista prava pot, na katero nas je v zadnjem obdobju stopilo kar nekaj duhovnikov. Povezati se z ljudmi na bolj odprt in sproščen način.
Bi v Cerkev na ta način torej lahko privabili več ljudi?
Absolutno, mnogi pridejo v cerkev vsaj na kakšen dogodek ali srečanje. Sam nikogar ne silim, da bi moral spremeniti način življenja ali začeti zahajati v cerkev, če sam tako ne čuti. A marsikdo se pri meni oglasi samo na kakšen pogovor … Stik je vzpostavljen na neki čisto človeški ravni, iz tega se razvijejo tudi mnoga prijateljstva in to je vsekakor dober začetek.
Kaj pa zakramenti? Naj navedem zelo pogost primer – če nisem cerkveno poročena, mojega otroka ne smete krstiti. Tako naj bi bilo. A je od župnije do župnije različno. Kako odgovarjate na to?
Vsak par je treba obravnavati posebej. Vsak primer je drugačen in ugotoviti moramo, zakaj se dva nista poročila, kje so razlogi. Sam skušam priti naproti – če krstim otroka, hkrati začnem tudi s pripravami na poroko. Na desetine primerov sem imel, ko smo na isti dan krstili otroka in opravili poroko. Menim, da v takih primerih ne gre za kršenje cerkvenih zakonov, pač pa da si pridemo naproti.
V šempetrsko župnijo ste iz Šmarij na Vipavskem, kjer ste imeli v soupravi tudi župniji na Planini in v Velikih Žabljah, prišli pred štirimi leti. Ker izhajate iz Brd, se vam tu najbrž ni bilo težko navaditi …
Res je, ves čas se nekako držim tega dela Primorske, sedaj ko sem v Šempetru, sem še bližje domu. Izhajam in Drnovka, kamor se vračam tudi dvakrat tedensko. Enkrat Bric, vedno Bric (smeh).
Kako pa so vas sprejeli šempetrski farani?
Lahko rečem, da sem stopil v velike čevlje, saj je bil moj predhodnik, Janez Kavčič, izjemen duhovnik, zelo priljubljen tako pri mladih kot starejših, bil je zelo aktiven in zavzet. Imel sem težko nalogo. Pa ne da bi mu želel konkurirati, želel sem priti za njim. Od začetka je bilo za vse težko, saj sem na Vipavskem v 14 letih že dodobra pognal korenine. Nekaj časa smo potrebovali, da smo se navadili drug na drugega, a danes lahko rečem, da imam zelo dober občutek glede odnosov s tukajšnjimi ljudmi.
Zakaj ste postali duhovnik? Kaj bi bili sicer?
Srednjo šolo sem zaključil kot strojni tehnik. Že nekje v drugem letniku pa je bilo zame prelomno romanje v Franciji, kjer sem videl drugačen način, kako lahko živiš svojo vero. Bilo je veliko mladih, glasbe … in to me je prepričalo. Če sem do takrat hodil k maši bolj občasno ali pa zato, ker »je bilo treba«, sem se po tem romanju resneje začel spogledovati z idejo, da bi tudi sam postal duhovnik. Ves čas me je spremljal naš takratni župnik, ki je rekel, naj najprej zaključim srednjo šolo, in če bom tudi takrat še vedno želel postati duhovnik, je to verjetno t. i. božji klic. Na Teološki fakulteti sem zaključil šestletni študij, potem pa kot kaplan začel v Izoli in nadaljeval v Ilirski Bistrici. Takoj zatem sem se ustalil na Vipavskem.
S čim se pri vašem delu najtežje soočate, kaj vas najbolj prizadene?
Tako kot v Izoli, se tudi v Šempetru zelo pozna bližina bolnišnice. Obiskovanja umirajočih, trpečih je zato toliko več kot v kakšni drugi župniji. Posebej na začetku, še v Izoli, sem se s tem pravzaprav najtežje soočal s trpljenjem, bolečinami …
Gotovo pa je tudi veliko lepega …
Seveda. Najraje imam delo z mladimi, z birmanci, čeprav je včasih prav to tudi najtežje (smeh). Rad pa imam tudi vse, kar je povezano z glasbo. V času pandemije so bile vse te dejavnosti okrnjene, sedaj pa se spet vse razcveta, spet se srečujejo zbori, odvijajo se razne delavnice.
Se tudi vi, ki ste tako blizu Bogu, kdaj znajdete v stiski?
Zelo pogosto. Tudi jaz sem samo človek. Morda se še prej znajdem v kakšni stiski, duhovniki imamo veliko odgovornost, opraviti imamo z različnimi ljudmi. Naš urnik je kar precej naporen. Delo z ljudmi pa včasih predstavlja tudi kakšno grenko izkušnjo, pomembno je, da zmoreš in znaš s pomočjo Boga to tudi predelati – to pa je meni osebno tudi največji izziv. Da ne živim stiske sam, temveč jo delim, tudi s pogovori s prijatelji, s spovedjo.
Prav o spovedi je moje naslednje vprašanje. Pred časom je bilo na spletu objavljeno pismo 82-letne bralke, ki pravi, da smo ljudje izgubili občutek za greh. Kaj menite, smo ga res?
Na žalost smo ga res. Opažam, da je vedno manj spovedi, vedno bolj pa izgubljamo tudi občutek za narobe. To je varovalka, obdržati ta občutek, da ne vržemo čez ramo, če smo koga prizadeli, če smo ravnali narobe. Občutek krivde, če želite. Tega ni več. Če smo bili nerodni in smo padli, na fizičnem področju čutimo bolečino, se zavedamo, da smo narobe stopili. Na moralnem področju pa si teh napačnih korakov nočemo priznati. Znamo biti pa grobi tudi do sebe, se ne spoštovati. In to nas ne boli, čeprav bi nas moralo. Če se vrnem nazaj – fizično ranjeni ne hodimo okrog, moralno pa vse pogosteje.
Grešite tudi sami?
Seveda, v Svetem pismu piše, da pravični greši najmanj sedemkrat na dan. Tudi sam delam napake, sprejemam napačne odločitve, včasih se tega ne zavedam, zato je treba redno »čistiti« svoje srce in notranjost.
Niste samo duhovnik, pač pa tudi mojster na kitari, oboževalec rocka in dobre glasbe nasploh.
Oboževalec dobre glasbe nasploh! Tu vam bom zaupal anekdoto. Prvi dan, ko sem bil v vrtcu, je večina otrok jokala. Vzgojiteljice so nas nekaj časa pustile, nato pa je kar naenkrat v prostoru nastala tišina. Zaskrbljene so prišle pogledat, kaj se dogaja. Povzpel sem se na sredo mize in otrokom začel prepevati pesem Janez Kranjski Janez. Najbrž se je takrat začela tudi moja glasbena kariera, saj otroci niso več jokali (smeh). Zadnjih dvajset let pa sem igral na kitaro in pel tudi v bendu, pred kratkim smo izdali že četrti album z naslovom Zunaj. A tudi zame je prišel čas, da se začnem posvečati še drugim stvarem, bolj sem se predal vlogi mentorja, dela z mladimi, v bendu 3in30 tako ne nastopam več. V naši župniji smo pred kratkim ustanovili zbor Glas srca, tudi z mladinskim zborom sodelujem. No, pri svojih skoraj 50 letih se nekako raje vidim v tej vlogi. Všeč mi je še prevajati pesmi, jih pisati, ne več toliko skakati po odrih. Za vse štiri izdane albume sem veliko besedil in glasbe napisal sam, ostalo je delo mojega glasbenega sopotnika Robija Roliha.
Kaj še obožujete v življenju?
Rad imam dobre knjige, blizu so mi komike. Kot je denimo Jeromovo delo Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo ali pa dela Arta Paasalinne.
Pred kratkim je prijatelj v vaši cerkvi daroval mašo za božje veselje. Menite, da bi se bilo treba tudi z mašami večkrat spomniti na žive in ne predvsem na pokojne? Maša je privabila veliko število tistih, ki že desetletja niso prestopili cerkvenega praga … Je morda tak pristop rešitev, da bi v cerkev privabili več ljudi – večja sproščenost in dostopnost?
Točno tako. Maše še vedno delamo predvsem za pokojne. A če pogledamo celoten tekst v mašni knjigi, je zgolj en sam stavek namenjen rajnim. Maše so prošnje za nas, ki smo tu, denimo za mir. Zdi se mi, da imamo prav Slovenci še vedno nek poseben odnos do smrti in do pokojnih, zato je maša, darovana za božje veselje res zelo dober pristop.
Česa pa se vi osebno najbolj (raz)veselite?
Veselega človeka, ki ga srečam že navsezgodaj, z njim spregovorim nekaj besed. To mi res polepša dan.
Kaj je vaše življenjsko vodilo?
Vsak duhovnik si kot novomašnik izbere geslo. Moje je Gospod je moja moč in moja pesem. Zame to predstavlja Boga v dveh vidikih; eden je tisti, ki mi pomaga, ko sem šibek, drugi pa je navdih, da mi daje veselje in iz veselja nastane tudi pesem. Torej (po)moč in veselje. To je moje vodilo, ki me pelje skozi življenje.
Barbara Skorjanc
