Deževen jesenski dan je. Ni še mrzlo, dež ni prehud. Mika me, da bi se zavlekla na kavč in brala najnovejšo napeto kriminalko, a tudi v takem je lahko sprehod prav prijeten, še posebno po bližnjem gozdičku, kjer počasi rumeneči listi dreves razpršijo najdebelejše dežne kaplje.
Ko se premražena vrnem domov, stopim v shrambo; poletno toploto mi pričarajo žive barve kozarčkov z marelično marmelado, paradižnikovo »šalšo«, vloženimi kumaricami in breskovim sokom. Letos sem se igrala z okusi; najbolj mi je uspela marmelada z dodatkom ingverja, malce pa sem se tudi pošalila s čiliji med paradižniki. Ste se že ustrašili, da sem se preusmerila k pisanju gospodinjskih nasvetov, kaj? No, mogoče takrat, ko mi bo zmanjkalo idej za raziskovanje …
Pa jih ne bo, brez skrbi.
Vsakič, ko mislim, da določen kraj že dobro poznam, se mi kje razkrije nov odsek stezice, morda bližnjica, morda daljši ovinek s še nevidenimi razgledi. Pri jeseni je ena od prednosti ta, da se pred soncem ni treba več skrivati, uživaško se nastavljam njegovim toplim žarkom in izberem poti, ki jih ne zakrivajo goste krošnje dreves. Pogosto se moram prav prisiliti, da se ne obremenjujem s časom. Večkrat se ustavim, se razgledam v dolino, tudi usesti si dovolim. Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah namesto v pol ure?! Je bolje pogledati sto stvari ali videti, resnično videti, samo eno? Se splača vznemirjati za stvari, ki jih ne morem spremeniti? Ko tako v samoti »zafilozofiram«, kakšno misel izrečem tudi naglas. Da jo slišijo pes, ptice, veverice, drevesa in mušice … (pa tudi da splašim morebitne medvede in divje prašiče!). Potem takim vprašanjem in mislim zaprem pot.
Sem na Angelski gori (področje med Otlico in Kovkom) nad našo ljubo Vipavsko dolino. Tu so pravljice doma. Zato moram pozorno prisluhniti. Gledati. Pobožati kamne na kamnitem polžu/spirali, začutiti vetrič, ki pihlja skozi Otliško okno ali se upreti burji, ki je tu še posebno močna, občudovati ostre škraplje ali pa nenavadne skulpture umetnikov na Sinjem vrhu, najti skrite lesene srčke s poetičnimi sporočilci, ki visijo z dreves, občudovati ptice in jadralce v letu … se ustaviti na kateri od starih kmetij in prigrizniti dobrote, ki jih pripravljajo. Ob poteh je postavljenih dovolj usmerjevalnih in informativnih stolpičev, da zvem še kaj več o teh skrivnostnih krajih in vsakič uberem nekam drugam.
Odpravite se tja gor tudi vi, ni treba dosti hoje navkreber; pripeljete se lahko čisto blizu izhodišč za pohode in do Otlice pelje ena najspektakularnejših slovenskih cest (iz Lokavca na Predmejo). Ste se že zapeljali skozi njene predore?
Mojca Lipicer Stantič
