Praznični čas je pred vrati. Čas želja in pričakovanj. V človeku se še bolj močno prebuja hrepenenje. Hrepenenje po sprejetosti, ljubezni in povezanosti. Hrepenenje po dobrem, lepem in toplem vzdušju, kjer lahko pripadamo. Kjer se počutimo razumljene in sprejete v tem, kar smo. Kjer se počutimo vredne. Slišane – v svojih morda nekoliko drugačnih pogledih. Kjer se nam ni treba zagovarjati ali ves čas spoštljivo vztrajati, da si želimo mirnega večera.
Vsak ima svoje predstave o tem, kako preživeti praznike. Priložnosti za prepire in konflikte je zaradi nasprotja interesov veliko in prava umetnost je, kako zadostiti različnim pričakovanjem. Vsi si želimo lepo okrašene hiše, dobre praznične večerje in prijetnega, povezujočega družinskega vzdušja, obenem pa ima tudi vsak svoja posebna pričakovanja. Pogosto si otroci in mladostniki predstavljajo, da se bo vse kar čudežno zgodilo samo od sebe in da pri pripravi praznovanja ne bo potrebno sodelovati in vključiti napora. Mnogi si tudi predstavljamo, da bi moralo biti vse prilagojeno našim predstavam in željam. Če ne želimo neprijetnih presenečenj, se je smiselno vnaprej dogovoriti, vključiti želje vseh in pripraviti kompromise ter zadolžitve vsakega člana. Naj bo vsaj en del prazničnega večera namenjen skupnim aktivnostim.
V ljudeh je danes veliko praznine. Odnosi so površni, odtujeni, zapiramo se vsak v svoj svet hitenja, obveznosti, razdraženosti ali upornosti, pasivnosti in osamljenosti. Praznino skušamo zapolniti s poudarjanjem zunanjosti in s preobiljem daril, hrane in blišča. Včasih tudi z umikanjem v svet dela, virtualnosti, zabave ali omam različnih zasvojenosti, s čimer želimo le pobegniti pred bolečino osamljenosti in nerazumevanja. Pogosto vsa svoja neizpolnjena življenjska hrepenenja usmerimo v praznike in nerealno pričakujemo rezultate prav tisti dan in ne da bi sami pri sebi kaj bistvenega spremenili. Spregledamo samo vsebino praznika, ki ima globlji pomen. Praznina nastane, ko ni odnosa, vrednot, Boga. Tisto, kar nam manjka, so: pravi, pristni stik, resnično srečanje, poslušanje, zanimanje in bližina.
Spodbujam vas, da se ob letošnjem božiču morda odločimo za drugačne odnose, za večjo povezanost. Začnemo lahko pri skromnejšem praznovanju in namenimo več časa boljšemu poznavanju sebe in jasnejšemu izražanju svojih doživljanj, potem pa nadaljujemo pri pristnem zanimanju za naše bližnje. Če tako čutimo, lahko izrečemo iskreno opravičilo otrokom in partnerju, ker si nismo uspeli vzeti dovolj časa zanje in smo jih s tem prizadeli, da jih nismo dovol razumeli in upoštevali, da smo jih morda celo spregledali. In sami pri sebi morda sklenemo, da želimo postati boljši človek in se v odnosih vedno znova učiti.
