Dimitrij Vremec, v nekaterih krogih bolj poznan kot Mito, je novogoriška legenda tetoviranja, ki se s trajno poslikavo telesa ukvarja že skoraj 30 let. V začetku devetdesetih je bil na tej strani meje edini svoje vrste daleč naokrog. Čisto prvi tatu je izdelal na zboru motoristov v Slovenj Gradcu. »Takrat sem sploh prvič preizkusil električni strojček za tetoviranje. Dva kroga, ki naj bi predstavljala motor, sem moral prekriti z lobanjo. Tega fanta sem mučil štiri ure, rezultat pa ni bil videti najboljše, a nekje je bilo treba začeti,« se k prvim učnim uram ozre sogovornik. Dandanes na kožo »preslika« okoli 200 motivov letno, sam pa ima zgolj en tatu, ki je vsebinsko osebne narave in zato večino časa zakrit.
Ste tatuist z najdaljšim stažem tod okoli. Kako ste pred skoraj 30 leti sploh pridobili vse potrebno za zagon te umetniške dejavnosti?
Pri meni se je par stvari srečalo po naključju. Študiral sem pedagogiko in etnologijo, zato me je zanimal predvsem zgodovinsko-etnološki vidik tetoviranja. Ko sem se lotil seminarske naloge na to temo, sem hitro ugotovil, da v naših knjižnicah in muzejih ni nikakršnih virov. Zato sem se takrat, ko seveda še ni bilo interneta, odločil po pošti poslati nekaj vprašanj na okoli 50 naslovov po vsem svetu. Med par prejetimi odgovori je bilo tudi pismo Angleža Lionela Titchenerja iz Oxforda, ki mi je poslal dve knjigi o tetoviranju. Sam je postavil pravi muzej o tem ter imel manjšo delavnico za izdelovanje raznih tetovirnih orodij in svoj studio, ki stoji še danes. Od njega sem kupil svojo prvo električno mašinco za ustvarjanje tatujev, nato pa sem še nekaj let pri njem nabavljal vse potrebno. Takrat je to bil dolgotrajen postopek, na material si lahko čakal več tednov ali celo mesecev, danes pa ti ga dostavijo v nekaj dneh.
Kako ste se potem učili tetoviranja, kar na živih modelih?
Seveda. Ravno takrat se je pojavila prva generacija novogoriških skejterjev, ki so se znotraj svoje uporniške identitete in samosvojosti zanimali tudi za tetoviranje. S prijateljem sva prav na teh fantih, ki so bili večinoma pri koncu srednje šole in na začetku študija, pričela z učenjem. Napredek je bil sprva zelo počasen. Takrat smo bili vsi samouki, saj še ni bilo interneta, nihče iz posla pa nerad kaj dosti sodeluje, saj bi na ta način kazal svoje znanje konkurenci. Na začetku je zato nastalo tudi kar nekaj napak in te napake potem še desetletja kasneje hodijo naokrog. Danes je mogoče dobiti nekakšne sintetične nadomestke za kožo, na katerih se lahko učiš, ampak občutek ni nikoli isti. To ni živ človek, s katerim moraš vzpostaviti tudi nek osebni odnos, da je tetoviranje zanj čim manj neprijetno. Tega se naučiš samo s kilometrino.
Trajne poslikave telesa so z leti postale vse bolj množične. Čemu gre pripisati vedno večje navdušenje nad njimi?
Že nekaj desetletij je prisotna precejšnja želja po tetoviranju, vendar so se ljudje včasih bali stigme, saj so to povezali z družbenim robom – zaporom, vojsko, mornarico. Poleg tega je bila ta dejavnost dolgo v senci možnih okužb, zato se je množično razširila šele, ko je bil omogočen revolucionaren prehod od čiščenja materialov na materiale za enkratno uporabo, saj se je s tem zelo zreducirala možnost prenosa nevarnih virusov. Danes pa gredo nekateri v druge skrajnosti in so s tetoviranjem že skorajda zasvojeni. Najprej si naredijo en majhen tatu in ker jim ta ni dovolj, si omislijo vedno nove. Tako se lahko zgodi, da imajo v nekaj letih prekrit cel hrbet ali roke. Pri posameznikih se to skoraj ne more nehati.
Običajno so tatuisti tudi sami živa reklama za svojo dejavnost, vi pa imate en sam tatu …
Res imam samo en tatu na nogi. Če bi začel dodajati še druge, se bojim, da bom v letu ali dveh cel črn. Pri tetoviranju samega sebe si tako ali tako tehnično zelo omejen, saj moraš imeti med delom obe roki dobro oprti. Pred leti sem si sicer že naredil še nekaj manjših podob, a so se sprale, še preden so se zacelile, ker sem v tistem obdobju treniral plavanje. Nekatera agresivna sredstva ali veliko klorirane in slane vode v dneh po postopku lahko izdelek tudi povsem izbrišejo.
Priljubljeni postajajo vedno novi motivi. Kateri trendi so trenutno v ospredju?
Moda se res nenehno spreminja, čeprav ne s takšno hitrostjo kot pri tekstilu. Deset let nazaj so bili popularni tribal tatuji, ki slonijo na starodavnih slikah, še malce prej pa vse mogoče kitajske črke, po katerih danes nihče več ne vpraša. Trenutno se dela ogromno napisov, predvsem priljubljeni so citati v raznih jezikih, od francoščine do latinščine. Velik razmah so doživeli tudi portreti. V zadnjih 15 letih natančni nemški strojčki omogočajo tako imenovani fotorealizem, velike portrete v barvah, ki spominjajo na fotografije. Zelo razširjen pa je stil »black and grey«, ki ob črnini omogoča efekt senčenja. V zadnjem času se pojavlja še »handpoke tattoo«, s posebnim peresom ročno napikani tatuji, aktualni pa so tudi takšni, ki dajejo vtis, da so izvezeni z barvnimi nitmi na kožo, »embroidery tattoo«.
Ker se moda nenehno spreminja, si ljudje pogosto premislijo, obžalujejo kakšno »poslikavo«?
Niti ne. Včasih se je precej več prekrivalo stare tatuje, predvsem tiste iz JNA ali pa kakšna imena bivših ljubezni. Sam sem prekrival kar nekaj takih, ki so bili delani še na roke, brez električne mašince. Pred leti so bile tetovaže res bolj enostavne, ampak z več vsebine, medtem ko je danes skoraj vse reciklirano z interneta. V zadnjem času je recimo moderno posnemati tatuje znanih iz pop kulture ali športnikov. Ogromno jih predstavlja tudi nekakšen okrasek za razkazovanje na družbenih omrežjih. V vseh teh primerih je globlji pomen zelo vprašljiv.
Pri katerih tatujih lahko najbolj izrazite svojo umetniško žilico?
Zagotovo v stilu »black and grey«, ker ti dopušča precej manevrskega prostora. Absurdno pa je, da je razvoj interneta tetoviranje zavrl kot umetnost, saj je na ta račun veliko manj avtorskih izdelkov. Nekje 80 odstotkov strank pride s sliko na telefonu in hoče, da jim izdelam točno takšno podobo. Umetnost se tu torej lahko hitro konča in pretvoriš se v bolj spretnega obrtnika. Podobno kot na primer v glasbi poznamo tudi poustvarjalce, ki na svoj umetniški način izvedejo glasbo drugih avtorjev. Nekateri tatuisti sicer forsirajo svoj likovni stil, sam pa na račun avtorstva v ospredje postavljam želje stranke. Še posebej pri tistih velikih tetovažah, kot je prekrivanje celega hrbta ali roke, je treba posameznika peljati skozi proces na takšen način, da se ne počuti, kot da je njegovo telo zgolj platno. Pri meni tako vsekakor velja reklo, da ima stranka (skoraj) zmeraj prav.
Se vam želje strank vseeno kdaj zdijo preveč bizarne, da bi jih upoštevali?
Avtomatsko zavrnem mladoletnike, ki nimajo pisnega privoljenja staršev oziroma skrbnikov. Odklonim tudi skrajno problematične motive, kot so zelo ekstremni politični simboli. Včasih se pojavi kdo, ki si želi trajno zaznamovati obraz. Takšno stranko zavrnem ali vsaj večkrat opozorim, naj zares dobro premisli, saj gre za izjemno občutljivo cono, ki jo postavljaš stalno na ogled in boš zato dobil marsikakšno negativno pripombo, pa še vse dokumente je ob tem treba menjati. Pred leti je izbruhnila drzna moda tetoviranja vratu v predelu pod ušesom ter hrbtne strani dlani in členkov rok, kjer so se pogosto pojavljali razni napisi, krajše besede ali kratice.
Kaj vas po toliko letih še vedno pritegne k ustvarjanju vseh teh neizbrisnih podob?
O tem nisem nikoli kaj dosti razmišljal. Enostavno je dober občutek, ko sva nad končnim rezultatom navdušena tako stranka kot jaz.
Sandra Krkoč Lasič
Foto Damir Ipavec
