Jerneja Dimec Bratina je specialistka zakonske in družinske terapije ter zakonska in družinska terapevtka. Njene 27-letne delovne izkušnje obsegajo različna področja dela z ljudmi, od dela v komerciali in gospodarstvu, preko izobraževanja odraslih, poučevanja mladih in razredništva do psihoterapije in izvajanja različnih predavanj ter delavnic, je pa tudi moderatorka na forumu partnerskih in družinskih odnosov. Svoje dragoceno znanje in izkušnje pa že nekaj let deli tudi z bralci in bralkami revije Navdih. Od leta 2006 intenzivno deluje na področju zakonske in družinske terapije kot terapevtka relacijskega družinskega modela, ki ga je razvil dr. Christian Gostečnik. Več let je sodelovala z različnimi družinskimi inštituti po Sloveniji, od leta 2011 pa se v celoti posveča vodenju svojega centra Novo upanje v Ajdovščini. Izvaja psihoterapije in svetovanja za ljudi v stiskah, tako za posameznike, pare, zakonce in starše ter mladostnike. Na pogovore k njej prihajajo predvsem ljudje, ki so se znašli v začaranem krogu bolečih ali odtujenih odnosov. Sama verjame, da je vsaka bolečina ali stiska priložnost za rast in nove izkušnje ter da vsi ljudje potrebujemo občutke sprejetosti, varnosti, spoštljivosti in ljubljenosti.
Če začneva z nedavnimi aktualnimi dogodki, ki so nam vsaj za nekaj časa spremenili življenje … Je bilo tudi vas česa strah, ste se morda srečali s kakšnimi novimi, vam nepoznanimi občutki?
Najbolj sta me spravljala v zaskrbljenost kašljanje in slabo počutje dveh sorodnikov. Razumem strah pred okužbo in skoraj obsesivno umivanje in razkuževanje, pa tudi strah iti v trgovino. Nov mi je bil paradoksalni občutek še mnogo večje povezanosti, čeprav smo bili fizično oddaljeni. Spoznala sem, da moram najprej poskrbeti zase, čeprav večkrat dajem prednost drugim. Zanimivo mi je bilo spoznavati, kako ljudje na različne načine doživljamo iste življenjske situacije. Pritegnilo me je opazovanje vzorcev družinskih sistemov in kako se vsakomur dogajajo prav tiste stvari, ki jih »potrebuje« za preraščanje. Posebno je bilo družinsko praznovanje velikonočnih praznikov brez maš, ki so jih duhovniki medtem ves čas darovali v praznih cerkvah.
V tem času ste vaše delo prilagodili in svetovanja izvajali »online«. Osebni stik, kot smo ga vajeni, je kar naenkrat nadomestil ekran. Komu je bilo po vašem mnenju najtežje in zakaj?
Hvaležna sem za tehnologijo, čeprav so mnogi raje počakali na osebni stik. Nekateri starši so bili preobremenjeni in izgoreli ob ukvarjanju z otroki, s šolo in še ob svojem delu od doma. Mnogi nimajo mirnega prostora. Težko rečem, komu je bilo najtežje. Veliko ljudi je bilo prestrašenih in osamljenih, mnogi so navodila vzeli dobesedno in se cel mesec niso premaknili iz stanovanja. Zelo neprijetno je bilo najstnikom, ki rabijo vrstnike, pa tudi staršem, ker je uporništvo izziv. Težko je bilo v družinah, kjer je nasilje. V stiski so bili starejši in bolni, ki niso mogli do zdravnika. Hudo je bilo otrokom iz ločenih družin, če ni bilo stikov. Obdobje je bilo zahtevno za vse s panikami, s tesnobo, z depresijami, z obsesivno kompulzivnostjo in z drugimi psihičnimi motnjami, za zasvojene …
Prebrala sem, da v psihiatriji ni prave definicije, kaj je kriza, saj krizna situacija ni odvisna od vsebine dogodka, ampak od tega, kako jo človek doživlja. Kako to komentirate?
Res je pomembno, na kakšen način si stvari razlagamo, interpretiramo in kako jih doživlja naše telo. V njem so shranjeni vsi spomini in nezavedna čustvena stanja, povezana s travmatičnimi dogodki, ko smo ostali čustveno sami, nemočni in nepotolaženi. V situaciji, ki jo doživljamo kot stresno, vsebina dogodka ni tako pomembna, pomembna sta čustveni in kemično-hormonski odziv, torej vzdraženost simpatetičnega živčnega sistema ter preplavljenost telesa s stresnimi hormoni in nato preklop na parasimpatetik, pomiritev. Tu se pogosto zatakne, še posebno, če smo bili kot otrok izpostavljeni premočnim čustvenim stanjem, ki jih skrbniki niso zaznali in ustrezno pomirili. Sprožilci izzovejo tudi v sedanjosti podobne telesne odzive, ki so pretirani in nesorazmerni s situacijo.
Od česa je odvisno, kako in v kakšnih fazah bomo sprejemali nove razmere? Lahko povem, da sem jih sama prešla kar nekaj – od zanikanja, jeze, nemoči, strahu …
Podobno kot pri žalovanju, ko izgubimo določeno osebo oz. način življenja, gremo čez več faz, od šoka, zanikanja, jeze, strahu/žalosti do sprejemanja in prilagoditve. Pri različnih ljudeh trajajo različno dolgo. Pogosto se faza podaljša, ko imamo težave z določenim čustvom. V jezi smo uporniki in se pogajamo, izsiljujemo, borimo, lahko pa smo se jezo naučili zatreti, se čutimo nemočne in obupane. Strah nas lahko varuje in ščiti pred izpostavljanjem nevarnosti, lahko pa nas ustavlja, paralizira, onesposablja. Žalost nam pomaga izžalovati izgubo, nas izčisti, lahko pa nas zagreni in onemogoča veselje. Kako zmoremo upravljati s čustvi, je odvisno od pomoči, ki smo jo dobili v otroštvu, in dela na sebi.
Radi rečemo, da je v vinu resnica. Bi lahko rekli tudi, da kriza ne ustvari karakterja, temveč ga razkrije? Je to, kako se odzivamo v izrednih situacijah, odvisno od osebnostnih lastnosti človeka? Katerih?
Pomembno je, ali me zanimata zgolj lastno ugodje in egoizem ali mi je važno tudi počutje drugih. Bistveno je ravnotežje, prava mera obojega. Ljudje v želji po sprejetosti igramo vloge, kakršni mislimo, da bi morali biti, lahko skrivamo temne plati. V situacijah krize, ki predstavlja pritisk in frustracije, pridejo do izraza lastnosti, povezane z obvladovanjem impulzov, agresivnosti, in privzeti vzorci vedenja, ki smo jih vsrkavali kot otroci. Pokaže se sposobnost komunikacije in reševanja konfliktov, način postavljanja zase, prilagodljivost, ali smo prestrašeni, ubogljivi in upoštevamo pravila ali smo uporniki in jih vsevprek kršimo, da uveljavimo svojo voljo.
Družbena omrežja so v tem času prekipevala od utrinkov družinske sreče, domačega kruha in nasvetov za telovadbo. Po drugi strani pa se je že po dobrem mesecu karantene povečalo povpraševanje po ločitvenih odvetnikih za več kot 50 odstotkov.
Zakonci so bili primorani bivati skupaj, čemur se je dalo prej izogniti. Vsak partner prinaša svoje vzorce in vse »izkrivljenosti«, ki so bile doma nujne za preživetje. V partnerstvu se izkažejo za nefunkcionalne in bi jih bilo treba spremeniti; vsak pri sebi. Namesto tega krivimo drugega in so vir konfliktov. Pogosto partnerja govorita različne jezike, na terapijah pa prevajamo v obema razumljiv jezik. Najtežje je ljudem, ki delujejo razumsko, dojeti način čustveno-telesne govorice. Ne preseneča me, da so partnerski odnosi, ki so navidezno kazali drugačno sliko, v tem času lahko pokazali razpoke, odtujenost, čustveno nepovezanost, morda tudi neodgovornost, naveličanost, konflikte … Nekateri so že tako daleč, da ne vidijo več druge poti kot ločitev.
Smo lahko torej odkrito kritični ali drugače – preprosto iskreni? Lahko svojim najbližjim povemo, da potrebujemo čas zase, da nas kdaj pa kdaj neprestana prisotnost domačih tudi utesnjuje? Si to sploh upamo oziroma smemo povedati na glas, brez da bi pri tem imeli slabo vest?
Seveda, naša dolžnost je poskrbeti zase, sicer bomo vedno bolj nezadovoljni, jezni, izgoreli. Občutek krivde se da preseči, pomembno je, da se v svojem telesu dobro počutimo. K resnici in pristni komunikaciji stremimo, saj se takrat vse postavi na svoje mesto. Z iskrenostjo ne mislim agresivne retorike, niti plašne sramežljivosti. Pristnost pomeni, da vem, kaj hočem, in spoštljivo povem, kaj doživljam, kaj mi je sprejemljivo in česa ne dovolim. Pomemben je način izražanja ter da najprej v sebi prepoznamo čustveno stanje in zanj sprejmemo odgovornost. Velika razlika je, ali nekomu grobo zmečem v obraz vse, kar me jezi, ali pa z mirno odločnostjo izrazim svoja čustva, sprejmem svoj del ter drugemu vračam njegovo odgovornost. To se sliši dokaj enostavno, vendar smo tu vsi učenci.
Kriza pa vendarle ni nujno nekaj slabega – lahko je priložnost, nova pot v spremembo.
Zagotovo je vse odvisno od perspektive. Vsako situacijo lahko gledam kot krizo, ki mi prinaša težave in ovire, kot nekaj, kar ni mogoče in me presega, s čimer se mi ne da ukvarjati, ker me sili iz cone udobja, ali pa jo doživljam kot priložnost, da pogledam na stvari z drugega zornega kota, spoznavam nove vidike in se želim kaj naučiti in osebnostno zrasti. Vedno imamo izbiro, na vse v življenju lahko pogledamo z novih vidikov. Včasih se je treba kar malo potruditi, da jih najdemo, pritoževanje nam je bolj avtomatično. Ampak se splača, ker je življenje bolj izpolnjujoče in radostno. Čas pandemije lahko jemljemo kot izgubljen v vseh pogledih, toda če nismo v vsem skupaj našli tudi mnogo dobrega in koristnega, smo zamudili pomembno priložnost. Vesela sem, da je prišlo v tej krizi do izraza veliko dobrega, inovativnega, do sodelovanja med različnimi generacijami, sosedi. Da nas je ta mali virus toliko prestrašil, da je ustavil vse, kapitalistično miselnost in divji tempo, očistil zrak in naravo, zmanjšal število nesreč, pokazal nove standarde potreb, nakupovalnih navad in vrednot, nakazal na potrebe po nižjih normativih v šolah in vrtcih. Pokazal pa se je tudi socialni čut v skrbi za bolne, starejše in nemočne.
Barbara Skorjanc
