Pustolovski park Soča fun park je eden izmed enajstih tovrstnih v Sloveniji. Sezona, ki je pred vrati, pa že peta zapovrstjo. Če bi se ambiciozni načrti o Solkanskem športnem parku uresničili v takšni meri, kot so bili zastavljeni, bi se v tem času veselili otvoritve mostu čez Sočo za pešce in kolesarje, mladinskega hotela, postajališča za avtodome, igrišča za otroke in plezalne stene ter fitnesa na prostem. O uresničevanju zastavljenih ciljev je za Pomladni navdih spregovoril Robert Krkoč, ustanovitelj in direktor podjetja ProAktiv Sport d.o.o. – lastnik pustolovskega parka, ki je bil pred tem več let uspešen trener v domačem Kajak klubu Soške elektrarne, Kajakaški zvezi Slovenije, glavni trener italijanske slalom reprezentance, direktor Zavoda za šport Ajdovščina in prokurist podjetja ATC Kanin.
Robert, poleg vsega naštetega ste bili leta 2012 s strani Mestne občine Nova Gorica določeni tudi za koordinatorja delovne skupine za vzpostavitev športnega parka Solkan. Pripravili ste projektno nalogo, na podlagi katere naj bi se začeli uresničevati prej našteti projekti. Adrenalinski park uspešno vodite že peto leto, kako je s preostalimi projekti?
Stvari se res odvijajo počasneje, kot sem pričakoval, nekaj pa se vendarle premika. Uspešno je bila realizirana pešpot od Kajak centra Solkan do Žogice, kolesarska pot do Plavi, pridobili smo gradbeno dovoljenje za gradnjo mostu čez Sočo pri Kajak centru, urejene so bile avtomatske zapornice čez železniški prehod, premik železniške postaje v Solkanu, začelo se je tudi urejanje parkirišča za avtodome ob mostu v Brda, v pridobivanju je gradbeno dovoljenje za obnovitev kajakaške proge. Sam sem začel z obratovanjem Soča fun parka. Poteka pa vse veliko prepočasi in v premajhni meri, da bi to lahko poimenovali pravi turizem.
Energijo ste torej usmerili predvsem v prepoznavnost pustolovskega parka. Kaj lahko rečete po petih letih obratovanja?
V začetku sem glavnino dela usmeril v promocijo lokalnega okolja, kar pa ni prineslo želenih rezultatov. Zaupal vam bom izkušnjo iz Italije, kjer sem živel v manjšem kraju, ki je po velikosti primerljiv s Solkanom. Ko je lokalni gostinec odprl restavracijo, smo vsi začeli obiskovati njegov lokal. Kolege sem vprašal, zakaj ne gremo še kam drugam, pa so mi hitro pojasnili, da je na samem začetku potrebno spodbujati njegovo dejavnost, da mu posel steče, potem pa bomo lahko hodili tudi drugam. Takega razmišljanja pri nas ni, prej bi rekel, da je to pri nas nasprotno. Presenečen sem tudi nad neodzivnostjo lokalnih šol. Pojasnjujejo, da starši nasprotujejo dodatnim plačanim aktivnostim, zato se raje odločajo za brezplačne, kot so na primer pohodi. Razumem, da je ponekod stiska velika in da je staršem težko. Vendar je v tem istem primeru potrebno plačati stroške avtobusnega prevoza do lokacije pohoda, ki so običajno višji, kot je cena vstopnice za park. Upam, da bomo v prihodnje tudi s šolami našli skupni jezik. Nenazadnje je to dogodivščina, ki jo otroci radi delijo s svojimi vrstniki. Po drugi strani pa že nekaj let zelo uspešno sodelujemo z novogoriškimi vrtci, v treh letih nas je obiskalo več kot tisoč otrok.
Kako pa sicer skrbite za promocijo? Sezona na Goriškem bi bila lahko vse leto, imamo tu prednosti v primerjavi z ostalimi v državi?
Trenutno smo v prenovi spletne strani, saj se vse več obiskovalcev odloča za obisk parka glede na informacije, ki jih pridobijo na spletu. Seveda se udeležujem tudi turističnih sejmov z namenom promocije naše dejavnosti in širše ponudbe kraja. Letos se prvič odpravljam na sejem Excel v London, saj sem prepričan, da imamo pogoje in programe, ki so primerni za tamkajšnje ljudi. Že letalska povezava je izjemno ugodna. Za razliko od ostalih krajev v Sloveniji imamo na Goriškem možnost različnih aktivnosti čez skoraj vse leto, kot so: pohodništvo, kolesarjenje in obisk pustolovskega parka. Če temu dodamo še odlično hrano, vino, zgodovinsko dediščino prve svetovne vojne, kulturne znamenitosti in kot pravi večina tujih gostov, ki nas obišče: »prijaznost in znanje jezikov«, imamo vse. Le skupaj moramo stopiti in poprijeti za delo.
Vaš program je resnično bogat. Med drugim zajema večdnevne aktivnosti, ki vključujejo tako kolesarjenje, spoznavanje kulturne dediščine, kulinaričnih posebnosti, do team buildingov, rojstnodnevnih zabav. Kdo vse so vaši uporabniki, od kod prihajajo?
Slovenci prihajajo pretežno iz drugih delov države, med tujci pa prevladujejo sosedi. Letno nas tako obišče približno 4.000 gostov, sedemdeset odstotkov je tujcev. Obiskovalce pa beležimo iz celega sveta. Že od samega začetka je naše podjetje usmerjeno v lokalno ponudbo. Goriška ima bogato naravno in kulturno dediščino. Sam sem vedno znova presenečen, kako so nad našimi lepotami navdušeni tujci, medtem ko smo domačini v svojih pričakovanjih veliko bolj zahtevni. Gostje, ki prihajajo iz drugih delov Slovenije ali tujine, potrjujejo, da smo na pravi poti in da se nam ni potrebno sramovati tega, kar ponujamo. Lokalno okolje se počasi prebuja, predvsem pri organizaciji rojstnodnevnih zabav za otroke, vse več je tudi team buildingov za lokalna podjetja.
Za koga vse je torej primeren adrenalinski park? Spodnja starostna omejitev je nekje pri 5. letih. Zgornja obstaja? Imate morda podatek o najstarejšem udeležencu?
V šali kdaj rečem, da je obisk parka primeren od rojstva do smrti. Naš najmlajši obiskovalec je imel 3 leta, najstarejši pa 82. Tudi pri teži imamo rekord na zip line spustu čez Sočo. Korenjak je imel kar 137 kilogramov. Dejansko pa so aktivnosti v parku primerne za vse starosti. Rojstni dan je z nami praznoval tudi 60 letnik. Aktivnosti v parku zahtevajo nekaj vztrajnosti in poguma, so pa uporabniki na koncu vedno zadovoljni, ker so premagali ovire in strah pred višino. Še zlasti so navdušene družine, saj težko najdemo aktivnost, kjer se skupaj lahko zabava cela družina. Običajno so otroci bolj spretni od odraslih, kar mlajšim predstavlja poseben izziv.
Prvi pogoj pa je seveda varnost in ustrezna usposobljenost osebja.
Pustolovski park je zgrajen skladno z vsemi predpisanimi standardi in kot tak ob pravilni rabi zagotavlja popolno varnost obiskovalcev. Osebje za delo v parku učim in izbiram sam, sem namreč inštruktor usposabljanja za slovensko podjetje, ki gradi parke po vsem svetu. Da imam pri tem srečno roko, dokazujejo tudi ocene obiskovalcev, ki večkrat pohvalijo strokovnost in prijaznost inštruktorjev. Zavedam se, da je uspeh odvisen od zadovoljnih strank, ki so nenazadnje najboljša reklama.
Se v parku za letošnjo sezono obetajo kakšne novosti?
Drži. Pričenjamo z novostjo na slovenskem trgu, in sicer z lasertagom. Gre za visoko intenziven adrenalinski šport s poudarkom na realizmu ter skupinskem delu pri doseganjem določenega cilja. Vsak igralec je opremljen z repliko puške, ki izstreljuje infrardeče žarke, in s senzorji na traku, ki ga igralec med igro nosi na glavi. V primeru zadetka senzorji oddajajo zvočne in svetlobne signale. Elektronske replike orožja lahko programiramo na različne načine; količino streliva, način streljanja, domet in tako naredimo igro bolj zanimivo. Igra ni nevarna in ne povzroča nikakršne okoljske škode.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem bila tudi sama sprva v dvomih. Seveda sem podlegla prigovarjanju otrok. Kako pa vi spodbudite tiste, ki imajo morda strah pred višino?
Pustolovski park temelji na doživljajskem popotovanju preko posebej urejenih plezalnih poligonov na višini od enega do enajst metrov. Zgrajen je med krošnjami dreves na način, da si obiskovalci sami ali skupaj s strokovnim osebjem izbirajo sebi primerno težavnostno stopnjo. Poleg zabave imajo aktivnosti v parku tudi zelo pozitiven učinek na motorične sposobnosti, pri uporabniku se gradi občutek za koordinacijo, ravnotežje, moč in vzdržljivost. Izvajanje različnih nalog in premagovanje ovir na višini deset metrov in več predstavlja popolnoma nov način telesne vadbe in zabave. Ljudje imamo že v naravi strah pred višino. V parku ga lahko premagujemo pod budnim očesom usposobljenih inštruktorjev, na varen in zabaven način. Zelo redki posamezniki zaradi strahu ne zmorejo ovir v parku. Prej bi rekel, da je obratno, da uporabnike, ki se sprva zelo bojijo, uspemo prepričati, da poskusijo. Če so v skupinah, si pomagajo in se spodbujajo. Na koncu so sicer izmučeni od napora, vendar zelo zadovoljni z doseženim.
Barbara Skorjanc
