Mlada glasbena ustvarjalka, hornistka Tina Mrázová Gojkovič iz Nove Gorice, že deset sezon igra v Državnem gledališču Košice na Slovaškem. V orkestru, kjer trenutno igra 58 članov, je Tina edina Slovenka, do nedavnega pa je bila tudi edina ženska, ki igra na zahteven in morda tudi nevsakdanji instrument – rog. Glasbeno izobraževanje je začela v Novi Gorici, izpopolnjevala se je in študirala tudi v Avstriji ter Nemčiji. V pogovoru za revijo Navdih, ki je potekal v času, ko se je Tina mudila v Novi Gorici, nam je odkrila delček svojega življenja na Slovaškem in povedala, kako jo je pot pripeljala v ugledno nacionalno operno hišo.
Kako se je začelo vaše glasbeno izobraževanje, s katerim instrumentom ste začeli?
Glasbeno šolo v Novi Gorici sem začela obiskovati pri sedmih letih. Kot vsi začetniki sem prvo leto igrala na blokflavto. Ko je bilo treba izbrati instrument, pa sem si izbrala prečno flavto. Po nekaj mesecih mi je učitelj povedal, da ima preveč učencev in naj raje izberem kakšen drug instrument. Ni mi preostalo drugega, kot nadaljevati z blokflavto. Učitelj Miloš Rijavec mi je povedal, da poleg blokflavte in trobente uči tudi rog in da nanj igrajo tudi dekleta. Rekla sem si: »Dobro, pa poskusim.« (Smeh). In tako je že pri osmih letih rog postal moj instrument. Na začetku sem pol leta igrala samo na ustnik, šele nato sem dobila svoj prvi začetni instrument – enojni F-rog. Zraven pa sem se učila tudi igranja klavirja. Še danes, ko srečam učitelja prečne flavte, se poheca, kako je vesel, ker je imel takrat preveč učencev, sicer bi me ne odslovil in tako ne bi nikoli začela igrati na rog. Moje življenje bi se lahko drugače obrnilo. Miloš Rijavec mi je dal te glavne osnove, ljubezen do glasbe in ljubezen do roga.
Že kot mlada glasbena ustvarjalka ste prejeli številne nagrade. Kako je to vplivalo na vaše najstniško življenje in kako vas je zaznamovalo to obdobje?
Leta 1999 sem zmagala na državnem tekmovanju Temsig – to je tekmovanje mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev, nato pa istega leta osvojila tretjo nagrado na mednarodnem tekmovanju v Povollettu v Italiji. Večina mojih sošolcev se je po šoli družila, jaz pa sem z očetom hodila vadit vsak dan, tudi po več ur. Oče je bil glede tega zelo strog. Eden najbolj pomembnih in prijetnih delov glasbenega treninga je bilo igranje v Goriškem pihalnem orkestru, kjer smo prav tako osvajali nagrade, se družili in gostovali po Sloveniji in tujini.
Kako se je nadaljevala vaša glasbena pot?
Po končani glasbeni šoli v Novi Gorici sem nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana v razredu Metoda Tomaca – sedanjem Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Tudi takrat sem osvojila kar nekaj prvih mest in nagrad na regijskih tekmovanjih, tako kot solistka kot tudi v različnih komornih skupinah. Po uspešno končani srednji šoli sem bila sprejeta na Universitat Mozarteum Salzburg. Kasneje sem se izpopolnjevala in študirala tudi v Stuttgartu. Moram povedati, da me je od vsega začetka bodril in mi pomagal pokojni oče Drago, za kar sem mu neizmerno hvaležna.
Študij v Avstriji pa je bil za vas poseben še iz enega razloga, kajne?
(Smeh). Res je. V Salzburgu sem pri študiju spoznala tudi svojega moža Lukaša. Oba sva študirala pri istem priznanem profesorju roga Hansjörgu Angererju. Na začetku je bilo v Salzburgu zame zelo težko, a počasi sem se vendarle privadila na življenje v tem čudovitem glasbenem mestu.
Zaposleni ste v nacionalni operni hiši na Slovaškem. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
V orkestru na Slovaškem sem začela igrati že v času, ko sem še študirala v Salzburgu. Moj mož je takrat naredil avdicijo v filharmoniji v Košicah, od koder prihaja. Izvedel je, da tudi v operi potrebujejo občasno pomoč pri igranju na rog – takrat sem prvič sodelovala z opero v Košicah. Čez leto dni me je sam šef dirigentov Paolo Gatto poklical na avdicijo. In tako sem pri 23 letih dobila zaposlitev v državni operi Košice na Slovaškem, kjer igram še danes.
Priložnosti za zaposlitev doma ni bilo?
Ko sem končala študij, ni bilo ravno veliko prostih mest v orkestrih po Sloveniji. Pot me je zanesla drugam. Priložnosti, da oba z možem igrava v orkestru v operi v Košicah, preprosto nisem hotela izpustiti.
Poznamo več vrst roga, katerega igrate vi?
Igram na dvojni rog F/B, znamke Alexander 103, ki je profesionalni instrument in s katerim se igra v večini profesionalnih orkestrov. Med študijem sem se učila igrati tudi naturhorn in parforce horn.
Katere veščine so potrebne za dobro obvladovanje roga?
Na prvem mestu je seveda talent, občutek za glasbo in veliko veliko vaj. Rog spada med tako imenovane težje instrumente. Kot pravijo, samo Bog ve, kaj bo prišlo ven iz njega. (Smeh).
V operi ste že 10. sezono. Čeprav gre za mednarodno zasedbo, ste tam edina Slovenka.
Drži. Sem edina Slovenka, so pa pri nas zaposleni ljudje od vsepovsod. Iz Srbije, Ukrajine, Češke, Rusije, Madžarske, Japonske, Italije, Poljske, Brazilije … Res pester nabor. Moja pozicija v orkestru je igranje tretjega roga z obveznostjo igranja prvega roga. Na začetku sem bila edina ženska, zdaj se nam je pridružila še ena hornistka. Je pa res, da je danes tako v Sloveniji kot v tujini kar precej žensk, ki igrajo na rog. Mislim, da je postal zelo popularen instrument. To ni več samo moški instrument, tako kot lahko rečemo tudi za pozavno, tubo in trobento.
Kako ste se navadili na življenje na Slovaškem?
Slovaška je zelo podobna Sloveniji in včasih nastane prava zmeda. Nekatere naše besede imajo pri njih popolnoma drugačen pomen, na kar moram kdaj tudi paziti … Prebivalki Slovaške se reče Slovenka. Tako da sem Slovenka tu in tam. (Smeh). Tudi mentaliteta ljudi je precej podobna. Košice so veliko mesto, kot Ljubljana denimo. Slovaška ima še enkrat več prebivalcev kot Slovenija. Edina razlika pa je, da nimajo morja.
V katerem jeziku se sporazumevate doma?
Hecno je, da sva se z možem najprej med sabo pogovarjala nemško. Kasneje sva ugotovila, da sta si jezika zelo podobna, ker sta oba slovanska jezika. Zdaj slovaščino govorim tekoče, le pisanje mi še dela nekoliko težav.
Mnogi pari si težko predstavljajo, da bi bili skupaj tudi na delovnem mestu. Kako to usklajujeta vidva?
Do zdaj sva kar lepo vozila najino skupno življenje. Skupaj sva hodila na delo, skupaj sva se zabavala in prepotovala kar lep del sveta. Mož mi pomaga pri kuhanju in pospravljanju. Enakopravno kot pri igranju roga. (Smeh.) No, lansko leto julija pa sva dobila sinčka Filipa, ki zdaj totalno zapolnjuje najino življenje. Rog je sedaj pristal na drugem mestu.
Še vedno pa se radi vračate tudi V Novo Gorico …
Običajno pridemo za praznike, če le imamo prosto in ne igramo, pa tudi poleti, ko ima opera mesec in pol počitnic. Rada se vračam v rojstni kraj, da obiščem mamo, sorodnike in prijatelje. Poleti pa seveda obiskujemo kraje in morje v Sloveniji.
Barbara Skorjanc
Foto: Joseph Marčinsky
