Rok Čibej je kreativen že od malih nog. Vedno ga je zanimalo ustvarjanje in razvijanje ročnih spretnosti. In vse spretnosti, ki se jih je z leti naučil, zdaj uporablja pri modnem ustvarjanju. Čeprav je trenutno edini v družini, ki se ukvarja s šiviljstvom, pravi, da ima to v genih. V prejšnjih generacijah njegove družine je zaslediti tako šivilje kot tudi izvrstne mizarje. Pravi, da je šiviljstvo dandanes deficitarni poklic, čeprav omogoča veliko mero kreativnosti.
Rok Čibej je za svoje izstopajoče izdelke na lanskem tednu mode v Ljubljani požel bučen aplavz, vendar kljub temu ni stopil v soj žarometov. Pravi, da ne mara tekmovanj, kljub temu se je preizkusil tudi na dveh tekmovanjih v sosednji Italiji; prvič leta 2013 v Lignanu Sabbiadoro – na dogodku Moda d’autore, drugič leto kasneje v Vidmu na dogodku Sposa d’autore. Vsakokrat je domov odnesel prvo nagrado.
Rok, poznan si tudi med slovenskimi estradnicami. Marsikomu je namreč v spominu ostala fotografija Helene Blagne, ki je s svojo pojavo opozorila nase prav zaradi klobuka, ki si ga ti izdelal. Nam za začetek zaupaš, kaj se je pravzaprav dogajalo s tem klobukom?
Heleno Blagne občudujem že od nekdaj. Menim, da je ona edina prava slovenska diva – z mojim klobukom ali brez. (smeh) Pokrivalo je poudarek in dopolnitev celotne oprave in prav
ta klobuk je požel veliko zanimanja in mnogim se je vtisnil v
spomin, čeprav priložnost, na kateri je klobuk nosila, ni bil modni dogodek. Helena Blagne ni samo lepa, je tudi prijetna osebnost in lepo je sodelovati z njo.
Pet let si živel v Italiji, razpet med Bologno in Ferraro.
Želel sem se preizkusiti v tujini oziroma v Italiji, ki predstavlja modno središče. Srečal sem pomembne ljudi, mojstre svojih poklicev. Opravil sem nekaj izobraževanj; v Ferrari sem se izšolal za krojača, v Bologni pa za modista – izdelovalca klobukov. Seznanil sem se z materiali, tehnologijami in strojno opremo. Veliko sem tudi oblikoval, šival in dobesedno garal. Tam sem imel nekaj pomembnih in zahtevnih strank.
Zakaj si se odločil, da se vrneš v Solkan in tu ustvariš novo zgodbo?
Ko sem bil na dopustu v Solkanu, me je kontaktirala Goga Štiftar, ki je bila navdušena nad mojimi izdelki. Mislila je, da so delo kakšnega tujega modnega oblikovalca, takrat sem namreč uporabljal ime Rocco – vsi v Italiji so me tako klicali. Hitro sva našla skupen jezik, to sodelovanje je bilo zame prijetno in koristno. Ustvarila sva tudi lastno blagovno znamko Pentlja by Goga.Rok. Izdelki so bili na voljo ob izdelkih drugih slovenskih oblikovalcih v njenem butiku Pentlja v Ljubljani. Želel pa sem se preizkusiti tudi sam. S pomočjo staršev, ki me pri delu podpirajo, sem septembra v Solkanu odprl svoj atelje. Spet garam in se trudim. Želel pa bi si, da bi posluh imeli tudi občina in država ter bi pomagali s finančnimi spodbudami. Dela imam toliko, da bi lahko zaposlil delavca za polni delovni čas. Tako bi se sam lahko razvijal in širil.
Pogumna odločitev. Posebej ker vemo, da je konkurenca na tem področju velika, tudi v Sloveniji. Težko si je utreti pot v modno srenjo, po drugi strani pa imamo poplavo nizkocenovnih izdelkov.
Zagotovo je to pogumna odločitev, ki je v celoti morda še nisem dojel. Konkurence me ni strah, sam nisem tekmovalen in sledim le svoji začrtani poti, prisegam zgolj na kakovost na vseh ravneh. Vse materiale kupujem v Italiji, pri nas take kakovosti žal ni. Blago je osnova, potem sledi vse ostalo. Pogovor s stranko, svetovanje, skica, sestava kroja, včasih tudi poskusni model, zlasti, ko nisem prepričan, če ima stranka res pravo predstavo o svojih željah. Vse izdelujem sam, do zadnjega gumba in pri tem uživam, posebej ko vidim, da so stranke zadovoljne. Zaradi tega včasih izdelek sam tudi dostavim. Všeč mi je tudi misel, da bo kos, ki ga izdelam, večen; zaradi dobre kvalitete bo čez nekaj let postal vintage, kar pa za kose hitre mode ne moremo napovedati.
Tvoji izdelki so v višjem cenovnem razredu. Meniš, da si kljub temu našel tržno nišo?
Vsak izmed nas si želi izstopati in pri oblekah je to najlažje, ker se te zelo opazne. Menim, da ni dovolj ponudbe med izdelki, ki jih lahko kupimo v vsakem trgovskem centru in tistimi, ki stanejo nekaj tisoč evrov. Rad bi zapolni to vrzel, da je stranka lahko lepo in kakovostno oblečena po dostopni ceni. Vse bolj se ženske odločajo za obleke narejene po meri. Tako poudarijo svojo individualnost in skrijejo morebitne pomanjkljivosti. Všeč so mi nekatere stranke, tudi starejše gospe, ki spremljajo smernice in zanje je pomembno, da skupaj izberemo najboljši in najustreznejši model. Od njih se tudi učim. Moje stranke so posebne, želijo dobre izdelke in cena zanje ni najpomembnejša. Nekatere se odločajo za klobuke, čeprav jih prej niso nikoli nosile. Obveščajo me, ko je njihova obleka opažena. Ena od mojih strank, ki bi se ji želel posebej zahvaliti, je Mary Lah Sušnik, ona mi največ svetuje.
Moda se ponavlja in letošnji trend so ponovno pokrivala – še bolj pa turbani. Tvoje nosi kar nekaj znanih Slovenk. Prodal pa si jih celo petičnim strankam v Italiji in na Kitajskem. Smo Slovenke dovolj drzne, da bi si nadele tovrstna pokrivala?
V Solkanu, ki je svojstvena provinca, se preveč obremenjujemo s tem, kaj bodo rekli drugi. Turbani so res nekaj posebnega. Nadeneš si jih lahko za vsako priložnost, primerni so za vsak dan. Zakaj pa ne?! Marsikatera stranka si jih občudujoče ogleduje, izdelujem jih v vseh mogočih izvedbah; svileni, žametni, pisani, enobarvni, igra materialov in vzorcev je neskončna. Vendar opažam, da sram premaga željo, in tako ženske rečejo: zelo lepo, ampak jaz si ne upam nadeti tega pokrivala. Res je, vsi jih občudujejo, tudi sama bi pogledala gospo z lepim klobukom ali turbanom. Ženske si raje nadenejo trak ali kapo, ki niti njim nista všeč. Z namenom, da stajajo neopazne? V vsaki situaciji s pokrivalom dopolnimo svojo podobo, da neurejene pričeske niti ne omenjam, ki je varno skrita pod pokrivalom. In še eno prednost imate: ženski ob nobeni priložnosti ni potrebno sneti pokrivala, medtem ko ga moški morajo. Preprosto, kajne?
Iz kje črpaš navdih za ustvarjanje?
Navdih je zame vse, kar je lepo, ne glede na to, od kod prihaja in v kakšni obliki. Hodim na razstave, berem, gledam filme, kolikor mi seveda čas to dopušča. Potujem, Milano je zagotovo navdih za vsakega, ki se kakorkoli ukvarja z modo. V tem pogledu je odkritje tudi Munchen. Veliko hodim v Ferraro in Bolonjo, kjer se zlasti dobro počutim. Seveda veliko idej in navdiha dobim tudi na svetovnem spletu in v modnih revijah. Opazujem ulično modo, mlade … Sproti se mi izrisujejo ideje, ki jih nato prenesem v končni izdelek.
Imaš že vnaprej narejena oblačila in pokrivala, ali vse nastane na željo in zahteve stranke?
Seveda razmišljam o tem, da bi imel nekaj unikatnih kosov že pripravljenih, vendar mi čas tega še ne dopušča. Kot sem povedal, sem atelje odprl šele pred tremi meseci, kar je zahtevalo precej dela, ki mi ni blizu. Prvi jesenski meseci so bili divji v poslovnem pogledu, veliko je bilo potovanj, kjer sem nabavljal materiale, stroje in se predstavljal, ko je bilo to mogoče.
Kakšno pa je sodelovanje s Tjašo Dornik, modno poznavalko in podjetnico, s katero sta pred kratkim fotografirala tvoje kreacije v povezavi z njenim nakitom.
S Tjašo začenjava sodelovanje v povezavi z najinima dejavnostima. Z njo sem se spoznal v začeku letošnjega leta. Sama je lastnica in ustvarjalka linje modnega nakita višje kakovosti, izdelane v celoti v Italiji pri izdelovalcih z dolgo tradicijo, ki izdelujejo tudi za najboljše svetovne znamke, kot so Versace, Iyves Saint Laurent in mnogo drugih. Upam, da bova čez čas ponudila celostno zanimive produkte, saj se moje obleke z njenim nakitom in dodatki krasno dopolnjujejo. Nekateri njeni produkti so na ogled v mojem ateljeju. Mogoče se je dogovoriti tudi za sestanek in snovanje unikatnih kosov nakita.
Vzpostavila sta kontakt na Via Monte Napoleone, glavni modni ulici v Milanu.
Tjaša ima res veliko znanstev, prijateljev in sodelovcev v Italji. Ker dobro sodelujeva in se razmeva, me pogosto rada tudi predstavi. Najino sodelovanje temelji na dopolnjevanju.
Blagovna znamka Rok Čibej je torej rojena. Kljub temu, da doslej nisi delal na medijski prepoznavnosti, so te našli tisti, ki si želijo poseben kos oblačila, ki je kakovosten, moden in udoben.
Ja, znamka je rojena. Treba bo vložiti še veliko truda na področju prepoznavnosti, doslej se s tem res nisem utegnil ukvarjati. Ja, nekateri so me res našli in ne preko reklamne promocije, temveč zaradi zadovoljnih strank in ker so jim bili moji izdelki všeč. To me veseli in opogumlja.
Si pa tudi eden redkih izdelovalcev klobukov v Sloveniji.
Ja, v Sloveniji in zlasti na Primorskem ni ustaljene tradicije nošenja klobukov. Velikokrat to preprečuje tudi burja.(smeh) Vendar je izdelovanje klobukov zame delo, kjer se lahko kreativno izživim, veseli me in rad jih oblikujem tudi zgolj za lastno veselje. Še raje bi jih seveda po naročilu. Trenutno poleg klobukov izdelujem še vrsto drugih modnih dodatkov; turbane in tudi zanimive obroče, ki dajo pravi poudarek celotni opravi.
Barbara Skorjanc
