»Nisi priden,« je besedna zveza, ki ste jo v otroštvu gotovo slišali največkrat – kadar seveda niste izpolnili pričakovanj okolice. Pridnost je vrlina, nasprotje od pridnosti pa predstavlja nekaj slabega. Pa je temu res tako? Smo dolžni izpolnjevati pričakovanja drugih, celo lastnih staršev? O pasteh pridnosti smo se pogovarjali z doktorico sociologije, ki je na novogoriški univerzi doktorirala s temo o vplivu spolnih zlorab na konstrukcijo ženskosti, za kar je prejela priznanje za izjemne dosežke in prispevek k znanstveno-raziskovalnemu delu. Da je prišla tako daleč in med drugim postala tudi pedagoginja, psihoterapevtka, coachinja in predavateljica, pa je prehodila trnovo pot. Dr. Saša Krajnc je izjemna sogovornica, ki vam lahko pomaga odstreti marsikatero potlačeno bolečino, a le, če si boste to dovolili sami.
Slovenci že pregovorno veljamo za priden narod, kar si štejemo v čast. Menite, da je pridnost vrlina?
Na pridnost smo ponosni, ker se ne zavedamo dovolj, kako nas tovrstno vedenje oddaljuje od lastnega bistva. Usmerja nas navzven, k drugim, v uresničevanje njihovih pričakovanj.
Ko ponotranjimo normo pridnosti, postanemo prepričani, da sami po sebi nismo dovolj dobri. Naučimo se, da smo vredni, ljubljeni in sprejeti le, ko smo pridni. Naš občutek vrednosti postane odvisen od drugih ljudi in njihovega odobravanja ter od tega, kako uspešni smo v uresničevanju družbenih vlog. Zato zame pridnost ne predstavlja (več) vrednote.
Je pridnost sinonim za delavnost, podredljivost, uslužnost, prilagajanje drugim in celo žrtvovanje za cilje drugih? Se od današnje super ženske pričakuje, da združuje vse te lastnosti?
Da, od današnje super ženske se pričakuje, da spretno uravnava družino in kariero, medtem pa uspešno ohranja svoj zunanji izgled, ostaja mirna, čustveno obvladana, nasmejana in vedno polna energije. Je skrbna in ljubeča ter v neomajno podporo in pomoč vsem, ki jo potrebujejo: otrokom, partnerju, ostarelim staršem, nadrejenim, sodelavcem in še komu. Ima neomejene sposobnosti, da vse opravi popolno. Drugih ne obremenjuje s svojimi potrebami in težavami. Nikoli ne občuti ali pokaže svojih omejitev, svoje ranljivosti.
To so povsem nerealna družbena pričakovanja, ki ženskam odvzamejo pravico do lastnega, subjektivnega definiranja sebe in onemogočajo, da bi čutile, da so dovolj dobre in vredne ljubezni takšne, kot so.
Kakšne so lahko posledice pretirane pridnosti?
Posledice pretirane pridnosti so globoke in daljnosežne in vodijo v izgubo sebe. V zameno za zunanje odobravanje namreč pridni zatirajo lastne misli in čustva, zanikajo svoje potrebe in ne uresničujejo svojih želja. Najbolj skrajne posledice, ki jih opažam tudi pri svojem delu s klienti, so samoobtoževanje, izgorelost, depresija, anksioznost, najrazličnejše zasvojenosti, nasilje nad sabo in drugimi itd.
Otroke še vedno vzgajamo v stilu »bodi priden in vse bo v redu«. Šolski sistem ceni pridne otroke – tiste, ki dajo mir, so disciplinirani, dani v kalup. Ostali pa lahko hitro postanejo moteči, nezaželeni. Zakaj je temu tako?
Še vedno verjamemo, da bodo ubogljivi, na videz neproblematični otroci, ki dosegajo visoke ocene, v življenju tudi najbolj zadovoljni in uspešni. A iz izkušenj lahko povem, da mojo pomoč poiščejo prav odrasli, ki so v izobraževalnem sistemu dosegali najvišje rezultate. Kljub številnim zunanjim dosežkom, najvišji izobrazbi in uglednim družbenim položajem, ki jih danes zasedajo, ne vedo, kdo so, čutijo globoko notranjo praznino, zaradi izgubljenega stika s sabo pa ne zmorejo uživati v svojih dosežkih.
Naš šolski sistem je, če se zavedamo ali ne, prežet s strahom. Bati se je treba delanja napak. Bati se je treba ekstercev. Pa mature. Nad glavami naših otrok skoraj vsak dan visi »grožnja« ocenjevanja. Nekdo zunanji nenehno presoja, ali so dovolj dobri. Njihova naloga je, da se naučijo ugotoviti, kakšne odgovore ta, ki ocenjuje, od njih pričakuje. Na ta način se naučijo ustrezati merilom, ki jih postavljajo drugi.
Medtem pa raziskave najuspešnejših ljudi, ki so najbolj zadovoljni s svojim življenjem, kažejo, da so uspeli, ker so si drznili razmišljati in delovati izven družbenih okvirov, neodvisno od odobravanja drugih. Ustvarili so lastna merila delovanja, si dovolili delati napake, vztrajati, pasti in se vedno znova pobirati.
Pomeni biti priden, da se ne znamo postaviti zase?
Da, pridni se težko postavijo zase, ker imajo okvarjene meje v odnosu s sabo in z drugimi. Da bi lahko postavljali zdrave meje v odnosih, moramo biti v stiku z njimi. V stiku s svojimi mejami pa smo takrat, ko smo v zavestnem stiku s svojim notranjim življenjem: z mislimi, s prepričanji, z občutki, z odločitvami, z možnostmi izbire, z željami, s potrebami, s telesnimi občutki, z intuicijo in z nezavednim. Pridni pa so, kot sem že omenila, bolj kot nase osredotočeni na mnenja, prepričanja, želje in pričakovanja drugih, ker potrebujejo njihovo odobravanje. Ker niso v stiku s svojim notranjim dogajanjem, se v odnosih, vsaj dokler ne ozavestijo svojega vedenja, ne zmorejo postaviti zase in zaščititi. Zelo težko presodijo, kateri odnosi so zanje škodljivi. Zato so še posebej ranljivi za najrazličnejše zlorabe.
Kako se pridnost odraža pri odraslem človeku? Če izpostavimo delovno okolje – nadrejeni nam vendar ne more reči: »Ti pa nisi priden.« Gre pri pridnosti torej za bolj oseben odnos med tistim, ki graja, in grajanim?
Pretirano pridni ljudje so otroci v odraslih telesih, ki imajo težave v odnosu do avtoritet. Čutijo, kot da bo njihova najmanjša napaka imela katastrofalne posledice. Zato nadvse pazijo, kaj govorijo in kako se obnašajo. Nagnjeni so k preverjanju razpoloženja nadrejenega in če čutijo, da je denimo jezen, postanejo prestrašeni, izgubijo občutek varnosti. Z ugajanjem, denimo s perfekcionističnim izpolnjevanjem nalog, poskušajo vplivati nanj, da bi prenehal biti jezen. Njegovo neodobravanje dojemajo kot zavračanje, vzbuja jim intenzivne občutke nevrednosti, inferiornosti, nekompetentnosti in nesposobnosti. Ko s svojim vedenjem poskušajo vplivati na vedenje nadrejenega, v bistvu bežijo pred tovrstnimi neprijetnimi občutki.
Ni pa naključje, da imajo pridni pogosto za nadrejene ljudi, ki dominirajo z jezo in besnenjem.
Posebno moč in vpliv ima na nas primarna družina. Čeprav smo odrasli, imamo svojo družino, nas kritika naših staršev še vedno močno rani. Občutek imamo, da jim moramo vse in v vsem ustreči, sicer bodo nad nami razočarani. Pojavljajo se lahko celo očitki, da smo nehvaležni za vse, kar so za nas dobrega naredili.
Cankarjanska mati, ki je nadvse skrbna, se žrtvuje, odpoveduje in trpi v »dobro« svojih otrok, je še vedno globoko vrezana v dušo slovenskega naroda. Starši, ki se vedejo na ta način, so emocionalno nezreli in od otrok pričakujejo, da bodo emocionalno poskrbeli zanje: jih razveseljevali, nikoli razočarali ali povzročili žalosti in trpljenja. Takšna nemogoča pričakovanja vzbujajo v otrocih globoke občutke krivde in dolžnosti, ki jih v odnosu do staršev čutijo tudi v odraslosti. Ko poskušajo živeti svoje življenje in delati po svoje, čutijo, kot da starše izdajajo.
Kdaj in kako je potrebno postaviti mejo?
Najprej se je potrebno zavedati, da starši niso nemočne žrtve, ampak odrasli posamezniki, ki so odgovorni za življenje, kakršnega živijo. Nimamo te moči, da bi jih osrečili ali onesrečili.
Ko starši pred nas postavijo svoja pričakovanja, je pomembno, da se vprašamo, ali je to nekaj, kar si želimo tudi sami. Če slišimo v sebi odgovor ne, je potrebno tudi reči ne.
Kaj pa če te meje nismo sposobni postaviti?
Vsakdo je sposoben postaviti mejo, če se tako odloči. Ne postavimo je zato, ker se s podrejanjem in z ugajanjem poskušamo izogniti občutkom krivde, da nismo dovolj dobre hčere oz. sinovi.
Specializirani ste tudi za zdravljenje zasvojenosti z odnosi in s seksualnostjo. Prav slednja je še vedno tabu, še posebej, kadar govorimo o različnih željah in potrebah, ki jih imata partnerja in jih ne (z)moreta uskladiti. Ali tudi v takšnih primerih velja, da je bolje biti priden in »potrpeti«, da bo mir v hiši, kot radi rečemo?
Ženske smo nasedle tovrstni manipulaciji, ker še vedno verjamemo, da je seksualnost pri moških potreba, ki mora biti izpolnjena. V nasprotnem primeru jo bo zadovoljil drugje. In za to ni odgovoren, ker je pred njo vendar nemočen.
V resnici je želja po spolnosti zgolj želja, ki jo je zrel odrasel moški povsem sposoben preložiti na kasnejši čas, vmes pa se o svojih željah odkrito pogovoriti s partnerico in najti rešitev, ki bo sprejemljiva za oba.
Se strinjate s pomenljivim naslovom knjige nemške pisateljice Ute Ehrhardt Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod?
Mislim, da so pristne ženske tiste, ki bodo ustvarile nov, boljši svet – in to z utiranjem lastnih, povsem novih poti.
Barbara Skorjanc
Foto: Dražen Štader
