»Anika, intervjuvala boš dvojčka Sebastjana in Mitjo Markočiča, novogoriški legendi. Sta identična.« Tole je bilo sporočilo, ki mi ga je poslala urednica revije. Fantov nisem poznala. Malo sem pobrskala po spletu in videla, da sta res enaka. Opazila sem njune tetovaže. Enake. Shranila sem si njuni telefonski številki. Spet – enaki. No, eden ima petko, drugi trojko. Srečali smo se v kavarni in klepetali več kot dve uri. Besed jima ne zmanjka, še posebej, ko beseda nanese na glasbo in šport. Poznata športnike, njihove osebne podatke, športne anekdote. Osupljivo. Brez težav bi bila lahko športna komentatorja! Prav tako jima ne zmanjka življenjskih modrosti in izkušenj. Ena zadnjih, Mitjeva nesreča, kjer se je poškodoval in pristal na vozičku, ju je še dodatno povezala, saj je Sebastjan pustil službo varnostnika in postal bratov osebni asistent. Ko sem odhajala domov, se je v moje misli prikradla pesem Čukov, ki zanju še kako velja: »Dvojčka rada skupaj sva, prava prijatelja!«
Vau, zdaj pa res vidim, da sta identična. Kako se razlikujeta?
Mitja: Niti se ne.
Sebastjan: Hmm. Eden piše z levo, drugi piše z desno (smeh). Pravijo, da je to pri dvojčkih zelo pogosto. Karakterno sva zelo podobna. Morda bi bilo bolje, da vprašate koga od sorodnikov ali tistih, ki naju dobro poznajo.
Mitja: Pa ti si tri minute starejši od mene.
Sebastjan: Starša skoraj do konca nosečnosti nista vedela, da bova dva. Je bil kar precejšen šok in hkrati velikansko veselje. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni bilo veliko dvojčkov, sva bila senzacija.
Kakšne spomine imata na otroštvo?
Mitja: Najlepše. Če lahko z dvema beseda opišem otroštvo, sta to šport in prijatelji. Otroštvo sva preživela na Trubarjevi ulici v Novi Gorici, kjer živiva še danes. Otroci smo se cele dneve igrali ob bližnjem potoku Kornu, tekali po Panovcu, se igrali različne igre in športe, skratka uživali na polno.
Sebastjan: Tudi jaz imam lepe spomine na otroštvo. Prav neverjetno je, kako se časi spreminjajo. Nas smo morali starši iskati okrog in klicati, naj pridemo domov, danes pa je ravno obratno, saj se otroci težko ločijo od telefonov in računalnikov in gredo v naravo. To je bil čas brez skrbi in veselja. Je pa na ta račun včasih trpela šola. Joj, ja. Obema je bila prava muka. Težko sva se spravila za mizo in se učila.
Mitja: Mama in tata sta ves čas govorila: šola je prvo. Ampak midva vsa mislila samo na šport, šport, šport. Še najraje na košarko.
Kam sta se vpisala po koncu osnovne šole?
Mitja: Vpisala sva se na gostinsko šolo, ki je bila takrat v Tolminu. Zelo rada sva jedla in kuhala, ta ljubezen ostaja še danes.
Sebastjan: Vsak dan sva se vozila v Tolmin, saj bi bil dijaški dom prevelik zalogaj za dva naenkrat. A tudi na srednjo šolo, čeprav se tudi takrat nisva spoprijateljila s knjigami, imava lepe spomine.
Mitja: Nikoli ne bom pozabil profesorja, ki naju je ves čas stoodstotno podpiral in naju bodril. Vedel je, da naju zanimajo šport, glasba, praksa, malo manj pa splošni predmeti, zato nama je pomagal po svojih najboljših močeh.
Sebastjan: To so res ljudje, ki te zaznamujejo in jih ohraniš v spominu za vse življenje.
Se opravičujem temu stereotipnemu vprašanju, zanima me, ali sta se v šoli kdaj zamenjala.
Sebastjan (razmislek): Ma ne, ne … Nisva.
Mitja: Ja, enkrat sva se. Ampak nikoli v osnovni šoli, pač pa v srednji. Mislim, da je šlo za eno spraševanje. Ob tej zamenjavi se ni zgodilo nič usodnega (smeh).
Najprej sta delala v gostinstvu, kajne?
Mitja: Res je, potem pa sva oba postala varnostnika. Najprej jaz, nekaj mesecev kasneje pa še brat.
Sebastjan: Bila sva na tritedenskem usposabljanju, dobila licenco in varovala številne objekte v Novi Gorici.
Mitja: Ja, občino, gledališče, banko, trgovine, Mahle … Povsod sva imela lepe izkušnje, spoznala dobre in zanimive ljudi, s katerimi se še danes pozdraviva, srečava, kaj poklepetava.
Mirno življenje in delo je prekinila Mitjeva nesreča pred dvema letoma. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Sebastjan: Šla sva na večerjo v picerijo. Ko sva pojedla, sem se ustavil za plačilo pri blagajni, Mitja pa je šel par korakov pred mano iz restavracije, prečkal prehod za pešce in takrat sem zaslišal samo pok in Mitjo, ki se premetava po zraku. Hitro so pomagali mimoidoči, rešilci so bili v trenutku na kraju nesreče in Mitjo takoj odpeljali v bolnišnico v Šempetru.
Mitja: Jaz se ničesar ne spomnim. V Ljubljano me niso peljali, ker so se bali, da bi tresljaji in premiki še dodatno poškodovali možgane. Po treh mesecih kome sem se prebudil in sledila je dolga pot okrevanja. Najprej v Stari Gori, potem v URI Soča, potem pa sem prišel v Varstveno delovno center Nova Gorica.
Sebastjan: Povej, da si spoznal igralca Borisa Cavazzo!
Mitja: Ja, skupaj sva bila v Soči, v isti sobi, skupaj na terapijah. Prosil sem ga za fotografijo in z veseljem se je fotografiral z mano in osebjem bolnišnice. Prav vsakega lahko doletijo nesreče in samo hvaležni smo lahko, da imamo ljudi, ki nam pomagajo. Zato neskončna hvala zdravstvenim delavcem za vse.
Kako napreduje okrevanje?
Sebastjan: Mitja sicer uporablja voziček, ampak hodi že tudi s hojco. Občudujem njegovo trmo in moč. Se ne pusti! Bratu pomagam kot osebni asistent, zdaj je moj šef (smeh).
Mitja: V bolnicah ti lahko veliko pomagajo, a na tebi je, da se trudiš, da vztrajaš in delaš, ponavljaš, se boriš. Brez tega ni nič. Vodi naju misel, ki jo imava vtetovirano: »Ovire te ne smejo zaustaviti, če naletiš na zid, se ne obračaj in ne obupaj. Ugotovi, kako ga preplezati, iti skozi ali najti način, kako ga obiti.« V življenju je tako kot pri športu – so vzponi in padci, a ti te ne smejo potreti.
Je šport še vedno v vajinem življenju?
Sebastjan: Seveda, sva zvesta oboževalca in navijača, še posebej košarkarjev. Tudi ponoči vstajava, da si pogledava tekme Luke Dončića in Gorana Dragića.
Mitja: Z velikim užitkom gledam Luko. Lahko smo ponosni, da imamo take športnike. Luka je moj najljubši športnik. No, obema je Luka najljubši. Sebastjan, nikar ne povej, da ti je bolj fajn Michael Jordan!
Sebastjan (smeh): Jordan je legenda in ga bom vedno občudoval. Nenazadnje imava oba tatu posvečen Jordanu (pokažeta tatu). A Luka je zdaj v ospredju.
Mitja: Ja, jaz si zelo želim srečati Luko v živo.
Kaj si še želita?
Mitja: Kakšnega lepega potovanja. Leta 2019 sva bila v Zanzibarju. Bilo je fantastično. Spoznala sva masaje, neverjetno prijazne ljudi, prelepo naravo, morje, živali, farmo začimb. Sami lepi spomini.
Sebastjan: Pa na kakšen koncert. Sva tudi oboževalca Pink Floydov. Pa glasbe nasploh – doma imava veliko gramofonskih plošč, gramofone … Ni da ni.
Vesta, ko vaju poslušam in gledam, ugotavljam, da sta utelešenje pristne in močne bratske povezanosti. Lahko sta samo srečna in ponosna. Ko bi bili vsi tako!
Mitja: Nama je nekaj povsem običajnega, saj sva bila vedno povezana. Nikoli se nisva skregala.
Sebastjan: Nekaj najlepšega je, da imaš ob sebi ljudi, ki jih imaš rad.
Anika Velišček
Foto Aleksander Blažica
