»Odgovoren in vztrajen optimist«, se je na vprašanje o predstavitvi v le treh besedah (in enem vezniku, naj mu bo) opisal Sebastjan Komel. 31-letni Novogoričan, ki ima lepe otroške spomine tudi na Banjško planoto in Čepovansko dolino, je še nedolgo nazaj opozarjal nase z odločnostjo na nogometnem igrišču. Že dobro leto pa se dokazuje kot direktor Nogometnega društva Gorica. Na prvi pogled zelo mikavna vloga, vendar je Sebastjan svojo menedžersko kariero začel v sila zahtevnem obdobju za belo modre, ki so ga zaznamovali dolgovi, medlo sodelovanje z italijansko Parmo, predvsem pa velika negotovost v klubu nasploh.
Se je kljub velikemu zanosu, da boste vodili novogoriški nogometni klub, pojavljala bojazen, da enostavno ne bo šlo, da morda ne boste kos nalogi?
Misel, da ne bo šlo, vnaša dvom in jemlje energijo, ki v človeku ni neskončna. Ob takšni odgovornosti, kot jo je sprejelo novo vodstvo kluba, ni prostora za bojazen in negotovost. V dani situaciji je bil ključni cilj preživeti vsak naslednji dan, brez vsakršnih pomislekov. Moj mentor, aktualni predsednik društva Hari Arčon, je zagotovo človek pravih poslovnih potez.
Menda ste se precej nenačrtovano znašli v tej odgovorni vlogi? Kako jo dojemate in sprejemate?
Vsak dan bolj cenim trenutek, ko mi je bila dana ta priložnost. V dobre pol leta po koncu kariere poklicnega nogometaša sem iskal nove poti in rešitve za svoj jutri. Prav tedaj so se dogajale tudi spremembe v vodstvu novogoriškega prvoligaša. Od prijatelja Simona Rosiča sem dobil pozitivne informacije o novih obrazih v vodstvu kluba, zato sem si rekel: zakaj pa ne. Čeprav mi je predsednik kluba nemudoma razjasnil, da ni denarja, to ni omajalo moje volje, da bi se preizkusil v novih vlogah in izzivih. Po desetih dneh me je poklical in mi ponudil mesto direktorja kluba. Začetnemu šoku je sledilo spoznanje, da je to morda prava priložnost, da v praksi preizkusim vse, kar mi je dal študij športnega marketinga. In začelo se je. Deset mesecev prostovoljnega dela kot direktor kluba. Vendar te izkušnje ne obžalujem, niti za trenutek.
Z vadbo nogometa ste aktivno začeli sorazmerno pozno, pri 13-ih letih, nato pa ste v profesionalnih vodah preživeli enajst sezon. Kot levi bočni branilec ste bili tudi član mlade slovenske reprezentance. Sedaj pa se temu športu posvečate nekoliko drugače.
Lahko rečem, da mi je nogomet dal vse. Pri tem mislim na športne užitke, pa tudi na to, kako mi je približal osnovne življenjske vrednote, naučil me je reda in discipline, vzbudil tekmovalnost in vztrajnost, spodbujal me je k izobrazbi, omogočil znanje več tujih jezikov in približal kulture iz vseh koncev sveta. Dobro se zavedam, kaj po vsem tem pomeni dobiti mesto direktorja kluba. Seveda sem jo zagrabil z obema rokama. Priložnost namreč. Vsak izziv zato sprejmem z namenom, da bom nekaj dosegel. Samo z rezultati dela se rojeva spoštovanje in to je zame največja nagrada. Če pogledam nazaj, lahko vidim, da sem domačo vzgojo spremenil v nogomet in iz njega zavestno črpal dovolj, da sem danes lahko srečen in zadovoljen.
Pri vaši starosti je veliko vaših vrstnikov še vedno aktivnih na igriščih, tudi na najvišji ravni. Nimate občutka, da ste morda prehitro sklenili kariero?
Zagotovo ne. Prepričan sem, da je bila to ena mojih boljših odločitev. Poudarjam, da opravljanje funkcije direktorja nikakor ni samoumevna. Verjamem pa, da je to posledica moje odločnosti. Ta izkušnja je zato zame neprecenljiva. Dolgo bi lahko razlagal, zakaj sem se tako odločil. Vam dovolj pove dejstvo, da nogometnega igrišča ne pogrešam niti za trenutek?
Lahko rečem, da po zaključku obdobja aktivnega igranja nogometa v številnih primerih sledi streznitev; zaključiš kariero in tako rekoč »ostaneš bos«. Nikoli ni prezgodaj za razmišljanje in pripravo na to prehodno fazo.
Pa vendar. Če se vrneva k vaši nogometni karieri. Zamenjali ste kar nekaj klubov. Nogometna pot vas je iz Slovenije vodila najprej v Belgijo, nato na Dansko. Za kratek čas pa tudi v Bolgarijo. Ob koncu kariere ste bili povsem blizu doma, na tržaškem Krasu, med zamejci. Vas je k pogostim menjavam klubov gnal nemirni duh?
Mislim, da gre bolj za splet okoliščin. Zelo sem zadovoljen, da sem lahko doživel in preživel toliko nogometnih občutkov, kulturnih pa tudi klimatskih sprememb. In če želite, tudi veliko padcev in ponovnih vzponov. Imam veliko spominov, takšnih in drugačnih, vsi so za nekaj dobri, kot radi rečemo. To je nenazadnje moje življenjsko bogastvo.
Resda niste igrali v medijsko najbolj izpostavljenih ligah v Evropi, vendar zagotovo hitro opazite, na katerih področjih nogometno dogajanje v Sloveniji najbolj zaostaja za največjimi in najbolj opevanimi tekmovanji.
V splošni primerjavi z nogometom na Danskem zaostajamo, prav nasprotno pa je spoznanje, ko se primerjamo z bolgarskim nogometom. Življenje na Danskem me je recimo takoj posrkalo v sistem tamkajšnje mentalitete, ki je precej drugačna od naše. Da se razumemo, menim, da nogomet v Sloveniji opazno napreduje, seveda zahvaljujoč posameznim uspešnim zgodbam. Ne morem pa se znebiti občutka, da bomo težko dosegli sistem kolesja, ki ga premorejo skandinavske države. Iz več razlogov. Pri svojem delu se zato večkrat spomnim izjavo Bob leta 2016: »sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.« Povezujem jo z veliko odgovornostjo do dela, ki ga opravljamo, in do odločitev, ki jih sprejemamo. Z implementacijo te mentalitete v celotno slovensko dogajanje primerjave z ostalimi evropskimi državami ne bi bile več potrebne.
Česa se lahko mlad človek nauči v tujini, (če)tudi ob nogometni žogi?
Vsakdo se lahko vedno in povsod nauči veliko, če je dovzeten in željan novih znanj. Šport pa je izrazito odlična priložnost in hkrati bližnjica do širšega znanja. Moje izkušnje iz tujine imajo veliko težo, vsepovsod sem potoval sam in preizkušenj je bilo veliko. Tistih nepovezanih s samim igranjem nogometa pa veliko več od pričakovanega.
Zanimivo je, da niste edini Sebastjan Komel na svetu in še bolj zanimivo je, da sta bila nekaj časa v vodstvu nogometnega društva Gorica kar dva Sebastjana Komela. Neverjetno naključje ali morda kaj več ?
Najlepši del te zgodbe je, da sem ob tej priložnosti prvič v življenju spoznal svojega soimenjaka, ki je istočasno tudi moj bratranec. V obdobju enega leta sva res odlično sodelovala in vzpostavila čudovit odnos. Spomini bodo večni. Nesporazumov glede najinih imen in položajev je bilo kar nekaj, ob mojem prihodu, ob njegovem odhodu in vmes, ko sva oba prejemala napačno naslovljena sporočila in klice. No, mislim pa, da se je kljub vsemu vse skupaj izplačalo, in da je moj soimenjak eden tistih posameznikov, ki so v veliki meri zaslužni za preživetje kluba.
Je pa mlajši Sebastjan Komel razpet med Ljubljano – zasebno in Novo Gorico – poslovno. Pravega urnika enostavno ni.
Res je. Odhajam zjutraj in prihajam zvečer. Je pa vendarle lažje, ker sem mlad in zaenkrat še brez otrok, predvsem pa mi veliko pomeni, da me vsak dan doma čaka moja punca Maša. Njeno razumevanje in podpora mi največ pomenita. Vem, da bo prišel dan, ko bodo stvari drugačne in se ji bom lahko oddolžil.
Sebastjan, kaj bi za konec najinega pogovora mladim položili na srce? Kaj je vaše sporočilo tistim, ki šele začenjajo nogometno pot in imajo svoje sanje?
Sanje in želja sta osnova za preboj na profesionalni nivo, vendar o končnem uspehu odloča še veliko drugih dejavnikov. Sam sem vedno verjel, da nekje obstaja nekdo, ki bo opazil moje trdo delo in prepričal sem se, da to drži. V športu ni splošnega recepta, zato svetujem, da mladi poslušajo različna mnenja in sprejemajo nasvete tistih, ki jim zaupajo. Pomena izkušenj si v najstniških letih enostavno ne moreš razložiti sam. In naj šport združijo z izobrazbo. To ni le kombinacija za preboj skozi današnjo zahtevno družbo, temveč je to tudi ključni način, kako družbo izboljšati.
Ervin Čurlič
Foto Bojan Puhek/siol.net
