Njene oči so žive in tople. Ima iskriv smisel za humor. Pravi, da se pri enaindevetdesetih letih ne počuti staro. In še zdaleč jih ne kaže toliko. Silvana Boltar je bistra in urejena gospa. Obenem pa preprosta in skromna. »Opažam, da danes ljudje hočejo vedno več in pozabljajo, da življenja ne bogatijo toliko materialne stvari kot naši odnosi, druženje.« Več kot štirideset let je najmlajšim predajala znanje, hkrati pa jim vlivala veselje do življenja ter krepila prijateljske in odgovorne odnose. Ko govori o svojih številnih učencih, se razneži in mimogrede opiše kakšno anekdoto. Že od malih nog je vedela, da bo učiteljica. Med šolanjem na učiteljišču v Gorici (»Stari« Gorici) je učila pisati solkanske otroke, učila je vajence, ki so delali pri očetu v mizarski delavnici, k učenju je spodbujala tudi svoje vnuke in budno spremljala njihove ocene s svojo »vzporedno domačo redovalnico«. Ko je ob koncu druge svetovne vojne začela poučevati, je primanjkovalo šolskih potrebščin. »Ker ni bilo zvezkov, mi je mož Jožef prinesel ‘škartoce’ iz trgovine, kjer je delal. Bil je zavzet in delaven, zato so ga pozneje povabili na občino, kjer je bil referent za trgovino,« pove s kančkom ponosa in pokaže fotografijo pokojnega moža. Mimogrede omeni, da je bila v solkanski šoli nekaj let tudi ravnateljica: »Ampak takrat je bilo drugače, delali smo vse. Večkrat sem, na primer, v kuhinji pomagala deliti hrano učencem.«
Če jo vprašate za nasvet, kako ostati tako vitalen, odločno izstreli: »Človek ne sme sedeti križem rok. Treba je delati in veliko brati.« Silvana Boltar še vedno bere vsak dan, romane v slovenščini in italijanščini. Že kot mladenka se je naučila tudi šivati, izdelala je številne gobeline, zdaj pa najbolj uživa v družbi svojih bližnjih.
Več kot štiri desetletja ste poučevali in vzgajali mlajše šolarje. Se vam ob začetku šolskega leta tudi zdaj, po več letih upokojitve, še vedno stoži po utripu v razredu?
Rada sem bila učiteljica in ob upokojitvi mi je bilo resnično hudo. Težko se je bilo ločiti od otrok, šole in otroškega vrveža. Že od malega sem namreč govorila, da bom »maeštra«. Moj oče se je rad pošalil, da bom »mineštra«, vendar ne taka za pojest. Vsa leta sem uživala v svojem poklicu. Rada sem imela svoje učence in tudi oni so mi bili naklonjeni. Ko sem lani dopolnila 90 let, so me presenetili učenci, ki sem jih poučevala v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Sestali smo se na skupni večerji in izročili so mi lično mapo s skupinsko fotografijo ter krasnim posvetilom s podpisi. Skoraj vsi so bili tam. Bila sem zelo vesela in ganjena.
Učitelji so včasih imeli precej strožje učne metode in kazni, pogosto so pele tudi šibe …
(v smehu) Šiba je bila nekoč res pogosta praksa, vendar je sama nisem uporabljala. Ne v šoli ne doma. V vseh letih poučevanja se je samo enkrat zgodilo, da sem enemu zelo nagajivemu fantu dala zaušnico. Rekla sem mu, naj doma pove materi, kaj se je zgodilo. Naslednji dan sem ga vprašala, kaj je rekla mati. Tudi ona mi je dala klofuto, je dejal. Ko sva se srečali, sem se ji opravičila. Ona pa meni, ker je njen sin delal nered. Pri nekem drugem učencu pa je oče, sicer zdravnik, rekel, naj dam njegovemu živahnemu sinu kakšno za uho, ko mi bo delal sive lase. Povedala sem, da nimam takih navad. Pojasnila sem mu, da je njegov sin zelo ubogljiv in zlat otrok. Ni mi verjel. Potožil je, da počne nespametne vragolije in da se je šel februarja kopat v Sočo. Smejala sem se in rekla, da sem to počela tudi sama.
Februarja ste se kopali v Soči?
Tudi. Rodila sem se v Solkanu, tam odraščala in preživela večino svojega življenja. Solkanci smo bili otroci Soče. Reka je bila naše morje, saj se na dopust ni prav veliko hodilo. Precej prigod se nam je zgodilo v povezavi z »bistro hči planin«. S prijateljico sva v najstniških letih plavali od Solkanskega do Pevmskega mostu. Potem sva bosi pešačili domov. Lepo je bilo in uživali smo.
Imate zanimivo družinsko drevo. Z vašimi solkanskimi koreninami se prepletajo tudi švicarsko-italijanske korenine …
Da, mama je bila Tržačanka in z njo smo doma vsi govorili v tržaškem narečju, oče je bil pristen Solkanec, mizar Jug. Imela sem še brata, ki pa nas je žal zapustil zelo mlad – ob koncu druge svetovne vojne, ko je dal življenje za domovino. Mamin oče je bil Švicar in spomnim se, da so mi na švicarskem konzulatu v Trstu ponudili celo državljanstvo. A moje srce pripada Solkanu. Tam sem se rodila, poročila, povila dva otroka, tam sem del poklicne poti tudi poučevala, ravnateljevala, se upokojila. Zadnjih petindvajset let živim na Rafutu in še vedno pogrešam svoj rojstni kraj.
V šoli ste negovali dobre odnose, prav tako ste kot mladenka poskrbeli tudi za živahno družabno dogajanje v Solkanu – igrali ste violino na sobotnih plesih.
Da, vendar nisem bila edina. Pet nas je igralo v dvorani krajevne skupnosti, da so lahko drugi plesali in se veselili. S pokojnim možem sva godla na violino, ob nama so bili še trije prijatelji, ki so igrali različne inštrumente. Enkrat na teden smo imeli intenzivne vaje. Violino sem se naučila igrati na učiteljišču v Gorici, pri profesorici Cecilii Seghizzi, ki ima zdaj že 108 let. Ko sem postala mama, nisem več utegnila nastopati. Spravila sem violino kot zaklad in si želela, da jo spet vzamem v roke, ko bo čas za to. Mož je nekega dne posodil violino znancu, ki je žal ni več vrnil. Tako sem zaključila svojo glasbeno kariero. Iz mladih let imam živo v spominu tudi to, kako smo prali perilo v koritu v Zagradu, to je za solkansko šolo malo navkreber proti Kekcu. Perilo smo nesli na glavi – na svitek smo namestili desko – »perivnco«, nanjo pa položili oblačila. Perilo smo splakovali tudi v nekdanjem vodnjaku na Placu, kjer so zdaj mize lokala.
Po uspešno končanem študiju na učiteljišču v Gorici ste poučevali v različnih krajih. Zanimivo je, da ste se na delo vozili s kolesom tudi v bolj oddaljene kraje, celo v Čepovan.
Po šolanju sem najprej poučevala v Gabrjah pri Mirnu, ki leži na italijanski strani. Tja sem se vsak dan vozila s kolesom, potrebovala pa sem seveda tudi prepustnico. Učilnica je bila nad izpraznjenim hlevom, poleg so bili nastanjeni indijski vojaki v sklopu Cone A. Prosili so, če lahko sodelujejo pri pouku. Ker niso znali jezika, smo skupaj risali in ob odhodu so v zahvalo otrokom podarili veliko škatlo rozin. Risanje mi je šlo dobro od rok. Profesorica z učiteljišča je skušala prepričati mojega očeta, da me vpiše na akademijo v Benetke, vendar ni bilo denarja. Na začetku moje poklicne poti smo imeli na voljo zelo malo šolskih potrebščin, zato sem šla nekajkrat na občino v Gorici, kjer sem izprosila zvezke, svinčnike, krede. Pogosto mi je priskočil na pomoč tudi mož, takrat še moj fant, ki je delal v trgovini. Prinesel je veliko papirnatih vrečk – »škartocev« po domače, da so jih učenci uporabili za pisanje, ker nismo imeli zvezkov. Poučevala sem še v Čepovanu, Bukovici, Desklah in Solkanu. Na delo sem se vozila s kolesom – tudi v Čepovan, le da sem tam ostala vse delovne dni, čez vikend pa sem se vrnila domov. Tam je bilo v vseh razredih približno petdeset otrok (seveda še ni bilo osemletke oz. devetletke, obvezno šolanje pa se je z leti počasi daljšalo). V Deskle sem se nekaj časa vozila s kolesom, potem pa so organizirali avtobusni prevoz za zaposlene v Anhovem in s kolegico, ki je poučevala v Kanalu, sva se lahko vozili z njimi.
Ob spominu na kateri dogodek vam je najbolj toplo pri srcu?
Takoj po upokojitvi sem se odpravila v Grčijo, da bi poiskala maminega brata, s katerim sta bila nekoč zelo povezana. Mamo je namreč skrbelo, ker sta po njegovi selitvi izgubila stik in zelo dolgo ni bilo od njega nobenih novic. Stara sem bila malo več kot šestdeset let, sama sem se usedla na letalo in odšla v neznano deželo. Pred odhodom sem se preko pisem dogovorila s stričevo hčerko, da me pričaka na letališču. V pismih sva si izmenjali tudi informacije, kako bova oblečeni na dan srečanja, da se bova lahko prepoznali. Stric Pino je bil že star in bolan, vendar njegovega radostnega in toplega objema ne bom nikoli pozabila. Deset dni po najinem srečanju je umrl. Zadovoljna sem, da sem izpolnila mamino željo in poiskala strica. Nekatere družinske vezi imajo posebno moč in pomen.
Kaj je v vaših očeh tisto, kar nas osrečuje in gradi zadovoljno življenje?
Nekoč smo živeli bolj preprosto, kljub temu smo bili po mojem mnenju »bogatejši«, saj smo se več družili in bili smo bolj zadovoljni s tistim, kar smo imeli. Zdi se mi, da danes veliko ljudi ne opazi in ne ceni tistega, kaj ima. Mladi hočejo vedno več, želijo kar vse. Vsi skupaj bi morali biti bolj skromni in delavni. Glede vzgoje pa verjamem v preprosto vodilo: bodimo dosledni, ne razvajajmo otrok, seveda pa si zanje vzemimo čas in imejmo jih nadvse radi!
Dominika Prijatelj
