V Sloveniji živi približno sto Tunizijcev, ki so zapustili življenje v svoji rodni državi, a le zato, ker jih je k nam privabilo nekaj povsem drugega kot beg pred politično nestabilnimi razmerami, ki smo jim bili priča v zadnjih letih. Mednje sodi tudi 36-letni Faical Assal, eden izmed dveh Tunizijcev, ki živi v severnoprimorski regiji. Kaj je vedno nasmejanega in dobrovoljnega mladeniča pripeljalo v Novo Gorico, sem izvedela v prijetnem pogovoru, na katerega je prišel v družbi svoje najstarejše hčerke Asje.
Faical, predvidevam, da si že vajen vprašanj v stilu: »Kako si se pravzaprav znašel v Novi Gorici?« Kot verjetno večina bralk Jesenskega Navdiha tudi jaz upam, da bo tvoj odgovor ljubezen. Imam prav?
(smeh) Torej te ne bom razočaral, tudi bralk ne. Res je, razlog za mojo selitev je bila ljubezen. Ljubezen na prvi pogled.
Sliši se tako filmsko. Kako se je vse skupaj začelo?
Leta 2004 je prišla Karin na počitnice v Tunizijo. Usoda je hotela, da prav v hotel, kjer sem kot natakar delal tudi jaz. Spoznala sva se že prvi večer. Ja, iskrica je preskočila in od tistega dne sva se ves čas »iskala«. Na srečo je vse dni hodila prav v tisto restavracijo, kjer sem stregel jaz.
Dopust pa je minil (pre)hitro. Slovo je bilo težko in vendar polno upanja, da se ponovno srečata.
Karin se je po nekaj mesecih vrnila v Tunizijo. Skupaj sva preživela štirinajst dni in v tem času sva sklenila, da na obisk v Slovenijo pridem tudi jaz. Nato se bova odločila, kaj in kako. A se je zapletlo že na samem začetku. Slovenija v Tuniziji namreč nima svojega veleposlaništva, kjer bi lahko dobil vizo. Iskat sem jo šel v Egipt. Tam so me zavrnili z utemljitvijo, da je »brez razloga« pač ne morem dobiti. Želja in namen pa sta bila neomajna. Čez nekaj mesecev sem ponovno poskusil in takrat mi je uspelo. Pridobil sem turistično vizo in končno prišel v Slovenijo.
In tu si nato tudi ostal. V tem času sta se s Karin poročila. Je bila odločitev kljub vsemu težka? Imel si 25 let, slovenščine seveda nisi znal – obetal se je nov začetek v povsem novem okolju. Si nanj gledal optimistično, ali te je bilo kljub vsemu strah? S čim vse si se soočal?
V Tuniziji imam veliko družino, sam sem med najmlajšimi. Ko sem staršem povedal za svojo odločitev, jim je bilo seveda težko. A so me pri tem podpirali, moja sreča je bila zanje najpomembnejša. To, da imaš podporo doma, zelo veliko pomeni, četudi se hkrati zavedaš, da je prišel čas, ko bodo tvoje prioritete drugje, čas, ko se ne bomo več tako pogosto videvali. Poleg tega se nisem selil v sosednjo vas, selil sem se v državo s povsem drugačno kulturo in jezikom, ki ga seveda nisem poznal. To je bila morda ena izmed najtežjih preizkušenj.
Slovensko govoriš zelo dobro. Se je bilo težko naučiti našega jezika?
Ni bilo enostavno. Še danes mi je težko, trudim se dati vse od sebe. Udeležil sem se nekaj tečajev slovenskega jezika, največ znanja pa sem seveda pridobil s časom, pri vsakdanjih dogodkih in pogovorih. Sicer pa mi jeziki na srečo ne povzročajo težav.
Poleg arabščine, ki je tvoj materni jezik, tekoče govoriš tudi francosko in italijansko. Delaš v gostinstvu, zato je tvoje znanje še kako dobrodošlo.
Velikokrat se zgodi, da me novi gostje ogovorijo kar v angleščini. Ko jim nato odgovorim v slovenščini, so kar precej začudeni.
Kaj pa tvoja dekleta doma? Kako jim gre?
Karin in najstarejša hči Asja zelo dobro razumeta arabsko, mlajši hčerki Ailin in Amelie pa zaenkrat le nekaj besed, vendar sem prepričan, da jo bosta sčasoma osvojili.
Kot sem uvodoma omenila, ni moč spregledati tvoje pozitivne narave. Kakšne izkušnje pa imaš ti z nami? Smo tudi Slovenci tako prijazni? Smo te lepo sprejeli?
V Sloveniji se počutim dobro, mislim, da so me ljudje tukaj dobro sprejeli. Na začetku pa je bilo kar neprijetno, nekako čudno; povsod, kjer sem se pojavil, so se ljudje obračali za mano – verjetno zaradi barve moje polti. Počasi sem se navadil tudi na to, danes se z ženo temu le smejiva.
Kako pogosto se vračaš v Tunizijo? Po toliko letih verjetno nimaš več domotožja, a vedno se je lepo vrniti »domov«.
(Prvi) dom je tam, od koder prihajaš. Seveda se rad vračam nazaj, da obiščem svoje domače, da starši vidijo svoje vnukinje. Zelo si želim, da bi me tudi oni lahko obiskali tu, vsaj mama. A zaradi zapletov z vizo, ki sem jim bil sam priča, mi zaenkrat še ni uspelo, da bi jo lahko tu gostil. Moj dom in družina so sedaj moja žena in moje tri čudovite hčerke. Rad bi, da bi nas mama vsaj enkrat videla tudi tu.
Ti je Slovenija postala domača dežela? Se po vseh teh letih že počutiš Primorec?
Slovenija je čudovita dežela. Z družino se vsakič, ko nam možnosti to dopuščajo, podamo na izlete in jo raziskujemo. Rad jo imam, postala je moja dežela. Da pa bi bil Primorec? Oh, tega pa res ne morem reči.
Seveda ne moreva mimo kulinarike. Katera tipična slovenska jed ti je najbolj pri srcu?
Obožujem joto, ki jo pripravi moja žena. Sem pa tudi zelo sladkosned – potica, štruklji, štrudelj, nikdar se jim ne morem upreti. Lahko rečem, da sem se kar navadil na vašo hrano, tudi sam včasih pripravim kakšno zelenjavno mineštro, ribje jedi ali testenine. Drugače pa, kadar kuham jaz najraje pripravljam tunizijsko hrano.
Kdo pa je Faical v prostem času? Kaj rad počneš ali kaj vse bi še rad počel?
Prosti čas namenjam družini, svojim puncam, kot jim rad rečem. To mi največ pomeni. Če pa le ostane kaj časa zame, si »privoščim« kakšno dobro nogometno tekmo. Sem velik ljubitelj nogometa, sicer navijač Real Madrida. Redno pa spremljam tudi tekme novogoriškega nogometnega kluba. Moja želja pa je poučevati arabski jezik. Menim namreč, da je ponudba na tem področju precej skromna, oziroma je pravzaprav ni. V časih, ki so nas dohiteli, bo prav kmalu tudi znanje arabščine prednost. In če bom k temu lahko pripomogel tudi sam, mi bo v veliko zadovoljstvo. To je tudi tisto, kar me na »kariernem« področju tudi najbolj zanima; poučevanje tujih jezikov. Želim si, da bi mi to tudi uspelo.
Po zaključku najinega pogovora si me poklical in želel še nekaj dodati. Tokrat ne gre za neposredno sporočilo bralcem…
Srečen sem, ker me je življenje obdarilo z ljubečo družino. Rad bi se zahvalil moji dragi Karin, ki mi že od prvega skupnega dne stoji ob strani, me podpira in spodbuja. Je moja življenjska sopotnica v vseh pomenih besede. In zato ji bom vselej hvaležen.
Barbara Skorjanc
Foto Damir Ipavec
