Milan Vodopivec, dolgoletni član Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, v zadnjem času poznan predvsem kot Bonifacij, župnik, zaradi katerega se je marsikdo usedel pred televizijski ekran. Zaradi uspešnosti nadaljevanke sta s kolegico Majo Blagovič, oziroma njegovo zvesto oboževalko Marijo, ustvarila tudi gledališko predstavo Iskrena spoved, ki je nasmejala številne gledalce.
Gospod Milan, sicer je od začetka snemanja Ene žlahtne štorije preteklo že dve leti, pa vendar. Kako bi povzeli celoten projekt te priljubljene nadaljevanke?
Zelo sem vesel, da sem lahko del tega zgodovinskega projekta kot ga v Sloveniji še ni bilo. Ravno v tistem času sem se pripravljal na upokojitev, spraševal sem se, ali bom sploh še kaj igral. Po štiridesetih letih dela v gledališču bi bilo težko kar naenkrat končati … In Bonifacij, od boga poslan, je prišel kot naročen. Moram priznati, da mi je bila vloga župnika takoj všeč. Začutil sem, da lahko skozi to vlogo nekaj povem. Predvsem pa sem želel narediti župnika, ki ne bo cankarjanski, temveč bo iz mesa in krvi, ki ga bodo zanimale tudi mesene stvari, in bo blizu ljudem. V Štoriji se razkrije, da ima otroka z Marijo, čeprav to izve šele, ko ima sin enaindvajset let. Dramaturško gledano ima zgodba dober zaplet, zato sem vlogo z veseljem sprejel. Seveda se Štorija nadaljuje, smo pri četrti sezoni, to pomeni dvesto dvajset epizod, kar je ogromno. Pripravljamo se tudi na peto sezono. Pri projektu sodeluje sto dvajset ljudi. Delamo po dvanajst ur na dan. Res je naporno, vendar delamo z užitkom.
To najbrž pomeni, da se z ekipo dobro razumete.
Tu gre za kemijo. Če do oblikovanja figure ne pristopiš iskreno, te kamera razkrije. Tu ni blefa, tu gre zares. V smislu profesionalnega odnosa in spoštovanja soigralca je treba to vedno ločiti, a če je poljub, je poljub. Ne morem reči, da ga bom zaigral. Ne gre samo za fizičen odnos, temveč tudi za neke vibracije, ki morajo biti kot pri gledalcu pozitivno sprejete. Govorimo o poznavanju drug drugega, skozi vaje in način dela smo resnično postali ena družina. Ko smo imeli odmor, kakšen mesec in pol, smo se že klicali. Pogrešali smo se. Ampak ne samo igralci tudi preostali del ekipe. Gre za svojevrstno empatijo, pripadnost ekipi.
Poseben odnos imate tudi s soigralko Majo Blagovič. Kako bi ga opisali?
Z Majo sva bila sošolca na akademiji, od takrat je preteklo triintrideset let, in zdaj sva se ponovno srečala. Sam sem, kot rečeno, delal v novogoriškem gledališču, ona pa v tržaškem. Zdaj se mi zdi, kot da se je čas ustavil. Rad delam z njo, ker je ženska z veliko energije, veliko domišljije in ne potrebujeva veliko za sporazumevanje. Tekst, ki ga dobimo zapisanega v knjižni slovenščini, predelava v dialekt. Ona ima kraško-tržaško govorico, jaz pa zavijam po ajdovsko. Zgodilo se je že, da so me vprašali, zakaj ne govorimo briško. Če bi vsi »tolkli« po briško, bi potrebovali podnapise.
Skupaj pa sta ustvarila tudi projekt Iskrena spoved. Je bila to logična posledica vajine priljubljenosti?
Velikokrat sem se spraševal: Kaj bo po Štoriji? Bonifacij in Marija, čeprav nista Špacapanova, ostajata osrednja lika v nadaljevanki. Scenaristom je uspelo vzpostaviti srečno družino z župnikom in kuharico. To me je spodbudilo, da sem se odločil napisati gledališko besedilo, ki sem ga delal sekvenčno: najprej v dolžini dvajset minut, ko sem videl, da stvar teče, sem podaljšal na štirideset, zdaj pa smo pristali že na uri in deset minut.
Nam na kratko zaupate vsebino Spovedi?
Marija pride k spovedi k Bonifaciju, svoji veliki ljubezni. Vendar ga pretenta, tako da se ji začne on iskreno spovedovati. Pravzaprav gre bolj za razčiščevanje, zakaj se je Bonifacij odločil za tak poklic, kako trpi, ker svojih čustev ne sme izraziti v javnosti. Skozi to iskreno spoved si Bonifacij in Marija končno vse povesta iz oči v oči. Jasno, da je konec predvidljiv, ali pa tudi ne, vendar ga ne smem izdati. Kljub temu pa ostaja vprašanje, ali so nebesa tu ali tam zgoraj. Vmes pa so tudi scene, kjer se potožim, da moram reševati probleme drugih ljudi. Ljudje prihajajo k meni in mi priznajo, da varajo ženo. »Pa pojdi vendar svoji ženi povedat, da jo varaš, zakaj to meni govoriš!« Tudi Mariji v življenju ni lahko in hrepeni samo po enem. V predstavi jo vprašam, ali verjame v boga, ona me pa le zaljubljeno pogleda in reče: »Samo v enega boga verjamem, ampak on me ne razume.« Včasih si prideva tudi zelo blizu in publika že misli, da se bo nekaj zgodilo, pa se spet oddaljiva. Odziv je res krasen!
Nastopi se kar vrstijo. Sta omejena le na Primorsko ali vas vabijo tudi drugam?
Prvo uprizoritev sva imela v Sežani, nato v Postojni, Vipolžah … Bila je zelo uspešna, zato sva zelo hitro začela dobivati povabila iz Maribora, Murske Sobote, Izole, Pirana, Cerknega … Lahko bi igrala vsak dan, vendar je Maja zasedena, zadržki pa so tudi z marketinškega vidika. Začela sva na Primorskem, ker to spada sem, tu se je rodilo in od tu naj gre naprej! Imava veliko idej, ki jih bova realizirala takoj po novem letu.
Ste v predstavo vtkali tudi svojo življenjsko zgodbo, ki je morda ne poznamo? Govorili ste o nebesih in onstranstvu. V kaj verjamete vi, in ne Bonifacij?
Besedilo je moj osebni obračun z bogom, z vero. V svojega boga verjamem. Ne vem pa, ali je ta bog isti kot tisti, ki nam ga ponujajo. Moja zgodba v predstavi ni pretirano filozofska, vse temelji na osnovni ravni dojemanja. Kot otrok sem ponavljal določene zapovedi, nisem pa jih razumel. »Ne želi svojega bližnjega žene.« Kako si lahko otrok želi svojega bližnjega žene?
Dejali ste, da vsa leta v gledališču niso prinesla toliko pozornosti in prepoznavna, kot vam jo je prinesel Bonifacij. Vaše življenje se je prav zaradi tega precej spremenilo.
To, kako ljudje zamenjujejo realnost s fikcijo, me vedno znova preseneča. V Novi Gorici sem v glavnem Bonifacij ali Boni. Če grem v Ljubljano, za mano vpijejo: »Hvaljen Jezus! Boni!« Štorija mi je do določene mere res spremenila življenje, ljudje se želijo slikati z mano, delim avtograme. V gledališču me je vsa ta leta spremljalo nekaj sto, morda nekaj tisoč gledalcev, a takih reakcij ni bilo. Tega preprosto nisem bil vajen. Medij ima neverjetno moč in posledično je to tudi nov način komuniciranja s publiko – oboževalci. Lepo mi je, da sem ljudi prepričal z likom Bonifacija in me hočejo imeti »za svojega«, je pa to veliko presenečenje. Pričakoval sem, da bom v pokoju nekje v miru čebelaril, urejal sadovnjak. No, to je čisto druga Štorija!
Lahko za konec pogovora rečeva, da ste se poklicno izpopolnili, čeprav šele po upokojitvi?
To je tisto, kar sem si od nekdaj želel. Zadovoljen sem, da skozi igro osrečujem ljudi, jim vračam pozitivno, zdravo energijo. Pa naj si bo to preko televizijskega ekrana ali v gledališču. Če so ljudje srečni in dokler se smejijo, lahko rečem, da je moj cilj dosežen. Ni lepšega, kot videti nasmejane, srečne ljudi, pa čeprav samo za tisto dobro uro, ko pozabijo na vse drugo. To je moje poslanstvo.
Neja Vičič
