Če ste kot jaz, ste ob besedni zvezi skriti Božiček verjetno pomislili na božični film, album, pravljico ali podoben fenomen. Nak. Gre za zelo razširjeno prakso anonimne izmenjave daril znotraj določenih skupnosti (v šoli, na delu itd.), kjer sodelujoči naključno izberejo ime človeka, ki ga bodo obdarovali. Pri tem šegavi prst usode običajno najraje pokaže na tistega sošolca, v katerega smo na tihem zatrapani, ali na tistega sodelavca, s katerim sta se pred kratkim sprla. Ali vam ob tem trzne srce ali živec? Vidite v tem priložnost ali neslano šalo?
Kako stvar poteka, sem izvedela od mlajšega brata, ko so skritega Božička vpeljali v 8. razredu OŠ Čepovan. Večinoma so podarjali sladkarije in najbolj zaželene so bile čokolade. Tiste drage in velike. Enkrat so se Božički razkrili, spet drugič so Božička razkrili drugi. In kdaj je (p)ostal tudi gorivo špekulacij.
Sama te izkušnje nimam. Tudi kar se obdarovanja v družinskem krogu tiče, smo pri nas vedno »igrali po pravilih«. Vsak član pove, kaj si želi, vsako darilo je skrbno označeno, tako vsi vemo, za koga je in od koga je. Nekaj globoko ganljivega je v tem, da v »najlepši sezoni« postanemo vsi zarotniki in žrtve v iskanju popolnega darila, ustvarjanju idealnega praznovanja, lovljenju zlatega spomina. Kar spomnite se vseh tistih kosil in družinskih srečanj, ko ste z otroško naivnostjo verjeli v moč praznične evforije, ki bo pomagala pozdraviti stare rane, zaključiti boleča poglavja in prizemljiti bleščečo prihodnost. Božič kot simbol sprave med nami in tistimi, ki jih imamo radi. Novo leto kot portal v boljši jutri in novoletne zaobljube kot urok za izboljšano različico samega sebe.
Tudi v današnji dobi, ko smo vsi do zob oboroženi s tehnologijo in cinizmom, človek globoko v sebi še vedno verjame v magijo. Potrebuje jo.
December je mesec, ki ga naša kolektivna zavest priznava kot točko preporoda. Kvantni preskok, ki se zgodi vsako leto, ko sami pri sebi sprejmemo, da smo lahko manj zategnjeni, bolj odprti, bolj človeški, bolj strpni in bolj pripravljeni podati roko sočloveku. Vsi smo del Homo sapiens družine, ki biva na okroglem planetu. Kar gre naokoli, pride naokoli.
Če se vas bo polotila post-praznična depresija, bi vam rada namignila, da razmislite o sledečem: v resnici se »najlepša sezona« nikoli ne začne – ker se nikoli ne konča.
Vsi smo skriti Božički, prav vsi. Ves čas. V poletnem, jesenskem in pomladnem času. Celo leto, na petek in svetek. Če to hočete ali ne. Če se tega zavedate ali ne.
Ne verjamete?
Pomislite, kako poteka vaš običajen dan. Se začne s telovadbo ob poslušanju najljubše radijske postaje? Mogoče sledi tuš, skodelica kave z božanskim rogljičkom, medtem ko v mislih sestavljate bojni plan? Mogoče vas čaka stresen sestanek, zato bi bilo dobro, da si oblečete svoje najljubše spodnjice – tiste, ki vam prinašajo srečo. Za vsako stvar, ki jo uporabljate; od zobne ščetke do ulice po kateri hodite vsak dan, je nekdo žrtvoval čas, energijo, znoj, kri in verjetno šop živcev, da so bile ustvarjene.
Nihče od nas ne biva v popolnem niču. Prejemamo darove neprekinjene verige človeškega dela, ki kljubuje času, naravnim katastrofam, vojnam, lakoti, depresiji, pomanjkanju, obupu. Nobena jedrska kataklizma se nas ni dotolkla do te mere, da se skupnost ne bi ponovno sestavila. Počasi. Zidak na zidak.
Kakšna neverjetna solidarnost, ko brez fanfar in spomenikov opravljamo svoje delo in se trudimo po svojih najboljših močeh, da bi dali košček sebe v ta svet. Za vse to bi se vam rada zahvalila – vi ste največje darilo.
Len Černe
Foto Julija Černe
