Letos je po dobrih 35 letih v naše kinematografe prišlo nadaljevanje kultnega filma Top Gun, v katerem Tom Cruise in kopica postavnih soigralcev izvajajo vratolomne podvige v svojih letalih. Film si je v prostem času – a z zanimanjem in malo po »službeni« dolžnosti – ogledal tudi Goričan Andrej Fiorelli, eden najbolj izkušenih in nagrajenih pilotov Slovenske vojske, ki je usposobljen, da v zraku izvaja prav take vratolomne podvige, kot jih vidimo v filmu. Letenje je bilo namreč že od malega njegova velika želja.
»Od malega sem užival med odraščanjem v Gorici, saj sta me starša podpirala pri vsem, kar me je zanimalo in kar sem počel. Dolga leta sem treniral smučanje in bil precej zaseden s treningi in tekmami. Od zgodnje jeseni do pomladi sem bil po smučiščih, vmes pa smo imeli še kondicijske treninge. Nikoli nisem posedal naokoli, ves čas me je nekaj zanimalo in sem našel čas tudi za druge stvari. Še posebej me je zanimalo modelarstvo. Z očetom Robertom, ki je bil jadralni pilot, sem že med osnovno šolo velikokrat šel na letališče v Ajdovščini, kjer so se dobivali člani kluba. Pustili so me poleg, mi kaj pokazali, razložili, kar me je zanimalo. Spominjam se namreč, da sem že v vrtcu govoril, da bom pilot. Od malega sem vedel, kaj je letalo, kako deluje … Starša imata shranjeno fotografijo, na kateri sem star komaj leto dni, ko se na letališču v Ajdovščini učim hoditi,« razlaga Andrej, ki je kot petošolec prvič sedel v letalo in bil popolnoma navdušen, ko ga je oče popeljal nad Ajdovščino.
»Občutek je bil prekrasen. Komaj sem čakal, da bom dovolj star, da se bom lahko sam začel izobraževati za pilota. Leta 2000, ko sem bil star 15 let, sem lahko šel na tečaj za jadralnega pilota v takratnem novogoriškem aeroklubu. Najprej sem moral opraviti vsa teoretična predavanja in teste, praktični tečaj pa sem imel v Bovcu med poletnimi počitnicami. Naslednje leto sem nadaljeval z letenjem v Ajdovščini, takrat sem naredil tudi izpit in dobil licenco. Presrečen sem bil, ko sem lahko začel samostojno leteti in bil vesel, ko so se v klubu začeli osredotočati na to, da bi jadralno letenje postavili na višji nivo, da ne bi ljudje hodili samo malo jadrat, temveč da bi se z letali odpravili tudi kam dlje. Oče in Egon Mozetič sta vložila veliko truda, da bi nas, štiri mlade pilote, usmerila v to. Podpirala sta nas in nam pomagala, dajala čedalje zahtevnejše naloge, kam naj se odpravimo na prelete, s čimer smo si nabirali izkušnje in kmalu šli na državno tekmovanje. Na prvem mladinskem državnem prvenstvu v Murski Soboti leta 2005 sem osvojil četrto meto, na drugem mladinskem državnem prvenstvu v Ajdovščini sem bil prvi, slavil pa sem tudi tretje mesto v Lescah, nato pa sva se kolegom, sošolcem s Fakultete za strojništvo in članom Aerokluba Lesce, odpravila na svetovno prvenstvo v Italijo. Sprva sva bila bolj zadržana, nato pa nama je šlo iz kroga v krog bolje,« se spominja Andrej in dodaja, da se nekateri ljudje zadovoljijo s tem, da so jadralni piloti.
Pot do jadralnega letalstva vodi skozi izpite za jadralno in motorno letalo po različnih klubih in seveda uspešno opravljen zdravniški pregled, pri katerem dobiš potrdilo, da lahko upravljaš letalo. Če pa ima človek višje ambicije, se je treba za to dolga leta izobraževati. Sam je šel skozi študij na Fakulteti za strojništvo, ko se je prijavil za vojaškega pilota. Izmed dvajsetih so štirim najboljšim podelili štipendije. »Na fakulteti smo se imeli res fino, letenje mi je bilo všeč, selekcijo smo delali v vojski v Cerkljah, kjer sem bil presrečen, da sem lahko letel na boljšem letalu kot kadarkoli prej. Delali smo tudi akrobacije, kar mi je bilo že od začetka, ko sem začel leteti, glavni cilj. Že takrat je bila to zame uresničitev sanj in želja, kaj bi rad postal. Začel sem uresničevati, kar sem si zadal,« pripoveduje Andrej, ki je opravil selekcijo, dobil štipendijo, uspešno diplomiral in se zaposlil v Slovenski vojski. Opraviti je moral še usposabljanje in leto častniške šole.
Ko je prišel v Cerklje, se je spet začelo usposabljanje. »Nato se je bilo treba še veliko učiti, saj se temeljno šolanje, kot so osnovna navigacija, formacije, instrumentalno in nočno letenje, opravi na manjših športnih letalih. Potem je treba opraviti še izpit na civilni agenciji za civilnega pilota, šele nato se začne šolanje za vojaškega pilota. Tako je treba predelati še dobršen del fakultete in odpisati teste. Nato pa lahko sedeš za krmilo helikopterja ali pilatusa. Seveda si je Andrej želel slednjega. Tri leta je še moral pridno srkati znanje in piliti svoje spretnosti, preden je postal izkušen pilot, vendar se tudi po dolgih letih službe, ko večinoma leti vsak dan, odvisno od vremenskih pogojev, nenehno izobražuje.
»Imamo ogromno dela, pa tudi za naprej kaže, da ga ne bo zmanjkalo. Vedno več je letalskih nalog in novih sodelovanj z drugimi enotami Slovenske vojske ali drugimi državami, nenehno imamo razna usposabljanja s pehoto, letalskimi enotami, mednarodne vaje, na katere hodimo vsako leto. Urimo se tudi v protizračni obrambi in sodelujemo z različnimi oddelki. Moji delovniki so vedno polni in zanimivi. Zjutraj začnemo s pripravami in brifingi, določimo in pregledamo naloge, se uskladimo z drugimi posadkami, da se ne križamo v zračnem prostoru, nato pa se odpravimo na polete. Imamo več letov na dan, odvisno od zahtevnosti in dolžine nalog ter števila pilotov, ki sodelujejo pri njih. Po odleteni nalogi pa spet sledijo analize, kaj je bilo dobro, kaj bi bilo treba popraviti, saj ves čas stremimo k napredku,« razkrije pilot, ki je ves čas v zelo dobri kondiciji, saj je letenje na pilatusu fizično naporno. Sploh ko izvajajo kakšne akrobacije, ko se trenira za zračne boje, mora zdržati dolgotrajne obremenitve do 7 G. Hitro navrže, da mu pri dobri kondiciji pomaga redno letenje. Se pa dobro spominja, kako hitro mu je pred tremi leti, ko je bil pol leta na vojaški šoli, izginila kondicija. Kljub temu da je redno tekal, hodil v fitnes in bil na videz dobro pripravljen, je že po desetih minutah vnovičnega sedenja za krmilom letala začutil, da je čisto brez moči. Pošteno se je namučil, da je tisti let opravil do konca.
Andrej ni odličen pilot samo v slovenskem merilu, temveč tudi onkraj meja. Leta 2014 je postal demonstracijski pilot, nato pa se je začel udeleževati še letalskih prireditev, promocij Slovenske vojske in letalstva, vojaških mitingov, pa dni odprtih vrat, ki jih obiskujejo tudi civilni piloti. Na mitingih tudi nastopa in je prejel že kopico nagrad. Še posebej ljuba mu je tista iz večjih letalskih mitingov v Angliji, kjer je med drugim dobil nagrado za najboljši solo nastop. V dolgih letih izobraževanja si je nabral veliko znanja in izkušenj, ki jih z veseljem prenaša na druge – med drugim že izobražuje mlajše pilote –, seveda pa si želi svoje znanje še širiti in nadgrajevati. Zaveda se, da je pri vsaki nalogi še kaj, kar bi se dalo naučiti, posodobiti in nadgraditi. »Kar se službe tiče, bo zagotovo še veliko izzivov,« še navrže Fiorelli, ki zaradi službe z družino živi v Brežicah, vendar se redno vrača v Gorico na obisk k svojim najbližjim. Postavni pilot je ponosni oče, vendar bo svojima otrokoma pustil, da se sama odločita za svojo pot. Seveda pa ju bo, tako kot so nekoč njega, podpiral na njuni poti, kakršnakoli že bo.
Andreja Comino
