V psihoterapevtski praksi opažam, da ljudje najtežje sprejemamo oz. razmejujemo odgovornost. To pomeni v vsakem položaju ugotavljati, kaj je moj del odgovornosti in kje bi svoj delež moral sprejeti nekdo drug. Nekateri ljudje namreč prevzemajo preveč odgovornosti, drugi premalo. Pogosto sta otrok ali odrasel otrok tista, ki zaradi nefunkcionalnosti staršev izpolnjujeta njihove potrebe – slednje so lahko čustvene in tudi fizične narave. Vpleteni se običajno tega ne zavedajo. Za ustreznejše razmejevanje odgovornosti je tako potrebno razumevanje odnosov z novim pogledom in iskanje drugih zornih kotov.
Če smo kot otroci doživljali očetovo ali mamino kričanje in nezadovoljstvo, si še nismo znali razlagati, da je oče besen in jezen ter da je kričanje posledica njegovega neobvladovanja svojih čustvenih stanj, za kar pa je oz. bi moral biti odgovoren sam. Otrok kričanje in očitanje starša ponotranji in se počuti krivega. Ne zmore še razumeti, da je starš jezen zaradi sebe in ne zaradi njega, četudi je otrok res lahko naredil nekaj narobe. Otrok nikoli ni in ne more biti odgovoren za nemoč in bes, ki se izražata, ko se oseba ne obvlada več, četudi poskuša jezen starš to preusmeriti nanj. Tako kričanje, poniževanje in sramotenje otroka niso sprejemljivi (to predstavlja psihično nasilje), še manj so dopustni udarec, zaušnica, odrivanje in druge oblike fizične zlorabe. Razumem, kako težko je obvladati svojo jezo, če si bil sam deležen nasilne vzgoje, vendar to ni opravičilo, da to počnem še naprej. Kot odrasla oseba moram pravočasno prepoznati, da sem zelo razburjena, jezna in se bom težko obvladala, zato ravnam odgovorno, da se odmaknem in umirim. Pomembno je, da svoja čustva izrazimo z besedami in jih ne odigravamo z vedenjem. Če zmoremo takrat, sicer pa čez nekaj časa, ko se umirimo, povemo, kako smo se počutili in se opravičimo za svoj buren odziv. Bistveno je torej sprejemanje odgovornosti za svoja čustvena stanja in ne prelaganje te odgovornosti na druge. Pomembno je, da zmoremo razmejiti svoje doživljanje od otrokovega, da otroka skušamo razumeti in se vživeti vanj – da se torej zavedamo, kaj ob tem doživlja otrok, kako se počuti in kakšna je njegova plat zgodbe. Pomembno je, da ga sprašujemo, poslušamo in mu skušamo ovrednotiti njegova čustvena stanja, ki so povsem drugačna od naših. Hkrati pa mu pomagamo poiskati tudi čim bolj učinkovite odzive. Pomembno je, da mu pojasnimo, kakšno je bilo njegovo ravnanje in kakšne so posledice tega ravnanja, obenem pa mu zagotovimo, da naš dober odnos z njim ni pod vprašajem. Otrok se počuti ponižan, razvrednoten, žalosten, nemočen, jezen, podrejen in osamljen. Potrebuje starševsko pomoč, zato je izjemno pomembno, da kot starši čim prej razumemo, predelamo in razmejimo svoje doživljanje, da ostane dovolj varnega prostora in časa za otrokovo doživljanje.
Ključno je, kako smo kot otrok doživljali čustveno intenzivne dogodke. Ali smo ostali sami, ali so bili na razpolago razumevajoči starši, ki smo jim lahko zaupali in bili ob tem deležni njihovega razumevanja in zgleda. Razmejevanje odgovornosti ima svoje meje – z lastnega zornega kota lahko povem, kaj je zame sprejemljivo in kaj ne, ne morem pa posegati na drugo stran, da bi torej imela vpliv na drugega. Lahko mu predam odgovornost in povem, kako se ob tem počutim, ne morem pa prevzeti njegove odgovornosti, da se torej v sebi odloči in spremeni ravnanje. Vsak lahko spremeni le sebe. In se odloči, da odraste. Lahko torej preverim in okrepim svoje meje ter poskrbim za svojo varnost, drugemu pa lahko vedno znova vračam njegov delež odgovornosti.
