Zdravnico splošne medicine, dr. Ingrid Brenčič, zagotovo poznate. Še posebej, če ste njen dolgoletni pacient v Železniškem zdravstvenem domu v Novi Gorici, ali pa, če vas pot zanese Škabrijelu naproti. In prav tu sva se srečali. Obe na lovu za svežim zrakom, za »odklopom« od vsakdanjega vrveža. Mimogrede sva se spogledali, z nasmehom pozdravili, nato pa je beseda dala besedo. Topla oseba je, izjemno odprta, vedno nasmejana, izjemna poslušalka in odlična sogovornica.
Tisti, ki ste jim dolga leta osebna zdravnica, pravijo, da imajo srečo. Kako je takrat, ko morate nekoga opozoriti na napake, ki jih počnemo in z njimi načenjamo svoje zdravje?
Ljudi moraš imeti rad z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ne poskušam jih spreminjati. Jim le svetujem, kaj naj raje spremenijo v svojem življenju, da se bodo dobro počutili, da bodo zadovoljni s seboj.
Česa ljudje v spoštovanju do svojega telesa nikoli ne bi smeli početi ali vsaj v čim manjši meri?
Ne bom naštevala, kaj je prav in kaj narobe. To mora ugotoviti vsak sam. Težje je, kako to uresničiti in se tega držati. Zaupala vam bom zgodbo.
K meni je prišel izobražen, razgledan, poslovno uspešen gospod. Imel je daleč preveč kilogramov, sladkorno bolezen, povišan krvni tlak. Večino časa je preživel v avtomobilu, na poslovnih večerjah, ko je prišel domov, se je samo še v posteljo. Ko sva se v ambulanti pogovarjala, je vedel, kaj počne narobe in vedno znova obljubljal, da bo nekaj naredil zase. Vendar ni. Po nekaj mesecih se je ponovno zglasil, ampak ni ničesar spremenil. Ob odhodu sem pripomnila: »Če boste tako nadaljevali, vas bo v petih letih kap, možganska ali srčna. Pa nasvidenje.« Mogoče zveni neprofesionalno, vendar so bile vse ostale metode neučinkovite. Danes se gospod bliža sedemdesetim, shujšal je, sladkorno bolezen ureja s prehrano, dvakrat dnevno hodi po uro. Ko sem ga vprašala, kje tiči vzrok spremembe, mi je odgovoril: »Saj ste mi povedali, da me bo sicer v petih letih pobralo.«
Kaj pa ženske, se znamo bolje paziti? Ali nam ob vseh obveznostih vedno zmanjka časa zase?
Ko ženske vprašam, kaj naredijo zase, za svoje zdravje, pogosto slišim: nimam časa. Težava je v ženskah samih. Ničesar ne bomo zamudile, če si dva do trikrat na teden vzamemo eno uro samo zase.
Pravite, da poslanstvo vzgoje otrok pripada mami, oče naj bi bil »le« močna opora.
Vzgoja otrok je zame najpomembnejše poslanstvo staršev. O tem je napisanih na tisoče priročnikov, tudi če prebereš vse, ne dobiš recepta. Kar so priporočali pred leti, danes ne drži več. Danes je večina žensk zaposlenih, še vedno pa so mame in gospodinje, zato je toliko težje vse to uskladiti. In tu so naši moški. Vse znajo, samo me mislimo, da ne, ali ne dovolj dobro.
Ko sem vas spoznala, sem takoj začutila vašo radoživost, veselje, preko pogovora pa izjemno pozitiven odnos do življenja, ljudi, narave. Kako pogosto zahajate na Škabrijel?
Aktivna sem skoraj vsak dan. Hodim, tečem ali pa grem na Škabrijel. Gibanje je moj slog življenja, ki mi omogoča, da dobro delujem. Tako fizično kot psihično. Je moj strelovod, kjer se sprosti vsa negativna energija, napetost. Takrat sem sama s seboj, da predelam vse svoje probleme, zbistrim misli in sprejemam odločitve.
Kaj vas vleče tja gor?
Škabrijel je moj sinonim za »psihiatra«. To ime se mi zdi primerno, ker v naši družbi še vedno obstaja predsodek, da če hodiš k psihiatru, je nekaj močno narobe. V Ameriki hodijo k psihiatru tisti, ki si to lahko finančno privoščijo. Psihiater je torej luksuz. Včasih, ko imam slab dan, ko pridem utrujena iz ambulante, doma samo pozdravim, se preoblečem in grem. Na Škabrijel. »Ko pride nazaj, bo spet vse v redu,« se radi pošalijo domači. Ja, med potjo sem imela psihoterapijo, avtogeni trening, vse probleme sem pustila v dolini.
Kaj svetujete svojim pacientom, ki se srečujejo s prekomerno težo ali pa s premalo kilogrami?
Nobena skrajnost ni dobra, ne pri prehrani, ne pri telesni aktivnost. Debelost je bolezen, ravno tako kot anoreksija, zdravljenje obeh pa težko, saj ni zdravila na recept. Ko najdemo vzrok, je vse lažje. Hujšanje na primer, ne pomeni le tega, da ne ješ. Spremeniti moraš svoje prehranjevalne navade, povečati telesno aktivnost, spremeniti odnos do svojega telesa. Doživljenjsko.
Še en velik problem sodobne generacije je, ki se ga morda še ne zavedamo v popolnosti. Različne zasvojenosti z moderno tehnologijo – se res vse dogaja samo tam?
Računalnik, telefon, tablica naj služijo temu, da nam olajšajo delo in življenje, ne pa, da nas zasužnjijo. Noben računalnik ne nadomesti čustev v našem življenju. Naučiti se moramo odnosov z drugimi, tega nam tehnologija ne omogoča.
V teh časih, ko vsi nekam hitimo, ko smo prepogosto nezainteresirani, morda celo čustveno otopeli, je dobro, da se človek zna odpreti, da v morebitni stiski poišče pravega zaupnika. Je to lahko zdravnik?
Seveda. V ambulanto prihaja vedno manj ljudi s »pravimi zdravstvenimi težavami« in vedno več je tistih, ki so v stiski. Menim, da ni problem delo samo, ampak porušeni medčloveški odnosi. Nekoč je prišla v ambulanto gospa in se že na vratih opravičila, da ni bolna, ampak le v stiski in da nima nikogar za pogovor. Takega pacienta ne odpraviš v sedmih minutah, zanj si moraš vzeti čas, čeprav imaš polno čakalnico. Govorila sem zelo malo, le poslušala. »Veste, da mi je že lažje,« je rekla ob odhodu. Včasih potrebujemo nekoga, da nas posluša, da nas razume. Tudi jaz.
Zagotovo ste v svojem poklicu, ki mu pravite življenje, nanizali kakšne »posebne« življenjske zgodbe?
Ja. In ena se me je res globoko dotaknila. Bilo je že pred leti, vendar se mi vedno znova vrača v spomin. V ambulanto je prišla starejša gospa, ki je moja pacientka že trideset let. Lahko rečem, da poznam njeno življenje in njeno bolezen. Telo je ne uboga, vendar je klub temu bistra, polna življenjske energije. Počasi se usede, odloži bergli in me pogleda. »Zdravnica, rada bi vam povedala, kar nisem še nikomur in verjetno tudi ne bom. Ko je umrla mama, sem bila stara 13 let, sestri pa 11 in 15 let. Oče me je otipaval, zasmehoval me je zaradi mojih prsi, verjetno me je tudi spolno zlorabljal.« Takšne zgodbe se te res dotaknejo in se pogovoriš in pomagaš, kolikor pacient hoče. Se pa takšne pripovedi za vedno usedejo v naša razmišljanja: kakšne travme je doživljala kot deklica, kasneje kot ženska. Postala je žena, mama in babica, vendar je to vedno nosila s seboj kot težko breme. Pri meni ji ga je uspelo odložiti in hvaležna sem ji.
Ko vas človek opazuje, bi rekel, da ste močna, karakterno odločna ženska, ki ve, kaj je prav in kaj narobe. Že vaša hoja me je napeljala na misel, da pokončno korakate skozi življenje. Kaj vas v življenju navdušuje, vam požene kri po žilah, kdaj vam zaigra srce?
Zadovoljna sem s svojim življenjem, saj sem srečna. Sreča je ljubezen, spoštovanje drugih in medsebojno razumevanje. Vsi poznamo rek, da moraš biti najprej srečen sam, šele potem lahko srečo deliš z drugimi. Delujem umirjeno, vendar sem adrenalinski tip. Počnem vse, kar je povezano s telesno aktivnostjo. Ljubim morje in hribe. Kdaj najbolj uživam? Ko plezam v visokogorju in ko sem na jadranju. Tam si sam s seboj, okoli je le narava v vsej svoji veličini.
Za koga si boste vzeli čas v teh prazničnih dneh? Verjetno za tiste, ki predstavljajo smisel vašega življenja.
Res je, o svoji družini doslej sploh nisem govorila. Imam partnerja, s katerim dobro »krmariva« skozi življenje. Vzgojila sva tri čudovite otroke, ki so se že osamosvojili in si ustvarili svoje življenje. Vedno prihajajo na obisk. En dan med prazniki je rezerviran za družinsko srečanje. Začne se s kosilom in konča pozno zvečer. Toliko si želimo povedati, vmes pa vskočijo še vnuki. Ko opazujem te nasmejane, sproščene obraze, mi je toplo pri srcu, ker čutim, da sva dobro opravila svoje poslanstvo.
Dr. Brenčičeva, želite za konec še kaj sporočiti našim bralcem?
Za konec mi dovolite, da vsem položim na srce: zdravje je naše največje bogastvo, žal se tega zavedamo, šele ko zbolimo. Naredimo nekaj zase in s tem za svoje zdravje. Saj veste, nikoli ni prepozno. Pa vse dobro v letu, ki je pred nami!
Barbara Skorjanc
