Mesec je s srebrnim prahom posipal valove Cetine, na katerih so se v skritem zalivu zibale sagite Omišanov. Njihovim zamolklim trkom je sedeč na koncu lesenega pomola prisluškovala deklica Venera. V letu, preden se je rodila, so omiški pirati dvakrat izropali beneško ladjo istega imena, po kateri je piratska hči dobila ime rimske boginje. A od tedaj galeje Venere niso več videli v vzhodnem Sredozemlju.
Venera je sredi zvezdnega neba zagledala svetlo črto, ki se je zarisala, kakor bi se zvezda utrnila proti skalnim hribom, in takoj za tem izginila.
Ni še utegnila razmisliti, kaj padajoča zvezda pomeni, ko je na Braču za trenutek zasvetila luč in zopet ugasnila. V obzidanem mestu so se na dogovorjen znak začuli koraki in naznanili može, ki so se spuščali k vodi. V nočni temi se je piratskemu gnezdu skozi nevarno ožino drzno bližala beneška galeja.
Skozi braški kanal je plula brez vojaškega spremstva, a plovilo in vse na njem je bilo do zob oboroženo. Toda vse strelivo samotni ladji ni moglo koristiti, saj je plula v podvodno past. Sagite so jo ukleščile s treh strani. Pot naprej ji je ostala še odprta in medtem ko je posadka polnila topove, so galjoti močneje zamahnili, da je benečanka z napetimi jadri zletela čez visoke valove. A kmalu je z dnom udarila ob podvodni piratski zid, da so hreščale deske. Vesla so še naprej udarjala ob valove, medtem ko so poskušali v podpalubju zamašiti nastale razpoke, skozi katere je v galejo udirala voda.
Na gladini so jo obkolile sagite, čakajoče na predajo. Vendar Benečani niso vzdignili bele zastave, ko se je izkazalo, da lukenj ni mogoče zamašiti; namesto tega so jih sami le še povečali. Nad pirate pa se je privalil topovski ogenj. Omišani so se čudili. Nekaj sagit je obšlo benečanko in ji odrezalo še edino pot, ki bi jo lahko uporabila, če bi uspela prečkati zid. A na to ni bilo misliti, saj je počasi tonila.
Pirati so se posvetovali. Že nekaj dni so vedeli, da se jim po kanalu med celino in otoki bliža galeja. Toda zakaj bi Benečani pluli proti orientu skozi nevarne ožine, če so bili tokovi za plovbo v tej smeri ugodnejši na odprtem morju? Krmar očitno tudi ni poznal podmorske nevarnosti pred Omišem. In sedaj so se potniki na videz radovoljno zapisali smrti v valovih, raje kot ujetništvu in odkupnini. Možje so zmajevali z glavami in se spraševali, ali se v tem ne skriva ukana zvitih prebivalcev Apeninskega polotoka. Tedaj se je posvetovalcem približala še ena sagita.
»Kaj ste videli?«
»Približali smo se ji in jo spoznali – Venera je!«
Pirati so se spogledali.
»Že deset let je nismo videli. Kaj počne spet tu?«
»Ni res, da je deset let – komaj devet jih bo, kar smo jo izropali. Takrat se je vračala iz Konstantinopla.«
»Jaz sem mislil, da se je potopila.«
»Tako so govorili.«
Vse je oblil hlad ob teh besedah.
»Videli smo jo od blizu. Kot da bi bila včeraj splovljena, taka je. Ampak je Venera in stara mora biti čez petnajst let.«
»Le kaj jo je pripeljalo sem?«
Vraževerni Omišani so tiho mrmrali ter se previdno ozirali po temni morski gladini proti toneči galeji, ki jo je osvetljevala svetloba strelov s palube.
»Zdaj ni kaj storiti,« je nazadnje spregovoril starešina. »Če bi jo hoteli v naskoku zavzeti, bi padlo preveč mož. Veliko smodnika imajo, a zmanjkalo jim ga bo, če ga ne bo prej premočila voda. Ko si namočijo noge, se bodo morali predati.« Potem pa je zamrmral v svojo temno brado: »Nekaj dragocenejšega od zlatnikov morajo prevažati, če se bodo raje potopili kakor predali.«
Pirati so prenočili v sagitah in ko se je za hribi zazorilo in se je nebo obarvalo sivo modro, se je na severu v prelivu zarisal obris ladje, ki se je približevala z veliko hitrostjo. Omišani so kmalu spoznali, da je hitra beneška jadrnica z galjoti. Na njenem premcu se je z odprtim gobcem svetil pozlačen beneški lev. Oplašili so se, obrnili sagite in se prihulili med svoje skale.
Bližajočo jadrnico so kmalu opazili tudi Benečani na Veneri. A Omišani so se motili, ko so mislili, da lev hiti na pomoč boginji, saj so srca potnikov vztrepetala ob pogledu na prihajajočo dvojambornico, ki jih je dohitela že ujete na piratskih limanicah. Ko so se sagite oddaljile, je streljanje ponehalo, najeti poveljnik ladje pa je stopil v prvo podpalubje, v katerem sta na svojih ležiščih sedeli dve preprosto oblečeni ženski. Obrnil se je k starejši.
»Signora, beneška dvojambornica z levom. Napadalci so se umaknili. Niso mogli biti dogovorjeni.«
Ženski sta se spogledali z bledima obrazoma, kapitan pa je nadaljeval.
»Ako bi se predali napadalcem? To so omiški pirati. Če bi jih plačali iz svojih bogatih skrinj, signora, bi nas vse branili pred … zasledovalci.«
»Pa mislite, da je za to časa dovolj?«
»Lev je hitra jadrnica, toda če bi poskusili …«
Benečanki sta nekaj trenutkov molčali. Nato je rekla mlajša: »Jaz se ne bom predala piratom. Moja čast … In kadarkoli bi naju prodali, če bi jim ponudili več, kot premoreva midve. In beneški trgovci premorejo.«
Starejša je prikimala.
»Ne bomo se predali. Pripravite smodnik za razstrelitev ladje.«
»Signora, dovolite, da se posadka preda piratom, če se vi ne želite.«
Dama ga je ostro pogledala.
»Pietro, plačali sva vas, da naju varno prepeljete preko morja, pa tega niste storili. Zato boste umrli z nama. Za nama ne sme ostati nobena sled. Ali mislite, da ne bi dož verjel, da ste naju ugrabili in umorili vi, če bi našel najini trupli na ladji?«
Pietro je molčal.
»Prosim, pohitite,« je dodala gospa.
Končno je prikimal. »Na povelje.«
Pohitel je na krov, vendar ne zato, da bi pripravil smodnik. Okoli sebe je zbral posadko in nekaj trenutkov kasneje so mornarji v vodo že spuščali čolne, sedali vanje in jih z vesli poganjali proti obali, da bi si od Omišanov izprosili zatočišče in se jim pridružili pri morskem razbojništvu.
Ko sta dami v podpalubju ostali sami, je starejša zopet spregovorila: »Poskusili sva, da bi zbežali živi in si tako rešili tudi življenje, a nama ni uspelo. Božja volja je, da za svojo neposlušnost umreva, a v svoji milosti nama Gospod dovoli umreti na bojišču najine časti.«
Njena mlajša družabnica je bila bleda, a ko ji je dama ponudila čašo vina, v katero je bila kanila nekaj kapljic brezbarvne tekočine, jo je prijela z obema rokama in jo ponesla k ustnicam. Starejša Benečanka je prva mirno izpraznila čašo in jo odložila na mizico.
»Bog nama bo sodil, še preden bo ladjo razneslo na drobne kose. Milostljiv nama bo, čeprav sva grešili še s tem zadnjim dejanjem, a razumel bo najino stisko in nama odpustil.«
Dami sta pokleknili na ladijski pod in pričeli tiho molitev.
Ustnice na bledih obrazih so se premikale, ko se je strup počasi širil po njunih telesih. Mlajša se je kmalu z osivelo poltjo sesedla. Starejša je s pogledom ošinila njeno drgetajoče telo in molila dalje. Njeno enakomerno mrmranje besed ni potihnilo, niti ko je tudi sama omahnila in se pričela krčiti v bolečinah.
Venera je bila že preko polovice potopljena, ko se je ladja z levom ustavila pred zidom. Na krov stare galeje so med mornarji stopili tudi možje iz premožnejših trgovskih družin in jo pričeli preiskovati. Paluba je bila opustela in šele v prvem podpalubju, katerega pod je že ovlažila voda, so našli omedleli dami. Lekarnar, ki mu je signora zaupala, jo je prevaral in ji ni prodal smrtonosnega strupa. Ženski so prenesli na jadrnico, ta pa se je okretno obrnila pred piratskim zidom in se pričela urno oddaljevati.
Ko so tistega večera sence zagrnile Cetino, je na pomolu zopet sedela Venera. V tišini so zaškripale deske pomola in mlad fant je obstal ob deklici.
»Veš, kaj se je dogajalo sinoči in danes?«
Odkimala je.
»Priplula je beneška galeja Venera.«
Venera se je zdrznila ob zvenu svojega imena in se nehote ozrla v smeri neba, kjer je prejšnji večer videla padajočo zvezdo.
»Nasedla je na zidu in potem je streljala na nas, dokler ni priplula jadrnica z levom. Latini so imeli svoje medsebojne račune. Ko je lev odšel, smo pregledali Venero. Na njej ni bilo veliko, nas je pa napadla njena posadka. Nerazumljivo so kričali, ampak mi smo jih vse posekali. Pri sebi so imeli nekaj zlatnikov.«
Deklica je še vedno molčala, ni ga pozorno poslušala, saj ji je v glavi odzvanjalo le ime rimske boginje. Fant pa je zopet nerodno spregovoril.
»Nismo dobili Venere, ampak jaz bom dobil Venero.«
Venera je bila zmedena. Pogledala je piratskega fanta, ki je bil kakih sedem let starejši od nje, in poskušala doumeti pomen njegovih zadnjih besed. Sramežljivo se mu je nasmehnila, potem pa svoj pogled zopet usmerila v valovito gladino Cetine, izginjajočo za skalami in hitečo proti Sredozemskemu morju.
Jasna Reščič
