23-letni Stefan Stanić prihaja iz Mirna, za borilni šport pa se je navdušil v srednji šoli. Lanskega novembra se je na svetovnem prvenstvu v Budimpešti veselil bronaste medalje v kategoriji do 84 kg in postal najboljši športnik Goriške leta 2017. Septembra se je v Kopru prvič preizkusil v profesionalnem ringu in po točkah premagal Kranjčana Matica Pranjiča, letošnjega maja pa je v italijanski Gorici zmagoslavno zaključil tudi drugo profesionalno borbo.
»Za tekmo smo se odlično pripravili, tako v fizičnem kot tudi taktičnem smislu. Premagal sem izkušenega 32-letnega Italijana Daniela Del Gatta iz Padove, ki je imel za seboj že 14 borb,« je klepet začel Stanić.
Vzdušje na tekmi je bilo sijajno. Imel si tudi veliko navijačev.
Res je, vzdušje je bilo fantastično. Ko sem po zmagoslavju prišel iz ringa, me je pričakalo okrog 30 navijačev, ki so mi čestitali, se z menoj fotografirali … To so trenutki, za katere se splača trenirati.
V borilni šport je treba vložiti ogromno truda. Trdo je treba trenirati, veliko pa je najbrž tudi odrekanj.
Veliko jih meni, da je zadeva preprosta. Prideš v ring, se »stepeš« in to je to. Vendar ni popolnoma tako. Priprave na borbo potekajo mesec ali dva. Ves čas si v procesu različnih treningov, zelo pomembna je prehrana. Prijatelji grejo na zabavo, jaz moram ostati doma in počivati. Včasih je treba tudi hujšati. Za zadnji dvoboj sem moral izgubiti kar 6 kilogramov, ker sem se prvič boril v kategoriji do 83 kg. Sicer v profesionalnih borbah nastopam v kategoriji do 86 kg.
Koliko časa nameniš treningom?
Odvisno. Ko se pripravljam za borbo in je nasprotnik že znan, potekajo treningi dvakrat na dan. Zjutraj imam uro in pol na aerobni trening v fitnesu, zvečer pa je v telovadnici trening kikboksa, tehnike in vzdržljivosti, ki traja dve uri. Skupaj torej poteka trening dnevno od 3 do 4 ure.
Lani novembra si na svetovnem prvenstvu na Madžarskem osvojil bronasto medaljo in za tem postal tudi najboljši Športnik Goriške 2017.
Za las sem izgubil vstopnico za finale, a tudi tretje mesto je bilo lep dosežek. Naziva najboljšega športnika sem se zelo razveselil, saj mi pomeni tudi veliko motivacijo za nadaljnjo športno pot.
Pred tem si leta 2015 že osvojil bronasto medaljo na svetovnem prvenstvu, leto pozneje pa si se na evropskem prvenstvu v Grčiji povzpel na najvišjo stopničko. Ti bo letos uspelo naslov ubraniti?
Novembra bo evropsko prvenstvo v Mariboru, tako da bomo Slovenci pred domačim občinstvom še bolj motivirani. Potrudil se bom in upam, da mi bo uspelo. Slovenija ima vrhunske tekmovalce in pričakujem številne medalje.
V otroštvu si se najprej ukvarjal z nogometom. Kako, da si se v srednji šoli odločil za borilni šport?
V Mirnu, kjer sem odraščal, sem se najprej nekaj let res ukvarjal z nogometom. V prvem letniku srednje šole me je za borilni šport navdušil prijatelj Luka Klajdarič. Prvič nas je spravil v telovadnico in nam pokazal, kako je, ko prejmeš udarce. Od cele ekipe, bilo nas je pet, sem samo jaz vztrajal in zdaj sem tu.
Najprej si začel v ŠD Budokai Nova Gorica, potem pa si se odločil za kikboks.
Začel sem v telovadnici Partizan pod vodstvom Emila Benka in Dušana Ličarja. Trenirali smo budokai in tudi opravljali programe za napredovanje v barvah pasov. V Zagrebu sem osvojil črni pas. Potem smo šli v trše discipline in sem se odločil za kikboks.
Trenutno treniraš v italijanski Gorici v Teamu Satori pri priznanem italijanskem strokovnjaku Alfiu Romanutu, ki ga pozna ves svet. Kako si prišel do njega?
Prvič me je k njemu peljal Miran Fabjan, ki se je tudi boril v njegovi ekipi. Ko sem prvič stopil v telovadnico, sem videl, da ni šale. Tam so bili sami profesionalci. Zaslužiti sem si moral spoštovanje borcev. Na prvem treningu »sparinga« sem prejel precej udarcev, a sem jih tudi sam dal. (smeh) Po koncu je prišel Alfio k meni in me povabil, naj pridem na naslednji trening. Tako se je začelo.
Začetki očitno niso bili preprosti. Dejal si, da si si moral zaslužiti spoštovanje borcev. Kako je to izgledalo?
V ringu ni prijateljstva. Vsak ve, zakaj je treniral, vsak pride po zmago, nihče ne želi izgubiti. Pridemo v ring, se borimo, zmagamo … V ringu je vojna, po borbi pa lahko gremo skupaj na pijačo. Tukaj ni nič osebnega.
Pri kikboksu je pomembna fizična pripravljenost, kakšen pomen pa ima mentalno stanje?
Fizična priprava je zelo pomembna, mentalno stanje pa prav tako. Čeprav se morda čudno sliši, je ta šport kot šah. Lahko si odlično fizično pripravljen, si le trenutek nezbran in te nasprotnik zadene v brado, zaspiš in si zaključil. Mentalno stanje je ključ. Če to ni stabilno, tudi telo ni. Veliko se dela na strategiji, analiziranju borcev, taktiki, psihološki pripravi … Za to so odgovorni tisti, ki ti stojijo ob strani, torej cela ekipa. Velika zahvala gre Alfiu Romanutu pa Nenadu Šalji, ki stoji v kotu, in Janu Softiču.
Kako pa je s poškodbami?
Poškodbe so sestavni del športa, na srečo večjih nisem doživel. Imel sem težave s hrbtom, tako da sem moral izpustiti nekaj mesecev treningov. Ko se poškoduješ, se je treba pozdraviti in šele za tem nadaljevati, da si lahko še močnejši.
Nastopaš pod okriljem zelo močne ruske profesionalne organizacije W5, ki skrbi za K-1 borbe. Kaj to pomeni?
Za tistega, ki morda ne ve, naj povem, da je to nekaj podobnega, kot bi recimo nogometaš igral v Ligi prvakov. Z njimi sem podpisal triletno pogodbo. Organizirajo dvoboje po Rusiji, Latviji, Moldaviji … Ko bodo organizirali kakšno tekmo v bližini, bi rad znova nastopil.
Kaj pa finančna plat? Se lahko z borbami tudi kaj zasluži?
Več ko imaš dvobojev, bolj ko si znan in uspešen, večji je tudi finančni prihodek. Nekaj prispeva organizator, sicer pa pokrovitelji, ki bi se jim rad zahvalil. Vsaka pomoč mi pride zelo prav.
Ti znanje borilnih veščin kdaj pomaga tudi v vsakodnevnem življenju?
Izven ringa svojega znanja ne izvajam, se pa počutim samozavestno in vem, česa sem sposoben. Doslej še nisem imel incidentov in upam, da jih tudi ne bom imel.
Kaj pa tvoji nadaljnji cilji v kikboksu?
Cilj je iti naprej, zmagati na vsaki borbi. Vedno se veselim novih izzivov, izkušenj. Iz borbe v borbo in čim več zmag.
Bo kikboks po tvojem mnenju kdaj tudi olimpijska disciplina?
Pogajanja na olimpijskem odboru že potekajo. Upam, da bo tudi kikboks, ki je vsako leto bolj zanimiv, postal olimpijski šport. Lepo bi bilo, če bi lahko tudi jaz kdaj nastopil na olimpijadi.
Stefan, za konec najinega pogovora morda še napotek vsem mladim, ki jih ta šport zanima in bi se z njim radi ukvarjali. Kaj jim sporočaš?
Bolj kot njim, bi rad povedal njihovim staršem, da kikboks ni razbijaški šport. Gre za disciplino, spoštovanje, krepitev samozavesti. Zame je to eden najboljših športov, tako v telesnem, umskem kot tudi duhovnem smislu. Da ti praktično vse!
Marko Lazar
