V Sloveniji deluje sedemnajst društev gorske reševalne službe. Helena Škrl iz Višenj pri Colu je članica Gorskega reševalnega društva Ljubljana, ki ima poleg reševalcev, ki spadajo pod osnovno enoto društva, še tri reševalne skupine – reševalno skupino Ilirska Bistrica, Zasavje in Postojna. V gorski reševalni službi deluje že deveto leto, začela je kot pripravnica za gorsko reševalko, leta 2015 pa je postala članica – gorska reševalka. Skupaj s šestimi gorskimi reševalci in z dvema pripravnikoma za gorskega reševalca, med katerimi so en inštruktor, en pridružen član iz Gorske reševalne službe Jezersko in dve zdravnici, tvorijo reševalno skupino Postojna, ki posreduje v gorskih nesrečah in tudi drugače pomaga ljudem v izrednih situacijah.
Zakaj ste se odločili postati gorska reševalka?
Prevzela me je nesebičnost gorskih reševalcev, ki sem jih poznala. To, da so pripravljeni, ko pride poziv, izpustiti iz rok vse, kar trenutno delajo, recimo večerjo v dobri družbi, varno zavetje toplega doma, pa še marsikaj bi se našlo, in iti na pomoč nekomu, ki ga sploh ne poznajo, ne vedo o njem ničesar …
Gorski reševalci ste prostovoljci, ki ste ljudem pripravljeni profesionalno pomagati. Kako lahko postaneš gorski reševalec?
Kar se tiče zdravstvene izobrazbe smo nekakšni pol-profesionalci. Opravljen imamo 80-urni tečaj prve pomoči, vsako leto pa obnavljamo znanje v internih izobraževanjih, ki jih organizirajo naši zdravniki. Redno se udeležujemo tekem prve pomoči v organizaciji Gorske reševalne zveze Slovenije, tekmovali pa smo tudi že na tekmah, ki jih organizira civilna zaščita. Upam si trditi, da je naše znanje nudenja prve pomoči na visokem nivoju. A to je le delček potrebnega znanja. Predvsem imamo gorski reševalci najprej radi gore. Njihovo divje okolje, dolge pohode po gorskem svetu in plezanje v vseh oblikah – od športnega do alpinističnega. Da postaneš gorski reševalec, je praviloma potrebno, da si alpinist in da si poleg vseh alpinističnih znanj pripravljen pridobiti še druga znanja, ki so v obveznem naboru.
Govorimo o prav posebnih veščinah in znanjih, kajne?
Gre za znanje tipizirane reševalne tehnike, ki se uporablja za reševanje v stenah in na visokih objektih – reševanje padalcev, izdelava tirolske žičnice, vzpenjanje in spuščanje ob vrvi, reševanje iz plazov, štafetni spust, pri katerem poškodovanca v transportnem sredstvu spuščamo po strmem terenu; lahko snežišču, turno smučanje … Nadaljnje izobraževanje zajema tudi specialne tehnike reševanja, kot so reševanje s sedežnic in iz gondol, reševanje z zaledenelih slapov, reševanje iz previsov … Nabor je res obsežen in ko ga enkrat obvladaš, učenja še ni konec, saj se tehnike in doktrine nenehno spreminjajo, treba je ostati v stiku z najnovejšimi. Pripravništvo v gorski reševalni službi traja tri leta, sledi izpit, ki je sestavljen iz letnega in zimskega dela, šele nato postaneš polnopravni član.
Delo, ki ga opravljate, na eni strani zahteva dobro psihofizično pripravljenost, znanje, pa tudi pogum. Na drugi pa odrekanje, prilagajanje, razumevanje najbližjih. Kako usklajujete službene, družinske in obveznosti, ki jih imate kot gorski reševalci?
Tudi moj partner je gorski reševalec. Ko pride poziv na intervencijo, greva navadno oba in kakšnega posebnega usklajevanja ni. Bolj zanimivo je, ko se voziva na kraj nesreče in »usklajujeva« mnenja glede intervencije. Zame ima pomoč ponesrečencu prednost pred drugimi aktivnostmi, tako da če sem doma ali v bližini, zaključim, kar pač počnem, in odhitim na pomoč. V službi je zadeva malce drugačna, saj smo le prostovoljci in je v domeni delodajalca, ali gorskemu reševalcu dovoli odhod z delovnega mesta zaradi intervencije. Sama sem zaposlena na Univerzi v Novi Gorici in zelo cenim, da so mi nadrejeni dali odobritev, da lahko v primeru intervencije med službenim časom in ob vnaprejšnjemu dogovoru delovno mesto zapustim, saj to pri ostalih delodajalcih ni tako samoumevno.
Kako vi vzdržujete fizično pripravljenost?
Tečem, kolesarim, planinarim, plezam.
Gorska reševalna zveza Slovenije dnevno poroča o opravljenih intervencijah, med katerimi so najbolj pogosti zvini, zlomi, padci, pristanki jadralnih padal na drevesih … V katerih primerih še posredujete?
Primeri so res raznoliki. Večkrat se poškodujejo tudi gozdarji, ki so običajno na težje dostopnih območjih. Včasih na težjih terenih v hribih obstanejo družine z malimi otroki. Na Nanosu smo že reševali lovca, ki je obstrelil gamsa in za njim hodil, dokler ni šlo več ne naprej ne nazaj, saj je bil teren prestrm. Nanos je pravzaprav zahtevna gora in večkrat se zgodi, da pozimi nanjo hodijo slabo opremljeni ljudje ali taki brez izkušenj. Tudi take smo že reševali. Pozive dobimo tudi za iskalne akcije. Veliko reševanj je še v plezališčih, včasih gre za poškodbe zaradi padcev, smo pa tudi že reševali plezalko, ki je zaradi napake pri spuščanju ob vrvi obvisela v previsu sredi Velike Osapske stene.
Za kaj vse ste še usposobljeni gorski reševalci?
Kot sem omenila, smo usposobljeni za nudenje prve pomoči, kar nam pride prav tudi v vsakdanjem življenju. Zgodilo se mi je že, da sem pomagala sovaščanki, ki si je odrezala del prsta, oskrbela sem rano, odrezan delček prsta pa pravilno shranila. Poškodovana ga je odnesla na urgenco, kjer so ji ga prišili nazaj. Okrevanje je bilo tako veliko krajše in funkcionalnost prsta znatno boljša. Tega sem bila izredno vesela. Sicer pa mislim, da nas je celotno izobraževanje za gorske reševalce izobrazilo na način, da smo iznajdljivi, saj se moraš znajti v zahtevnih situacijah, da preudarno uporabljaš opremo, ki je na voljo, ohraniš mirno kri v stresnih situacijah in še marsikaj bi se našlo.
Imate tudi vi osebno kakšen prav poseben primer reševanja?
V spominu mi je ostalo reševanje pozimi leta 2014, ko je bila Slovenija okovana v žled. Poklicali so nas, da je treba oditi na Slivnico, saj je v tamkajšnji koči oseba, ki je prišla tja pred žledom, sedaj pa ne more sestopiti, a nujno potrebuje zdravila. Intervencija se je začela popoldan po službi, zbrali smo se v gasilskem domu v Cerknici in se že v temi začeli vzpenjati. Bilo je precej strašljivo, saj smo se vsakič, ko je kaj počilo, zdrznili in pogledali, kje bo spet padlo drevo. A to so bili pravzaprav le prebliski v mislih; takrat so namreč v medijih stalno ponavljali, da je hoja po gozdu v teh razmerah smrtno nevarna. Ostale misli so bile posvečene osebi, ki nas je v koči pričakovala in treba je bilo čim prej do nje. Intervencija se je pozno ponoči srečno končala, ko smo osebo na nosilih prinesli v gasilski dom.
Ste se že znašli v situaciji, v kateri se za reševanje zaradi (pre)velikega tveganja niste odločili? Kako se ravna v takih primerih?
Prvo pravilo reševanja je, da reševalec poskrbi za svojo varnost. Poškodovan reševalec namreč ne more pomagati nikomur, še več – treba je reševati še njega. Zato smo na intervencijah še posebej previdni. Glavno besedo glede načina reševanja ima inštruktor, če njega ni, pa najbolj izkušen reševalec v skupini. Ta določa, na kakšen način se bo reševalo. Upoštevati je treba njegova navodila, pri tem pa še vedno z vso odgovornostjo poskrbeti za lastno varnost.
Vas je kdaj strah?
Strah je prisoten do te mere, da zbudi in izostri čute. Pri tovrstnem delu je pravzaprav dobrodošel spremljevalec.
Pohodniška sezona gre počasi h koncu. Je to čas za počitek ali so v jesenskem in zimskem času reševanja zaradi vremenskih razmer še toliko bolj zahtevna?
Posebnega pravila ni. Naša reševalna skupina rešuje predvsem na območju Nanosa, Slavnika, Vremščice, včasih pomagamo skupini Ilirska Bistrica na Snežniku in to so območja, ki so obiskana vse leto. Mogoče je res nekoliko več reševanj poleti, vendar ne bistveno več. Drži, da so v zimskih razmerah reševanja nekoliko zahtevnejša, predvsem zaradi tega, ker je potrebne več opreme, zaradi snega ne moreš z avtomobilom tako blizu nesreče, kot bi prišel v kopnih razmerah, obstaja možnost podhladitve, večja je nevarnost zdrsa …
Smo Slovenci previdni planinci ali se še vedno premalo zavedamo ustreznosti tako opreme kot tudi lastnih zmožnosti?
Upam, da smo previdni planinci, čeprav letos, ko zaradi zdravstvenih razmer Slovenci manj potujejo v tujino in več obiskujejo naše gore, beležimo porast nesreč, pri katerih gorski reševalci še posebej opozarjamo na to, da je treba v gore iti pripravljen. Ni za riniti nekam, če ne veš, kam vodi pot, ali če poti sploh ni. Mislim, da je pri opremi, potrebni za v gore v kopnih razmerah, zavedanje Slovencev na dokaj visokem nivoju. To se nekoliko spremeni v zimskih razmerah, ko je tudi za nek »lahek« Nanos treba včasih imeti dereze in cepin. In dereze ne pomenijo 4-zobih derez, ki se jih namesti pod srednji del stopala, ali derezic z zobki, verigo spodaj in gumijastimi trakovi zgoraj – te so namenjene za hojo po položnem terenu, temveč prave 12-zobe dereze. Ampak tu se znanje pri marsikomu neha.
Kaj lahko storimo kot posamezniki, da bi čim manj obremenjevali gorske reševalce?
Treba se je izobraževati, kar pomeni, da se na turo pripraviš tako, da vprašaš nekoga, ki je tam že bil, o razmerah, nevarnostih, dolžini poti, težavnosti. Dobljene informacije nato »precediš« skozi sito in dodaš zrno soli, pregledaš, kaj piše o tem na spletu, skrbno pripraviš nahrbtnik, vanj dodaš lučko, kapo, rokavice, prvo pomoč, astrofolijo, varčuješ z baterijo na telefonu … Uporabljati moraš glavo in ugotoviti, kdaj je pravi čas, da pokličeš 112, če se nesreča vseeno zgodi.
Kaj vam pomeni delo gorske reševalke, kaj vam je doprineslo v življenju?
Vesela in ponosna sem, da lahko s svojim znanjem pripomorem k temu, da nekdo hitreje okreva po poškodbi. Posebno zadovoljstvo je tudi takrat, ko o našem delu pripovedujemo otrokom na raznih taborih in jih učimo prve pomoči ali naredimo tirolsko žičnico, s katero jih potem vozimo sem in tja. Tudi obseg gorniškega znanja ni zanemarljiv. V gorski reševalni službi pa sem pridobila tudi prijatelje. Zlasti s tistimi, s katerimi smo se skupaj pripravljali na izpit, smo ostali zelo povezani. Drugače ne more biti, če se z nekom tolikokrat privežeš na isto vrv. Posebej pa cenim ta pristni človeški stik, ki ga imamo.
Barbara Skorjanc
Za varno pot v gore se pred odhodom vprašajmo:
- Je tura primerna za moje sposobnosti?
- Sem preučil vremensko napoved?
- Imam v nahrbtniku vse kar potrebujem?
Med turo pa imejmo v mislih:
- Je moj tempo hoje primeren?
- Zadosti jem in pijem?
- Na vrhu sem šele na pol poti!
V primeru nezgode pokličite Center za obveščanje na številko 112.
Znak helikopterju, da potrebujemo pomoč, sta dvignjeni roki v zrak, da s telesom oblikujemo črko Y – yes.
