Katjuša Stanič prihaja iz Kanala ob Soči, že 15 let pa živi v Novi Gorici. Je magistrica sociologije in univerzitetna diplomirana socialna delavka. Svojo poslovno pot je posvetila ljudem, ki jim življenje tako ali drugače ni prizaneslo. Skoraj 20 let je delovala na centru za socialno delo; ko ji je življenje ponudilo nove priložnosti, se je posvetila nalogam strokovne vodje v posebnem socialnovarstvenem zavodu, pred tremi leti in pol pa je postala direktorica Varstveno delovnega centra Postojna. Ko je prevzela vodstvene naloge, je globoko v sebi začela pogrešati svetovalno delo z ljudmi, ki so v stiskah in težavah. »Investirala sem vase in v nova znanja ter postala NLP Coachinja, NLP Mojster Praktik in Mojster Praktik hipnoze. Glas mi je dal moč in pogum, da sem si upala stopiti na pot zasebne terapevtske prakse in ustanovila X-Mind.«
Srečali ste se z različnimi stiskami ljudi. Čeprav imate dolgoletne izkušnje, se na revščino, bolezen, krivice in trpljenje človek nikdar ne navadi. Kaj se vas pri vašem delu še vedno najbolj dotakne, vas prizadene?
Delo z ljudmi je zelo zahtevno. Nekateri menijo, da je dovolj, če imaš veliko srce. Tudi to je pomembno, a še zdaleč ni vse. Potrebnega je tudi veliko znanja in izkušenj, treba je iskati pravo ravnovesje med empatičnostjo in ohranjanjem profesionalnega odnosa. Lahko rečem, da me še vedno najbolj prizadene, ko se neko življenje ali odnos zaključi na zelo nenavaden način in je bolečina pri tistih, ki ostanejo, neizmerna. Ne morem mimo staršev, ki jih je prizadela otrokova smrt, kar je ena najhujših izgub v življenju. Občutljiva sem na zgodbe ljudi, ki so zaradi samomora izgubili drago osebo. Ti žalujejo drugače. V svoji praksi pa se veliko posvečam tudi patološkim, toksičnim odnosom. Ob prekinitvi soodvisnega odnosa je najhujše spoprijemanje s praznino, ki nastane. Žalovanje je podobno tistemu, ki nastane ob smrti ljubljene osebe. Lahko se pojavijo psihične težave, žrtve se obtožujejo in brezuspešno iščejo svojo novo pot za prihodnost. Doživljanje teh oseb se me zelo dotakne.
Sami imate izjemno pozitiven pogled na svet. Kako – še posebej v teh negotovih časih – ostati dobrovoljen, pozitivno naravnan?
Naprej bi se za trenutek ustavila pri »pogledu na svet«: svet ni ne črn ne bel. Niti ne krivičen niti ne pošten, ni ne vesel ne žalosten, niti ne do vas ljubezniv in ne sovražen ne dober ne slab … Svet in življenje sta točno takšna, kakršna vidite. Res je, da lahko sredi epidemije ali v vrtincu hitrega tempa življenja, kaosa, pozabite nase in izgubite svoj pravi jaz. Takrat se umirite in naredite »red pri sebi«. Če na življenje gledate skozi očala miru, bo vaš svet miren in srečen. Če nanj gledate skozi očala strahu, bo vaš svet poln dvomov in nevarnosti.
Ste zato postali zasebna terapevtka?
Moja primarna naloga je še vedno vodenje socialnovarstvenega zavoda VDC Postojna. Danes sem zadovoljna, da sem se odločila za spremembo delovnega mesta. Pri svojem delu sem začela uživati in postala dobra vodja, a šele takrat, ko sem se naučila voditi sebe. To je predpogoj, da znam voditi tudi druge. Notranji glas mi je ves čas govoril, da je od mene sebično in egoistično, da kar opustim vse izkušnje, znanja, ki sem jih pridobila pri delu z ljudmi. Delo, ki ga opravljam kot zasebna terapevtka, me osrečuje, je za mojo »dušo«. Srečna sem, ko pomagam drugim tako, da se naučijo pomagati sebi. V X-Mindu sem jaz z vsem najboljšim, kar premorem. Z izkušnjami, izobrazbo, znanjem, tehnikami in metodami za dosego ciljev … A najpomembnejše je, da sem v prvi vrsti človek. S svojimi plusi in minusi. Prednostmi in pomanjkljivostmi.
Komu so tovrstne storitve pravzaprav namenjene? Kdaj je tisti »pravi čas«, da svoje težave zaupamo strokovnjaku?
Storitve so namenjene vsem, ki si želijo boljših odnosov, več samozavesti, več pozitivne samopodobe in boljše komunikacije, več notranjega miru in dobrih občutkov. Posebej bi jih priporočila tistim, ki se srečujejo s težavami v duševnem zdravju – predvsem z anksioznimi stanji –, in tistim, ki so se znašli v spirali nespoštljivih, nezdravih in patoloških odnosov. Pa ne mislim le na partnerski odnos, temveč na odnose nasploh – lahko gre za narcisoidnega šefa, taščo, ki je neizmerno zaščitniška do vašega partnerja, mamo, ki zahteva vso vašo pozornost, sodelavce, »prijateljice«, ki vam pijejo energijo …
»Pravi čas«, da se zaupamo strokovnjaku, zagotovo ni takrat, ko sta zaradi stisk in težav, ki jih doživljate, že zelo ogrožena vaše zdravje in življenje. Prvi bistveni korak je, da ozavestite vse tiste vsebine, ki vam ne pustijo naprej. Zato bodite pozorni na svoje občutke in bodite prijazni do sebe. Če čutite, da so duševne stiske hude, da stvari ne gredo v želeno smer, si poiščite strokovnjaka, da vam pomaga izbrati pravo pot in vam pomaga povrniti dobro počutje in mir v sebi. Ljudje, ki se odločijo za terapijo, so junaki, ki si želijo narediti prvi korak na poti k spremembam in tako postati gospodarji svojega življenja.
Je kakšen poseben pomen, simbolika tudi v imenu vaše dejavnosti – X-Mind?
V času, ko sem bila zaposlena na centru za socialno delo, sem opravljala veliko terenskega dela. Neštetokrat sem obiskala stranke v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Vedno znova, ko sem se povzpela po stopnicah v zgornje prostore stavbe, sem se ustavila pri sliki, ki jo je ustvarila oseba, ki je bila tam hospitalizirana. Na sliki je bila naslikana glava, na njej pa zapis: »Vse se začne in konča v glavi.« Vedno znova me je presenetila preprostost naslikanega, a hkrati globlji pomen slike. Bistvena lastnost našega uma je, da je neprestano v akciji, v preteklosti, sedanjosti, prihodnosti. Za nas ima vsak dan pripravljeno tisoč in eno skrb. Ko zanimivost – vsak dan imamo kar 80.000 misli in kar 90 odstotkov od teh je navadno negativnih.
Kaj vas je vodilo v to, da ste se odločili še bolj podrobno raziskovati človeški um, reakcije, delovanje posameznika?
Spomnim se leta nazaj, ko sem magistrirala na Fakulteti za družbene vede. Moja magistrska naloga je govorila o stresu in poklicni izgorelosti. Teorijo sem imela v mezincu in bila prepričana, da se meni v praksi kaj takega, kot sta stres ali poklicna izgorelost, zagotovo nikoli ne bo zgodilo. Dobro desetletje kasneje sem se vozila iz nove službe proti domu in kar naenkrat sem med vožnjo – v kateri sem do takrat neizmerno uživala – v sebi zaznala čudne, nelagodne občutke. Vsaka naslednja vožnja v službo in domov mi je predstavljala vedno večji napor. Spomnim se avtoceste, kjer se je kar naenkrat končala moja želja po hitrosti, spomnim se tunelov, ki jih ni hotelo biti konec, strahu, ki sem ga imela pri prehitevanju, krčevitega objem volana, vrtoglavice, bitja srca, ki je preglasilo glasbo na radiu … Glavobol, ki se je pojavil doma, je bil stalnica in vrtoglavica se je hotela razširiti kar na vsa področja mojega življenja. Ko so bile z zdravniškimi pregledi izključene vse organske bolezni, sem čutila olajšanje. Hkrati pa sta se v meni naselila nov strah in praznina. Iskala sem odgovor na vprašanje, kaj se mi dogaja. Skozi različna izobraževanja sem se naučila metod in tehnik nevrolingivističenga programiranja, ki so mi pri premagovanju ovir zelo pomagale. Danes je strah pred vožnjo preteklost. V letošnjem letu je eden izmed mojih ciljev narediti izpit za vožnjo z motorjem. (Smeh.)
Še posebej všeč mi je eden izmed vaših zapisov, ki pravi: »Naučila sem se optimizma in začela drugače živeti.« Kako »drugače« ste živeli pred tem?
Zelo drugače. (Smeh.) Naučila sem sebe postaviti na prvo mesto. Saj veste, kaj pravijo na letalih – najprej nadenite masko sebi in potem svojim sopotnikom. Če boste pomagali sebi, boste lahko pomagali tudi drugim.
V blogih se veliko posvečate medsebojnim odnosom, omenjate patološke odnose, odnose z narcisi, težave v duševnem zdravju … Kaj je po vašem mnenju najbolj obremenjujoče za človeka, njegovo zdravje, počutje? Kaj je tisto, kar najbolj boli?
V obdobju stisk, trpljenja, bolezni, nesreč se človeku vedno odpre temeljno vprašanje smisla. Hote ali nehote se postavljajo vprašanja: »Zakaj se je meni to zgodilo? Kakšen smisel ima moje življenje?« Človek, ki se znajde v življenjski situaciji, v kateri se mu zdi vse prazno, niti ne vidi virov moči – svojih sposobnosti, talentov, izkušenj, virov iz okolja … V tem, da naredi naslednji, majhen korak, ne vidi nobenega smisla. Ampak prav to je tisto, kar je za človeka najbolj obremenjujoče in boleče. Do zadnjega trenutka življenja je smiselno iskati srčiko življenja in ga s tem spreminjati na bolje. Prav zato se v terapijah najprej poiščeta vaša moč in vaš zakaj.
Se človek sploh lahko spremeni? Oziroma kako naj spremeni svoj način delovanja, razmišljanja, če se počuti nerealiziranega, nezadovoljnega, če ima težave v odnosu z bližnjimi? Nekateri terapevti pravijo, da se lahko spremenimo le, če se nam zgodi dovolj velika frustracija, kot so bolezen, smrt ljubljene osebe, razhod … Šele to v nas sproži tolikšno moč, da smo pripravljeni na spremembe.
Ljudje se spremembam pogosto izogibajo, se jih celo bojijo in z njimi odlašajo do zadnjega. Strinjam se, da včasih šele velike frustracije v ljudeh sprožijo dovolj veliko moč, da so pripravljeni na spremembe. Ko hočete narediti spremembo, morate osebnostno rasti, preseči stare vzorce in omejujoča prepričanja. Prav zato se s spremembami čaka »do zadnjega«. Velikokrat imamo od ljudi okoli nas visoka pričakovanja, da se bodo spremenili. Ne bo se obneslo. Veliko lažje in bolj uspešno bo začeti spreminjati sebe, kot čakati, da se bodo ljudje in svet spreminjali in prilagodili nam.
Kaj pa vas vodi v življenju? Na kaj se opirate? Se lahko v neki meri poistovetite tudi s sloganom zavoda, katerega direktorica ste: »Vsak dan cenimo posebej.«
Morda se odgovor zdi enostaven, vendar ni. Velikokrat opazujem ljudi, ki pridejo na terapijo v popolni stiski. Vse jih boli – v fizičnem telesu in v srcu. Niso zadovoljni z ničimer v svojem življenju. Ko jim postavim vprašanje, kaj si pravzaprav želijo, so kar tiho. Ker ne vedo. Globoko v sebi morate torej zaznati, kaj vas mika, česa si želite in katere so stvari, ki vas osrečujejo. Ta korak je najtežji in hkrati najpomembnejši. Res je moje vodilo, da vsak dan cenim posebej. Moj pogled na svet prav zaradi tega ostaja pozitiven. Živim v prepričanju, da moramo biti hvaležni za majhne stvari in ceniti vsak dan, ki nam je podarjen. Kar pa se mi zdi najpomembneje – delajte dobro. Za začetek začnite pri sebi in nadaljujte pri drugih. Ko nekomu narišete nasmeh na obraz, mu izrečete lepo besedo ali pa ga opogumite, bo ta oseba spremenila življenje nekomu drugemu … Ko vi nekomu pomagate in zanj naredite nekaj dobrega, bo to sprožilo verigo dobrih dejanj in se vam bo tako ali drugače, prej ali slej, vrnilo v dobrem. Zato vas spodbujam, da cenite vsak dan posebej in delajte dobro. Bodite navdih sebi in drugim.
Barbara Skorjanc
