Tomaž Jamšek je nekakšen križanec med obrtnikom, podjetnikom in umetnikom. Nekaj časa je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Benetkah, a šolanja ni dokončal, ker ga je življenje odneslo drugam. Od nekdaj je čutil tudi močan utrip podjetniške žilice in tako pred slabim desetletjem pod imenom Koloro v Ajdovščini odprl podjetje za slikopleskarstvo. Najprej je na trg stopil previdno, tipaje, kot pravi sam, nato pa se je dejavnost hitro razvijala in danes ima 11 zaposlenih. Prav njegova likovna usmerjenost ponudbi daje poseben pečat, saj se ekipa ob klasičnih storitvah posebej rada loteva umetniških poslikav in raznih dekoracij, tako v zasebnih prostorih kot tudi cerkvah, gradovih in drugih zgodovinskih objektih. »Če hočete, vam na strop naslikamo tudi jaslice,« je malce hudomušen Tomi, kakor ga kličejo najbližji. Likovno ustvarjanje je v zadnjem času sicer potisnil nekoliko na stran, ker mu podjetje vzame preveč časa, zagotovo pa se želi vrniti k umetniškim koreninam. Doslej se je specializiral predvsem za portrete malih živali, a je prepričan, da bo z osebno rastjo postal pri slikanju tudi bolj drzen in dajal več sebe.
V Benetkah ste študirali slikarstvo, a ste se kasneje preusmerili v slikopleskarstvo. Tudi ta obrt sicer zahteva precejšnjo mero estetskega čuta, pa vendar me zanima, zakaj ste se odločili za ta karierni preskok?
Že med študijem sem ugotovil, da bi sam sebe umestil bolj med rokodelce. Ko se v prejšnji službi nisem več počutil najboljše, sem razmišljal o novih stvareh in slikopleskarstvo sem videl kot edino pravo odločitev, saj lahko v to obrt vnašam tudi veliko kreativnega dela. Poleg tega pa slikopleskarja vsakdo prej ali slej potrebuje, medtem ko je umetnikova pot bolj trda, saj se je potrebno nenehno uveljavljati. Čeprav bi lahko nekako živel tudi od likovnega ustvarjanja, saj sem na Facebooku uspešno oglaševal svoje slike, zato so se moji pasji portreti prodali na razne konce sveta, od različnih delov Evrope do Avstralije in Amerike.
Lahko bi rekli, da ste slikopleskarji kot umetniki, ki namesto na platna slikate na stene. V kolikšni meri vam v tej obrti torej pride prav vaše likovno znanje?
S svojim likovnim znanjem lahko v slikopleskarsko dejavnost vnašam dodano vrednost, saj mi pomaga denimo pri oblikovanju prostora iz mavčnih plošč ali pri kombiniranju barv, seveda pa najbolj pride do izraza pri dekorativnih tehnikah. Z občutkom za estetiko lahko dosežemo veliko bolj homogen končni videz, absolutno pa je ob tem potrebnega tudi precej tehničnega znanja.
Na kateri izdelek ste doslej najbolj ponosni?
Zagotovo smo najbolj ponosni na prenovo Nanetove hiše v Matavunu, ki je potekala dva meseca. Celoten objekt smo okrasili in rekonstruirali poslikave, ki so iz različnih časovnih obdobij, nekatere so bile stare tudi čez 200 let. Tako je bilo treba paziti že na izbor materialov. Delali smo strogo po predlogah in navodilih Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Po luščenju starega ometa so oni med sondiranjem poskenirali najbolj ohranjene predele poslikav, nato so nam predali posamezne vzorčke, ki smo jih sami potiskali po stenah s pomočjo šablon, strope pa smo ponekod ročno poslikali. Končni izdelek je presegel pričakovanja tako zavoda kot lastnikov, torej Parka Škocjanske jame. Na Primorskem so nasploh številne starejše zgradbe bogato dekorirane, zato ob prenovah pogosto naletimo na poslikave. A ker bi njihova rekonstrukcija za seboj povlekla visoke stroške, se lastniki povečini odločijo, naj jih uničimo, kar je seveda velik greh.
Na stenah ste oživeli že vse od mačka Murija pa do faraonov. Ustrežete čisto vsem željam?
Strankam skušamo ugoditi do zadnjega detajla. Neka gospa je bila recimo tako navdušena nad Maldivi, da je želela imeti košček Maldivov doma, zato smo ji kopalnico poslikali tako, da daje videz, kot bi bila pod morjem. Zanimivo izkušnjo smo imeli recimo tudi na gradu Kromberk, kjer je upravitelj zahteval, da se grad prenovi v skladu z obdobjem, v katerem je bil zgrajen. V tamkajšnji restavraciji smo zato na steno naredili zlat potisk, ki sem ga izrisal iz nekega kamnitega reliefa iz tistega časa. V celoti je bilo tam ogromno dela, časa pa le nekaj dni, zato se spomnim, da smo v soboto popoldan še delali poslikavo, medtem ko so natakarji že nosili pladnje s hrano, ker je zvečer potekalo rojstnodnevno praznovanje.
V zadnjem času so stavbe tako na zunaj kot odznotraj precej bolj barvite, kot so bile včasih. Zakaj po vašem mnenju posegamo po vse bolj raznovrstni paleti odtenkov?
Izbira barv fasad je bila včasih precej bolj omejena, danes pa imajo ljudje pri tem skoraj povsem proste roke. Verjamem, da tukaj pomembno vlogo igra ego, saj nekateri hočejo malček izstopati iz okolice. Sam prisegam na tradicionalne oblike in barve tako na fasadah kot v notranjosti, čeprav ne maram povsod samo beline, ker ta zame pomeni pomanjkanje domišljije. Na drugi strani so nekatere močne barve, kot je recimo jagodno rdeča, obremenjujoče. Pri barvah ne gre toliko za stvar okusa, kot si mislimo, ampak je dejstvo, da rumena povzroča apetit, oranžna omogoča prosto pot razmišljanju, zelena in modra pomirjata, rjava, ki spada med zemeljske barve, pa daje občutek varnosti. Seveda je pomembno tudi ravnotežje barv: če imamo precej temnega pohištva, lahko prostor poživimo z neko živahno barvo, monotonost rjave presekamo z zeleno ali modro itn. Malo tega, malo onega pa lahko privede do slabega počutja, nervoze ali celo bolezni. Sam pogosto strankam na zid vnaprej nanesem pasove različnih barv, da dobijo boljšo predstavo, saj so majhni vzorčki lahko varljivi.
Še vedno se precej ljudi odloči, da bodo kar sami prepleskali svoj dom. Kakšne napake najpogosteje počnejo?
Res je marsikdo sposoben pleskati sam, vendar je za dobro opravljeno delo potrebno imeti veliko izkušenj in znanja. Marsikje zato vidim sledi valjčka ali slabo pobarvane vogale. Poleg tega boste za pleskanje nekega povprečno velikega stanovanja sami potrebovali cel teden, mi pa vam delo opravimo v dveh dneh. Gospodinje so pogosto že precej pred našim prihodom travmatizirane, ker se bojijo, da jim bomo razmetali celo stanovanje in za seboj pustili umazanijo. V resnici stranke prosimo samo, da umaknejo droben inventar in nato za vse poskrbimo sami, pred odhodom tudi počistimo. Ko odidemo, se stranka v dnevni sobi lahko le še usede na kavč in prižge televizijo. Ljudem torej skušamo biti čim bolj na uslugo in čim manj v nadlogo.
Kakšno vzdušje pa vlada v vaši ekipi?
Eden od fantov je z menoj v podjetju že od prvega dne in je danes vodja slikopleskarskih del, preostali kader sem počasi nabiral skozi leta in sedaj ekipo sestavlja kar 11 zaposlenih, ki se delijo v dve skupini. Ena dela notranja slikopleskarska in suhomontažna dela, z drugo pa izdelujemo toplotno izolacijske fasade. Prav to, da se nisem bal širiti, me loči od konkurence. V mojem podjetju ni piramidne strukture, kar se tiče hierarhije, ampak smo vsi na istem nivoju in vsak je zadolžen za svojo nalogo. Fantom tudi ne dovolim, da me kličejo šef, ampak Tomaž. V ekipi mi je torej pomembno predvsem, da vlada dobra volja, saj verjamem, da samo zadovoljen človek lahko dobro dela. Vesel sem, ko vidim, da fantje k delu pristopajo z željo v izdelke vložiti čim več svoje ustvarjalnosti in na koncu čutijo ponos in zadovoljstvo. Neka stranka, pri kateri smo izdelali prav posebno fasado na stari hiši, mi je rekla, da se moji fantje ves čas smejejo in se ti nasmehi zrcalijo na fasado.
Kaj vam predstavlja največji čar vašega poklica?
Čar je v tem, da ustvarjamo, kreiramo in za seboj puščamo impozantne izdelke, ki se vežejo na likovni talent. Navadil sem se, da stranke zelo težko pokažejo zadovoljstvo, zato sem vesel že, ko v njihovih očeh vidim, da smo izpolnili pričakovanja. Vsake toliko pa tudi sam začutim, da smo zares naredili vse, kot je treba, čeprav tega ne doživim ravno dostikrat, ker sem zelo samokritičen. Odzivi kažejo, da smo zagotovo na pravi poti. Sam menim, da ko je delo opravljeno s strastjo, pride tudi uspeh.
Sandra Krkoč Lasič
