Spoštovani,
že pol leta se soočam s stisko, ki ji ne vidim konca. Mislila sem, da bo minila, a se samo stopnjuje in mi hromi življenje. Ne vem, kako opisati vse te občutke. Najbolj močni so občutki strahu, osamljenosti in nesigurnosti. Vse, kar sem počela do sedaj, mi kar naenkrat ne gre več, ne verjamem več v svoje sposobnosti. Ne morem več opravljati svojega dela, strah me je sploh začeti. Naj navedem banalen primer … Ko je stanovanje v neredu, se kar umaknem, namesto da bi se lotila pospravljanja. Vse delam površinsko in samo, da mine. Vse življenje sem delovala tako, da sem se za vse borila sama, že zelo zgodaj sem začela služiti svoj denar.
Ker doma ni bilo odnosov, ki bi vključevali objeme, izkazovanje ljubezni in pozornosti, sem bila prepričana, da tega ne potrebujem, da to ne obstaja, da si tega morda niti ne zaslužim. Tudi navzven sem delovala, kot da zmorem vse sama, da ne potrebujem ničesar. Pristajala sem v odnosih, v katerih nisem dobila tistega, po čemer sem hrepenela. Za malo pozornosti bi naredila čisto vse, a to ugotavljam šele sedaj. Naklonjenost sem iskala tam, kjer je nisem dobila – tako zelo sem si želela, da mi nekdo izkaže ljubezen, da sem povzročila in prejela ravno nasprotno: odklon in izogibanje. Ljubezen sem iskala pri moških, ki mi niso zmogli dati tistega, kar sem pričakovala ali želela. Ampak začaran krog se tako še kar nadaljuje. Strah postaja tako močan, da sem se začela izogibati ljudem. Skrbi me zase, ker se ne zmorem več kontrolirati, upira se mi celo hrana. Včasih tudi po več dni ne zaužijem skoraj ničesar. Morda se sliši čudno, a na trenutke me je strah celo hrane, telo dobesedno zablokira. Radosti ni več v stvareh, ki sem jih prej oboževala. Ker je razlika že vidna navzven, me skrbi, kaj si bodo sedaj o meni mislili ljudje, da bodo »razkrinkali« mojo ranljivost, da bodo ugotovili, da nisem tisto, kar kažem navzven, da sem nesposobna.
Upam, da boste iz mojega zmedenega pisanja uspeli razbrati bistvo. Za vaše cenjeno mnenje se vam lepo zahvaljujem.
Mojca
Spoštovana Mojca,
iz vašega zapisa lahko začutim, da ste v vedno večji stiski, ki se poglablja in vam nalaga nove kroge bolečih čustev, ki vas kar preplavljajo. Še posebej hudo je, ker vam gre vse skupaj že na telo in se vam morda nakazuje anoreksija, morda bi kdo iz opisa prepoznal tudi depresijo ali anksioznost oziroma določene vrste fobij … Ne želim postavljati diagnoz, ker to ni moje področje, in tudi sama diagnoza ali več diagnoz še ne pomeni rešitve. Osebno za vsem skupaj slutim zaplete pri vzpostavljanju varne navezanosti v zgodnjem obdobju razvoja in posledično otrokovem spremenjenem dojemanju sveta, odnosov, sebe … kar pa se nam vsem nezavedno vleče v odrasle odnose. Domnevno je v ozadju razvojna ali relacijska travma, ki se mi zdi zelo pogosta, vendar jo še zmeraj zelo slabo prepoznavamo. Tudi v svetu stroka šele zadnja leta diagnosticira različne oblike travm v mednarodnih klasifikacijah bolezni oziroma motenj in s tem priznava realno stanje naše družbe.
Razvojna travma je najbolj kompleksna oblika travme in ni nujno povezana z nekim izjemno hudim ali nasilnim dogodkom, ki se je zgodil otroku ali njegovim bližnjim, kakor običajno pomislimo ob besedi travma. Prav tako ni nujno, da je bil otrok priča kakim grozljivim situacijam, pač pa lahko gre za veliko manjših, stalno ponavljajočih se dejavnikov, ki z vzgojo in odnosi v družini vplivali na oblikovanje in vzpostavitev psihofizičnega ustroja posameznika, ko otrok ni čutil dovolj varnosti, pozornosti, podpore, čustvene povezanosti in zadovoljitve drugih primarnih potreb. Otrokov avtonomni živčni sistem, ki se je šele vzpostavljal in razvijal, je lahko zato čutil strah in stalen stres ter posledično vznemirjenost simpatetičnega živčnega sistema, ni pa še imel dovolj kapacitet za pomirjanje, zato je vse to doživljaje in občutje nekje v telesu ostalo »zataknjeno«, »zamrznjeno« in nedokončano. In sedaj – v odraslosti – spet prihaja na plan. Po mojem mnenju se veliko pozornosti daje na nego, prehrano in vzgojo, premalo pa na povezanost psihe, misli, čustev in odnosov s telesom. Po drugi strani je veliko pozornosti na otroku, premalo pa na maminem in očetovem odnosu do samega sebe in do medsebojnega odnosa. Na tem področju nas čaka še veliko dela, saj naši starši večinoma niso znali predelati in ustrezno izraziti svojih najmočnejših čustev in telesnih občutkov, zato se anomalije na različne načine prenašajo na naslednje generacije.
Žal mi je, da ste od nekdaj bili za vse sami in ste posledično kot otrok in mladostnica morali prevzeti nadzor in kontrolo nad življenjem na način, kot ste ga opisali: samostojnost, pridnost, rutina, odklop čustev, nenehen trud za pridobitev drobtinic pozornosti in potrditve, ljubezni, postavljanje drugih na prvo mesto ter zapostavljanje sebe. Sedaj, ko ne zmorete več vsega, pa se počutite, kot bi bili nesposobni in nevredni. To je eno temeljnih napačnih prepričanj, ki si jih ustvari otrok, ko ne dobi ustrezne podpore in občutka upoštevanosti. Če oseba ni samozavestna, običajno to jemlje nase, npr. kako sem lahko takšna, sama sem kriva za to … Vendar so podlage za rast otrokovega zaupanja vase povsem drugačne in so odvisne od potrditev, ki jih otrok dobiva iz okolja, predvsem od staršev.
Mojca, slišim vas in vas lahko razumem v situaciji, ko se zdi, kot da nič več ne deluje in se počutite, kot bi bili vedno bolj nemočni. Morda se zdaj nezavedno skušate okleniti še ene zadnjih kontrol, ki vam preostaja – kontrole nad hrano. Tam preži nevarnost novega začaranega kroga, zdrsa v zasvojenost z izogibanjem hrani, ki je na dolgi rok lahko življenjsko ogrožajoča. Predlagam, da skušate nameniti ustrezno pozornost vašemu prehranjevanju, če to zmorete, sicer vam svetujem strokovno pomoč. Poleg tega da odpor in strah prevzema vaše misli in prepričanja, izgubljate še tisto malo kontrole in občutka zase, ki vam jo je dajalo uspešno funkcioniranje. Vse to znižuje že tako šibek občutek lastne vrednosti in poglablja nezaupanje vase, ki vas vedno bolj prevzema, čeprav bi se morali prav na tem področju opolnomočiti in krepiti doživljanje same sebe. Morda telo ne prenese več pritiska nase (v smislu siljenja), morda ne prenese več rutine, odtujenosti in si želi samo sočutnega stika s sabo.
Počasi se izkazuje, da način, ki ste ga kot otrok našli, da ste preživeli (delavnost in vlaganje naporov, prezgodnja odraslost, zanikanje stiske, izogibanje podpori, ustrežljivost do drugih, prikrivanje strahu in sramu s trudom po popolnosti, enak odnos do sebe, kot so ga imeli do vas skrbniki … ) ni več prava smer, zato vas sedanja situacija skuša ustaviti in nakazati potrebo po spremembi. Osebno to vidim kot izziv soočenja s sabo in sprejemanje svojega doživljanja s sočutjem, vendar v dovolj varnem odnosu. Dovolite si poiskati podporo terapevta – ni več treba, da ste za vse sami. Ranjenosti so nastale v odnosu, zato ni nič narobe, če si dovolite zaceliti se v odnosu.
Vesela sem, da ste napisali to pismo, saj ste že s tem naredili pogumen korak. Zelo dobro se opazujete in vidim, da ste že marsikaj prebrali in spoznali o sebi, na kar ste lahko ponosni. Naslednji korak je priznavanje, da vsega ne zmorete sami in prošnja za pomoč – kar ni poraz, temveč moč in privilegij. Morda bo najtežje stopiti čez občutke sramu in nevrednosti, s katerimi se bo treba tudi soočiti, vendar počasi, v skladu s tem, kolikor zmorete. Verjetno bo treba spremeniti marsikatero prepričanje in spoznati, da ste navkljub vsemu močni, sposobni in vredni. Da drugi nimajo moči nad vami …Vem, veliko stvari je in niso zgolj kognitivne, pomembno bo priti do sebe, do zaupanja, čustev in telesa … Prepričana sem, da se z ustrezno terapevtsko podporo lahko veliko naredi, da se v vaše življenje vrneta veselje in zadovoljstvo, obenem pa še občutki ponosa nase, saj vse, kar ste uspeli narediti doslej, ni izginilo.
Vse dobro vam želim in vas lepo pozdravljam.
Jerneja Dimec Bratina,
spec. zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka
