Aleksandra Nkumah ne verjame v naključja. Verjame v moč izbire in v moč posameznika, saj so prav naše izbire tiste, ki nam kreirajo življenje. In če nam uspe zbrati še moč, da izberemo sebe, lahko spremenimo svoje življenje in ga živimo čisto po svojih lastnih željah. Morda se sliši enostavno, a ko spremenimo našo zavest o sebi, tudi postane enostavno. Aleksandra tako zadnjih nekaj let počne prav to – ljudem s pomočjo modalitete Access Consciousness skuša pomagati spremeniti zavest o sebi. Opaža namreč, da se imamo ljudje vse prevečkrat za »napačne«, zanjo pa sta pravilnost in napačnost le dve strani istega kovanca. Kaj jo je popeljalo v svet zavedanja sebe, vam odkrivamo v pogovoru, ki je nastajal na njeni poti iz Rima. Je namreč tudi navdušena popotnica in raziskovalka sveta.
Aleksandra, ko sta se z mamo preselili v Novo Gorico, si bila stara pet let. Se še spominjaš kratkega obdobja življenja v Rusiji?
Res je – in ja, določenih delov se še spominjam. Zanimivo je, da naj bi se osebnost posameznika v temelju oblikovala nekje do četrtega leta starosti. Do takrat povzamemo določene vzorce od družine, družbe in okolice ter na podlagi tega v odraščajoči in odrasli dobi kreiramo svoje življenje. Spomini na to obdobje so vezani predvsem na mojo babico, ki mi je podarila obilo topline in zaupanja v sočloveka. Zdaj bi rekla, da me je »opremila« za prihajajoča leta.
Praviš, da veliko potuješ, kar je sicer povezano tudi s tvojim delom. Si bila tudi v Nigeriji, od koder pravzaprav izhajajo tvoje korenine?
V zadnjih letih veliko potujem. V Nigeriji pa še nisem bila in po treh poskusih sem dojela, da mogoče ni potrebe, da jo obiščem. Ko sem enkrat predelala fantazije o tem, kaj bi bilo, če bi bilo drugače, v mojem svetu ni več potrebe po obisku.
Če se vrneva k tvojemu delu. Že vrsto let delaš kot terapevtka v mamini zasebni ambulanti Vital Batagelj …
Mama je ob prihodu v Slovenijo odprla zasebno prakso in bila pionirka v tem pristopu in načinu zdravljenja teles. Kar nekaj let sem delala z njo.
Tvoja zasebna in poslovna pot pa se je povsem spremenila, ko si se srečala s knjigo Bodi ti, spremeni svet. Kaj te je tako navdušilo?
Ta knjiga je bila zgolj zadnja in izjemno glasna usmeritev na pot, po kateri sem že hodila, a mi je dala vedeti, da se lahko raziskovanju zavedanja predam veliko bolj in orodja efektivno uporabim v pomoči spreminjanja življenj drugih. Avtor knjige, dr. Dain Heer, je so-kreator modalitete Access Consciousness. Kar me je najbolj navdušilo, je bilo, da sem v roke končno dobila pragmatična orodja, ki funkcionirajo. Orodja, ki temeljijo na opolnomočenju vsakega posameznika, da vstopi v svojo moč in ozavesti, kaj unikatno deluje zanj. Svet je danes prepreden z ogromno modalitetami za osebnostni razvoj, ampak vsak od nas je drugačen – potemtakem ni ene same formule, ki bo delovala za vse. Že zavedanje, da smo drugačni in da tisto, kar deluje za druge, ne bo nujno delovalo tudi za nas in zato nismo napačni, je neprecenljive vrednosti. Tarča Accessa je dostop do zavesti. Ko se začnemo zavedati sebe, svoje poti delovanja, mehanizmov, v katere smo vpeti, lahko izberemo nekaj drugačnega. Dokler pa tega zavedanja nimamo, je izjemno težko dinamično ustvarjati svojo realnost, svoje življenje, saj smo bolj kot kreatorji zavesti, kreatorji pingpong žogice v poplavi misli, čustev in občutkov okolice.
Heer med drugim opisuje, kako si je »dal« še pol leta, da se mu življenje spremeni, sicer ga je imel namen končati. »Imel sem večino stvari, ki naj bi tukaj štele, vendar je od tega štelo le malo. Imel sem vse, kar bi si kdorkoli želel – pa vendar nič od tega zame ni imelo prave vrednosti.« Se ti zdi, da se s podobnimi občutki srečuje veliko ljudi?
Vem, da se s temi občutki srečuje ogromno ljudi. Sploh po zadnjih dveh letih pandemije, ko so ljudje izgubili smisel normalnosti. Resnične radosti in izpopolnjenosti, ki je trajna, ne prinesejo bleščeče nagrade, kot so denar, odnosi, zunanje priznanje. Vse to je izjemno kratkoročno. Veliko ljudi svoja življenja preživi v lovu za izpolnitvijo ideala. Ideala, ki ni zrasel na njihovih tleh. In ko dosežejo ta ideal in jim ta ne prinese tistega, kar so pričakovali, se vedenje, ta notranji glas, ki je v vsakemu izmed nas, oglasi. V teh trenutkih pa ljudem postane neudobno in se zatečejo k takim ali drugačnim motilcem, ki jih še bolj oddaljijo od tega, kar je res za njih dobro. Resnična sreča ne more obstajati, v kolikor ne zmoremo izbrati in biti prisotni s seboj.
Izvajaš online tečaje, delavnice. Kako lahko ljudem konkretno pomagaš?
Moja naloga je, da pripeljem ljudi v zavedanje tega, kar že vedo. Da ozavestijo, iz kakšnih prepričanj, zaključkov in definicij kreirajo svoja življenja. Ali je ta platforma, iz katere kreirajo, njihova? Ljudje večino življenja na mestu preživijo v borbi za ohranjanje nemogočega. Ko jim predstaviš drugačno možnost, jih veliko avtomatsko odgovori: »To pa ni mogoče.« V resnici je mogoče vse, če smo le voljni vprašati po temu. Trajna, vidna sprememba ni nekaj, kar se zgodi čez noč, sploh ker se ljudje s takšno močjo in zagnanostjo borijo proti spremembam, a sprememba je edina stalnica. Ko smo voljni delovati v dopuščanju spremembe in ne v upiranju in reagiranju nanjo, lahko naše življenje postane lahkotno in magično.
Kaj so po tvojem mnenju največje omejitve, ki se jih oklepamo? Morda ne znamo stvari pogledati z drugega zornega kota?
Najbolj se oklepamo predanih in posledično zakoreninjenih prepričanj o nas, ki nimajo nobenega opravka z nami. Zasvojeni smo s sojenjem sebe. Na vsakem koraku se naredimo napačne, samo ker je naša percepcija sveta drugačna. Svet skušamo videti skozi filter, ki nam ga konstantno diktira zunanjost. Če dovoljkrat slišiš laž, le-ta zate postane resnica. Če v otroštvu in mladosti poslušaš različne sodbe o sebi, začneš temu verjeti. Recimo, da ti v osnovni šoli ni šla dobro matematika in si ves čas poslušal, da si v tem zanič samo zato, ker je tvoje dojemanje številk drugačno, to sodbo neseš s seboj v življenje. Če bi se začeli spraševati že v otroških letih: »Okej, kaj pa jaz vem o tem? Kakšen je moj način dojemanja številk?« na ta način, bi lahko vzgojili nove generacije opolnomočenih posameznikov, vodij. Ljudi, ki ne bi pred vsako izbiro preverili pri nekom drugem, ali izbirajo prav ali ne. Lahko bi ustvarili generacijo posameznikov, ki si zaupajo, si krijejo hrbet. Tako nihče ne more odvzeti njihove moči, ker je niso pripravljeni prodati zavoljo pozitivne sodbe drugega.
Kako se nam življenje lahko spremeni, če opustimo omejujoča prepričanja? Morda primer iz prakse?
Ko opustimo svoja omejujoča prepričanja, se naša življenja lahko spremenijo na nepredstavljive načine. Primerov je ogromno. Ljudje opustijo stališča o nemogočem in nemogoče postane mogoče. Recimo da vedno privlačiš ene in iste partnerje. Ko ozavestiš, kakšna stališča imaš o sebi, kaj misliš, da si zaslužiš, iz čigavega vesolja deluješ, začneš biti magnet za drugačne partnerje v življenju. Ali pa v delovnem okolju. Ko ozavestiš, kakšna je tvoja vrednost, ti enostavno ne ponujajo več dela, ki je pod tem.
Heerovo knjigo sem prebrala tudi sama. Najbolj sem se zadržala pri vprašanju, ki ga avtor zastavlja: »Če bi bili vi, kdo bi bili?« Sliši se preprosto, a če smo popolnoma iskreni – si dovolimo živeti svoja življenja?
Če smo iskreni, si večina ljudi ne dovoli živeti svojih življenj po svoje. Zakaj? Ker jim je pomembneje, da so v očeh drugih videni kot pravilni. Ljudje žrtvujejo svojo srečo za sodbe pravilnosti. Ljudje so prepričani, da so, šele ko so pravilni, vredni. A če smo iskreni – kdo vas bolj navdihuje? Nekdo, ki vse življenje skuša izpolniti definicijo pravilnosti družbe, ali nekdo, ki je zvest sebi? Biti zvest sebi, pomeni biti drugačen. A biti drugačen v svetu, kjer je zaželeno biti isti, je izbira, ki terja obilico poguma. Celoten sistem deluje v prid ohranjanju podobnosti. Celoten sistem deluje v prid kreiranju sledilcev. Sploh v zadnjem času je postalo postavljanje drugačnih vprašanj kar nevarna izbira. Vprašanje ustvari drugačne možnosti, in ko si dovolimo izbrati drugače, se naša življenja pričnejo prikazovati drugače. Drugačnost je darilo in ne prekletstvo.
Aleksandra, verjameš v naključja? Ali nam na pot pridejo točno tiste stvari, po katerih sprašujemo? Bralcem lahko poveva, da se je tudi najino poznanstvo začelo natanko tako … Obe sva prejeli tisto, po čemer sva vprašali … in dobili (še) več, kot sva vprašali in pričakovali …
Ne verjamem v naključja. Verjamem v moč izbir in v moč posameznika, kaj vse lahko s temi izbirami pripelje v obstoj. Ko smo voljni vprašati in slediti energiji življenja, ki si ga želimo živeti, nam vesolje na našo pot začne pošiljati situacije, ljudi, stvari, ki podpirajo našo vibracijo, po kateri sprašujemo. V resnici je kreacija življenja precej preprosta. Bodi energija življenja in prihodnosti, ki jo želiš živeti, in vesolje bo našlo način, da ti to doprinese. Naša edina naloga, poleg tega da postavimo vprašanje, je voljnost prejeti in se prenehati omejevati s projekcijami in pričakovanji, kako naj bi se nekaj prikazalo, ter dopustiti, da se prikaže. Ker se bo. Ko vprašamo po nečem, je to že ustvarjeno, zdaj mora le še najti pot, da se manifestira kot naše življenje.
Uvodoma sva omenili, da obožuješ potovanja. Kako jih najraje preživljaš in kam se boš odpravila to poletje?
Absolutno obožujem potovanja. Obožujem jih, ker ima vsako mesto na planetu drugačno energijo. Vsako mesto je unikaten doprinos in povabilo v raziskovanje sebe. V zadnjih letih sem res blagoslovljena, ker me delo popelje na veliko fascinantnih lokacij. Vedno, ko vstopim na letališče, me prevzame občutek, da mi je na voljo cel svet. Ker sem se že kot otrok preselila, mi je to dalo svobodo, da nisem prostorsko omejena na en dom, ampak kot dom resnično dojemam ves svet. Ker imam prijatelje in znance po vsem svetu, to le še okrepi ta občutek. Julija me čaka potovanje v Pariz in najverjetneje bom v poletnih mesecih še kar nekajkrat sedla na letalo. Kar se tiče poletnega oddiha – trenutno ni še nič planiranega, sigurno pa bom pobegnila v Dolomite in raziskovala darila narave. Ker imam kužka, ki precej slabo prenaša vročino, so zdaj poletja namenjena iskanju ohladitve. Že prej pa nisem bila oboževalka stiskanja na plažah. Ker delam z ljudmi, takrat ko nisem z njimi, izjemno cenim samoto in tišino. Predvsem pa sem res rada v svoji družbi, kjer se lahko jasno slišim brez motilcev. Tam, kjer je manj obljudeno, tam se najdem.
Barbara Skorjanc
