Solkanec Vladimir Čadež zatrjuje, da nikoli ni razmišljal o poklicnem ukvarjanju s čim drugim kot le z glasbo. Nepretrgano koncertira že od 16. leta, začel je v Big Ben kvartetu, kasneje pa je njegov izšolan glas odzvanjal v najrazličnejših sestavih. Glasba ga obdaja od malih nog, saj je njegova mama Franka pela v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, oče Danilo pa je postal član Slovenskega okteta ravno v letu njegovega rojstva. V slovitem oktetu se je priimek Čadež obdržal vse do letošnjega septembra, ko se je naš sogovornik po 22 letih odločil zapustiti mesto njegovega prvega tenorja. S tem svetovno priznanim vokalnim ansamblom je gostoval po celi Evropi, Severni in Južni Ameriki ter prepeval v najimenitnejših dvoranah sveta. V najlepšem spominu mu je ostalo koncertiranje po Rusiji. »Ko sem v ruščini pel Večerni zvon in ljudje niso nehali ploskati, sem si rekel, da sem v življenju pa mogoče nekaj dosegel.« Vendar še zdaleč ne počiva na preteklih lovorikah, saj intenzivno nastopa s petčlansko zasedbo Classico. Občasno pa ga na klavirju spremlja kar žena Barbara Mačkić, medtem ko so glasbeno pot ubrali tudi njuni otroci.
Odrasli ste v izjemno glasbeni družini. Do kam segajo vaše glasbene korenine?
Moj pranono po očetovi strani je bil prvi profesionalni pevec na Goriškem in je pel po bližnjih cerkvah. Oče pa se je z glasbo začel ukvarjati čisto slučajno. Rodil se je v družini, ki se je preživljala z majhno gostilno. Ker je bila ta uspešna, so domači od občine dobili v najem poslopje, ki je bilo nekakšna hiša kulture in se je kasneje preoblikovalo v Primorsko dramsko gledališče, nato pa še v prvi tukajšnji kino. Na tem odru je oče nastopal že kot otrok, kmalu pa je osvojil tudi prvo nagrado na otroškem pevskem tekmovanju v Italiji. To je bil začetek.
Vaš oče je v Slovenskem oktetu prepeval kar 30 let. Kako težko ga je bilo naslediti?
Ko se je oče poslavljal od okteta, mi je bilo huje kot ob mojem slovesu. Bil sem namreč emotivno navezan na zvok tistega sestava. Poleg tega je bila vloga Slovenskega okteta v njegovih časih slovensko pesem res ponesti po vsem svetu, saj takrat še ni bilo interneta. Zato menim, da Slovenskega okteta ne potrebujemo več tako zelo, kot smo ga nekoč. A ko me je maestro Anton Nanut povabil na avdicijo, sem se je vseeno brez pomisleka udeležil. Očeta ni obvestil o tem, saj si je želel ustvariti svojo sliko. Poklical me je in čisto po kanalsko rekel: »Prnes s sabo note, pa bomo vidli.« Prepeval sem dve uri in opravil avdicijo. Začetki v oktetu so bili zelo težki, saj je bilo poustvariti zvok, kakršnega je imel Danilo Čadež, izjemno zahtevno. Poleg tega si v takšnem sestavu praktično solist, a podrejen osmim ljudem. Osem karakterjev, osem različnih misli, ubogati pa enega.
Kakšen pečat je na vas pustil veliki dirigent Anton Nanut, ki prav tako izhaja z goriškega konca?
Od vseh umetniških vodij okteta mi je najbolj ostal v spominu, predvsem zaradi temperamenta in bogatega znanja o zvoku. Bil je tako zanesen, da me je večkrat odpeljal na kosilo k svoji ženi in mi pri mizi ure in ure dopovedoval, na kakšen način moram peti. Šolanje ti da teoretično plat, le takšen velemojster pa ti v petje pomaga vnesti tudi dušo.
Nastopali ste že na mnogih imenitnih prizoriščih po svetu. Vam je bila publika kje posebej naklonjena?
Seveda so nas toplo sprejeli v Argentini, kjer je še kako živo slovenstvo. Ganilo me je recimo, ko nas je temnopolti deček, posvojenec slovenskih staršev, ki nikoli niso živeli tukaj, pozdravil v pravilni slovenščini. V še bolj posebnem spominu pa mi je ostala Rusija, kjer smo z oktetom gostovali večkrat. Od Moskve do Vladivostoka smo se podali po transsibirski železnici. Bila je velika preizkušnja zdržati tako turnejo, saj smo cele dneve potovali, ob večerih pa nastopali. Spet drugič smo šli po Volgi z ladjo od Moskve do Samare. Na obeh turnejah nam je naenkrat prisluhnilo tudi po 3.000 ljudi, ki so ob koncu koncertov na oder nosili ogromne kupe rož. Dobil sem občutek, kot da je tam nekdo pustil svojo dušo in je ostala nekakšna praznina.
Zakaj ste se pred kratkim odločili zaključiti sodelovanje s Slovenskim oktetom?
En razlog je, da mi je nenehna vožnja v Ljubljano postala prenaporna. Poleg tega se mi zdi sedanji program preozek. Preveč se promovira moderne slovenske avtorje, kar je seveda odlično, a oktet je bil ustanovljen za širjenje slovenske narodne pesmi po svetu. Obenem je pred kratkim prišlo še do menjave drugega tenorja in bi moral z njim ponovno naštudirati celoten repertoar. Zgodbo sem zato na svojo željo končal.
Mnogi se vas spominjajo tudi kot člana zasedbe Big Ben. Kaj je tedaj rosno mlade fante gnalo, da ste se zbrali na kup?
Doma imam še vedno shranjeno pismo, ki mi ga je bratranec Gianni Rijavec leta 1982 poslal iz vojske in v katerem je napisal, da bova ustanovila bend. Naš prvi menedžer je bil sedanji predsednik Borut Pahor. Sredi osemdesetih smo zmagali na festivalu Prvi glas Goriške in prvo mesto osvojili tudi na Pop delavnici s pesmijo Ljubim te, Mateja, ki je bila izjemno popularna. S skladbo Moja Mari pa smo uspešno nastopili na jugoslovanskem izboru za Evrovizijo. V tistem času smo zares ogromno koncertirali. Vzporedno pa smo delovali tudi kot vokalna zasedba Big Ben kvartet, s katerim smo imeli več kot 800 nastopov.
Na Glasbeni šoli Nova Gorica že 25 let poučujete petje. Kolikšno je zanimanje za ure petja?
Veliko ljudi hodi na ure petja, tudi starejših, a mnogi pojejo le zase in se ne odločijo za nastopanje. Sam vodim dva moška zbora in pri obeh nam manjka tenorjev. Sicer pa zborovsko petje na Goriškem cveti in je na zelo visoki ravni. Lahko se pohvalim, da številni moji učenci zapolnjujejo najboljše zbore, nekateri pa se celo profesionalno ukvarjajo s petjem.
Katerim projektom se trenutno še posvečate?
Trenutno delujem z zasedbo Classico, kar počnem za svojo dušo. Osnova te je duet s pianistko, domačinko Natalijo Šaver. Pred lanskoletno turnejo po slovenskih kulturnih domovih pa se je utrnila ideja, da bi zasedbo nekoliko razširili. Odločil sem se, da bi oponašali znamenite tri tenorje, ampak v malček drugačnem stilu, zato smo klavirju dodali še tolkala. Nastala je nova zvočna slika, ki je v slovenskem prostoru trenutno povsem edinstvena. 1. januarja nam Novogoričani lahko prisluhnejo na novoletnem koncertu pred občinsko stavbo.
Kako doživljate bližajoči se praznični čas, v katerem ste glasbeniki še posebej zaposleni?
Decembra smo glasbeniki res zelo zasedeni, a se ga ne bojimo, temveč ga z veseljem pričakujemo, januarja pa smo nato vsi žalostni in utrujeni. Decembra ljudje množično rajajo, se veselijo, v zraku je pričakovanje, zato se tedaj posluša tudi največ glasbe. Naj tako ostane še naprej.
Sandra Krkoč Lasič
