Z neštetimi stereotipi, s katerimi predalčkamo ljudi, bi lahko le-te delili tudi na tiste, ki živijo v ustaljenih manirah in se vnaprej izognejo stvarem, ki bi jih lahko privedle v težave, ter na tiste, ki so jim za to isto mirnost v srcu potrebni izziv, avantura in »okus meja«. Verjetno se strinjate, da imajo slednji s svojim življenjem kar nekaj dela, in verjetno bo tudi držalo, da jim je dolgčas nekaj tujega. Med slednje sodi tudi Solkanec Branko Belingar – človek, ki ima dolge delavnike, a ob tem vsak dan sede še na kolo. Verjemite, ni ga bilo prav lahko posesti k mizi. O splošno poznanem rekreativnem kolesarjenju nima kaj dosti povedati, srce pa mu zaigra, ko beseda steče o enduro kolesarjenju – novi, hitro rastoči veji tega športa, katerega pionir je tod okoli prav Branko Belingar.
Branko, nam lahko za začetek na kratko pojasniš, kaj pravzaprav je enduro kolesarjenje in kako se razlikuje od klasičnega gorskega kolesarstva?
Enduro je ena od vej gorskega kolesarjenja, torej tistega, ko se s kolesom podamo v naravo na bolj neurejen teren. Enduro pa znotraj tega dobiva prav posebno mesto, saj je nekakšna mešanica adrenalinskega downhila in t. i. croscountrya, ki se praviloma odvija po bolj urejenih kolovozih. Pri enduru se z lastnim poganjanjem povzpnemo na nek vrh po bolj ali manj zahtevnih stezah in se nato spustimo nazaj v dolino. Pri tem nas ne sme ovirati, če je na določenih mestih treba ob kolesu pešačiti ali ga celo naložiti na ramena. Prav zaradi tega se je ponekod oprijelo tudi ime hike&bike – planinarjenje in kolesarjenje. Mogoče bi ga lahko primerjali s turnim smučanjem, saj ga tudi Planinska zveza Slovenije imenuje turno kolesarjenje.
Morda koga še vedno bega – turno ali enduro kolesarjenje?
Pravzaprav sta si zelo blizu, saj gre za uporabo enakega tipa polnovzmetenih koles, poleg tega se oba izvajata v enakem okolju. Drži pa, da je enduro kolesarjenje zašlo v tekmovalne vode, saj se od leta 2011 tudi v Sloveniji prirejajo dirke, medtem ko je turno kolesarjenje ostalo »rezervirano« za gorska pohajkovanja.
Gre za nevaren šport, ki se ga lotevajo le tisti najbolj pogumni?
Vsak šport, zlasti tak, ki je na meji adrenalinskega, s seboj prinaša določeno tveganje, ki je na nek način posebna draž ali začimba, če hočete. Je pa res, da je tveganje mogoče zmanjšati s spoštovanjem terena in z zavedanjem svojih zmogljivosti. Največ pa z uporabo ustrezne zaščitne opreme, brez katere tudi sam ne grem na kolo.
Kaj te žene v te adrenalinske podvige, imaš morda kakšnega vzornika?
Že v mlajših letih sem se dokaj uspešno preizkušal v različnih hitrostnih športih in to obdobje tudi okronal z naslovom državnega prvaka v gorsko-hitrostih dirkah. Kasneje so me prevzele gore in nekako samoumevno je bilo, da sem bencin zamenjal za mišice. In če temu dodamo še kolo, dobimo turno ali enduro kolesarjenje (smeh). Glede vzornika pa … Ne, gotovo ne. Gre za eno mlajših disciplin, zato smo vsi, ki smo se je pri nas lotili kakšnih deset let nazaj, pravzaprav orali ledino. Najprej smo iz okoliških vrhov prihajali po kolovozih, ki pa so z napredkom v tehniki vožnje kmalu postali nezanimivi. To je botrovalo temu, da smo se selili na zahtevnejše steze in začeli voziti povsod tam, kjer nekateri komaj hodijo.
Za spuščanje s hriba se uporablja iste poti, kot jih uporabljajo pohodniki. To prinese tudi kakšne zaplete, kajne?
Res je. O tem se je že veliko govorilo in pisalo, a zaenkrat očitno še nismo prav blizu dokončni rešitvi. Planinske steze v gorah so za svoje vzeli planinci in temu se seveda ne gre čuditi. Tudi zakonodaja nas je v nekaterih nepremišljenih dikcijah kar izenačila z vozniki kros motorjev ali celo džipov, kar je seveda nedopustno. Ostale, t. i. alpske države so hitro spoznale, da gre za hitro rastočo vejo športa in s tem rast turizma, zato niso stale križem rok. Prilagodile so zakonodajo in z razlogom dale turnim kolesarjem svoje pravo mesto, pri nas pa to nikakor ne steče. Dejstvo je, da kolesarji prihajamo v gore, tudi če je nekaterim to še tako tuje. Menim, da bi z dobrimi medsebojnimi odnosi in s posluhom hitro rešili težave, saj je za vse dovolj prostora. Veseli pa me, da je vedno manj pohodnikov, ki godrnjajo za nami.
Pred časom pa je nastala tudi skupina ljubiteljev tega adrenalinskega športa.
Kot sem omenil, žal še nismo v tistih časih, ko si bomo samoumevno delili steze po okoliških vrhovih. Prav zato nam ni preostalo drugega, kot da se zaenkrat nekoliko umaknemo »na svoje«. Pet let nazaj smo se začeli zbirati okoli neformalne skupine TC Skalnica, ki zdaj šteje kakšnih 15 članov, od najstnikov do tistih, ki so že prešli 50 let. Vsak je dobrodošel. Jedro te skupine se je predlani udeležilo »trail bilding vikenda«, ki ga je na Robidišču organiziral konzorcij Odprimopoti.si – gre za združenje vseh skupin, ki se pri nas zavzemamo za ustrezno ureditev kolesarjenja v naravnem okolju.
Pri nas smo se najprej lotili čiščenja mulatjer na Skalnici in Sabotinu, kar je kmalu preraslo v izgradnjo par odsekov poti, ki sodijo v sam vrh odličnosti tovrstnih stez v tem delu naše domovine in širše čez mejo. S čiščenjem mulatjere na Sabotinu smo lansko pomlad udeleženci mednarodne akcije Skrbi za svoje poti (Take Care of Your Trails) presenetljivo in z naskokom zmagali. Prav zaradi številnih delovnih ur, ki smo jih opravili na terenu, nas sedaj, zlasti ob vikendih, obiskuje vse večje število tovrstnih kolesarjev iz Italije in ostalih delov Slovenje, saj naše podnebje omogoča kolesarjenje tudi pozimi.
S tvojim kolesom pa si večkrat pogledal tudi čez mejo.
Brez tega seveda ne gre. Čepenje v domačem zapečku ne prinaša idej in napredka. Že vrsto let se vsaj enkrat letno s kolesom in z dobro družbo vkrcam na letalo in odpotujem novim avanturam naproti. Že veliko tega je bilo, a ni še čas za spomine, še vedno so v prvi vrsti načrti. Eden izmed tovrstnih podvigov je bil leta 2014, ta je bil tudi medijsko bolj odmeven. Bili smo med prvimi, ki smo se s kolesi povzpeli na 4.167 metrov visok Toubkal v Maroku.
Omenil si tekmovanja. Te je kdaj potegnilo, da bi se pomeril s tekmeci?
To pa gotovo. Že nekajkrat sem se postavil na startno rampo in odpeljal nekaj dirk. Sicer bolj iz radovednosti, a sem bil kljub temu zelo zadovoljen z uvrstitvami. Ni treba posebej poudarjati, da se na takšnih tekmah kar tre vrhunsko natreniranih mladcev, ki so svoje kariere začeli v downhillu. Njim in nenazadnje tudi sinu, ki sem ga očitno uspel navdušiti za ta šport, bom prepustil tekmovališča, sam pa se bom raje še pogosteje odpravil v gore.
Lahko za konec najinega pogovora zaupaš bralcem revije Navdih, kaj je tisto, kar definira enduro kolesarja in zakaj se pridružiti skupini adrenalinskih zanesenjakov?
Šport štejemo med vseživljenjske aktivnosti in turno ali enduro kolesarjenje je gotovo ena izmed njih. To je dejavnost, ki krepi telo, družabnost in povezuje z naravo. Turnim kolesarjem ne vlada štoparica, ampak ta šport združuje vedre, v prihodnost zazrte ljudi s polno mero timskega duha. Zato se ni treba vprašati, zakaj ja, ampak raje, zakaj pa ne.
Igor Kleč
Foto Igor Kleč, Branko Belingar
