Anže Vrabec je mlad glasbenik, aranžer in skladatelj. Je simpatičen pianist, ki ga vidimo na kulturnih prireditvah, gledaliških predstavah, koncertih, TV šovih … no, pravzaprav skoraj povsod. Tako tam, kjer je glasba v ospredju in se bohoti v vsej svoji veličini, kot tam, kjer sramežljivo spremlja neko drugo uprizoritveno zgodbo. Vendar se pod nagajivim Anžetovim nasmehom skriva še veliko več. Njegove talente je prepoznal vodilni jazz in pop orkester na svetu Metropole Orkest. V svoje vrste pa ga je povabil z Grammyjem nagrajeni skladatelj, glasbeni aranžer in dirigent Vince Mendoza. Vendar je Anže kljub tem neverjetno velikim uspehom preprost fant iz Volčje Drage, ki ima poleg glasbe rad humor in klapo.
Anže, glasba te spremlja že leta, lahko bi rekli, da od vedno. Kdaj si začel s svojimi prvimi glasbenimi koraki?
Z glasbo sem se najprej srečal doma. Starša sta ljubiteljska glasbenika, violinista. Prav tako moja starejša sestra, ki danes igra violino v raznih zasedbah, med drugim tudi v Glasbenem društvu NOVA, kjer ima tudi vlogo predsednice. Zdi se mi, da je bil moj prvi stik z glasbo ključen, doma smo vedno imeli veliko glasbil, klaviature, kitare, seveda violine … Že takrat sem veliko igral – no brenkal in se drl (smeh). V prvem razredu sem šel v glasbeno šolo, očitno sem že takrat kazal neko svojeglavost, saj me je sprva zanimala trobenta. Po vsej verjetnosti sem imel dovolj poslušanja družinske violinske harmonije in želel v usklajeno vsakdanjost vnesti nek drug zvok, a mi način proizvajanja zvoka pri trobenti ni bil najbolj všeč (smeh) … In sem se odločil za klavir. Najprej pri prof. Klavdiji Jamšek, pozneje pri prof. Ingrid Silič. Nisem pa opustil strasti do drugih glasbil, zato sem se po treh letih vpisal še na saksofon k Miroslavu Paškvanu. Če sem prav iskren, sem se saksofona lotil, ker sem bil s klavirjem zelo individualen, jaz pa sem želel igrati v klapi.
Res bogat glasbeni talent, a večina nagrad, ki si jih prejel v času šolanja na glasbeni šoli Nova Gorica, je bila za klavir?
Seveda, klavir je bil vedno nekako v ospredju. Vpisal sem se tudi na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani – smer klasični klavir, kjer me je poučeval priznani profesor Sijavuš Gadžijev. Takrat sem s saksofonom zaključil.
V času šolanja si prejel več nagrad in priznanj na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Za izjemen dosežek se šteje Škerjančeva nagrada za izvajanje Šoštakovičevega Koncerta za klavir in orkester.
Tako pravijo, ja.
Kmalu zatem si se začel spogledovati z jazzom in zabavno glasbo. Kaj te je premamilo, da si spremenil smer?
V resnici sem zanimanje kazal že prej. Rad bi omenil učiteljico glasbenega pouka v OŠ Šempeter, Jasmino Gorjanc, ki je vodila zbor. Posedla me je za klavir in rekla: »Spremljaj!« Takrat sem se prvič srečal z »lead sheeti«. To so note, kjer je napisana samo melodija in akordični simboli, tako da spremljavo sprotno ustvarjaš sam. To je bil prvi nežen potisk v smer zabavne in jazz glasbe. V srednji šoli sem se priključil tudi Big bandu NOVA. Kmalu smo skupaj z Davidom Šuligojem in Romanom Kobalom ustvarili trio. Igrali smo nekaj koncertov, potem pa so nas povabili k Mlakarjevi predstavi Duohtar pod mus. To je bil moj prvi stik z gledališčem.
Ki se je zelo dobro prijel. Pozneje si še večkrat sodeloval v odmevnih predstavah: Cvetje v jeseni, Realisti, Tridesetletnice … Kaj se ti zdi najbolj vznemirljivo pri ustvarjanju glasbe za gledališče?
Ponuja ti ogromno ustvarjalnega prostora. Seveda imaš postavljene smernice, delaš v komunikaciji z režiserjem in drugimi sodelujočimi, ampak si hkrati samostojni ustvarjalec. Prav tako mi je v užitek sodelovati v atmosferah, z glasbo dopolniti prizor, npr. nekje bolj zasanjano, strašno, ustvarjati neke komične punkte … Zanimivo je, da glasba ni v ospredju, je pa zelo pomemben del predstave. No, kakorkoli, v gledališču sem nekako dobil veliko tega kar me zanima – glasbo, svobodo pri ustvarjanju in klapo seveda.
Kako vpletaš humor v glasbo in kako glasbo v humor?
Ko sem bil majhen, smo z družino veliko gledali komedije, še posebej mi je ostala v spominu komična nadaljevanka Stan in Olio. Zdi se mi, da sem tam dojel situacijsko komiko, ki jo podpira glasbena spremljava. Zanimiva mi je struktura komedije – vse mora biti zelo natančno, a hkrati veliko temelji na občutku in improvizaciji.
Izpolnjeval si se pri različnih jazz glasbenikih, koga bi najbolj izpostavil?
Uf, teh je bilo veliko … Vsekakor profesorja Erika Marenčeta in Milana Stanisavljevića na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter pozneje Roba Bargada na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu. Najbolj pa se me je dotaknil pred časom preminuli Barry Harris, ki sem ga spoznal na delavnici Jazzinty v Novem mestu. Bil je poznan kot predan predstavnik bebop jazz sloga. Za vedno se mi je vtisnila v spomin njegova izjava: »Evropejci ste zafrknili, ko ste nehali improvizirati in začeli glasbo zapisovati.« Kot mlademu klasiku se mi je izjava zdela navdihujoča, spodbudila me je, da sem začel drugače gledati na glasbo in se v celoti usmeril v jazz.
Uvodoma sva omenila sodelovanja z Metropole Orkest, ki je največji jazz in pop orkester z rednim ansamblom na svetu. Kako je prišlo do tega izjemnega sodelovanja?
Na spodbudo profesorja za jazz kompozicijo in aranžiranje Johannesa Berauerja sem se prijavil na njihovo delavnico za aranžerje. Seveda nisem pričakoval, da me bodo sprejeli, saj sprejmejo le osem aranžerjev iz vsega sveta, vodi pa jo Vince Mendoza, ki ga poleg izjemnega ustvarjalnega opusa poznamo tudi kot šestkratnega dobitnika nagrade Grammy.
Ob prijavi na delavnico je bilo treba priložiti partituri in posnetka dveh aranžmajev ali avtorskih skladb za orkester. Ko sem dobil odgovor, da sem eden izmed srečnežev, sem dobil tudi nalogo. Napisati sem moral aranžma za koncert svetovno priznane jazz pevke Becce Stevens, na katerem smo potem podrobneje delali in ki ga je orkester tudi izvajal na zaključnem koncertu. Poleg tega so preizkusili, kako deluje naša kreativnost pod pritiskom. Na mestu smo morali v zelo kratkem času napisati aranžma … Kot da delo z Grammyjevim nagrajencem že samo po sebi ni bilo dovolj stresno (smeh). Izobraževanje sem uspešno zaključil in se vrnil domov. Mislil sem si, res super izkušnja, to je to. Okrog mene so bili sami odlični glasbeniki, študentje iz Berkleeja in podobnih prestižnih akademij, kaj bom jaz tam, neki mali Slovenček iz GD Nove (smeh). Čez približno pol leta mi je pisal eden njihovih producentov, če napišem en aranžma … Tako sem jih do sedaj napisal že pet.
Tereza Gregorič
