Ginekolog Vanja Jelinčič se je v času dolge in bogate kariere v največjem obsegu posvečal boleznim dojk. Do pred kratkim je v njegovi zasebni ambulanti mesto imel edini mamograf v Zdravstvenem domu Nova Gorica, še zadnji analogne vrste v Sloveniji, ki pa ni več ustrezen za uporabo. Zato se je odločil, da se po dobrih 46 letih delovne dobe upokoji. Zatrjuje, da v vsem tem času nikdar ni bil na bolniški, v penziji pa se ne namerava povsem odpovedati medicini. Strast do zdravniškega poklica sta podedovala tudi njegova otroka – hči dela kot internistka, sin pa kot radiolog.
Vzporedno z delom v zasebni ambulanti je dr. Jelinčič nenehno ohranjal stik s Splošno bolnišnico Dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici, kjer je opravil številne operacije dojk, ginekološke operacije in v času dežurstev tudi porode. Rad se pohvali predvsem s sposobnostjo diagnostike in z ročno spretnostjo. Prepričan je, da carski rez še vedno lahko naredi najhitreje v tukajšnji bolnišnici.
Medicini se posvečate že več kot 45 let, a se sprva niste nagibali h ginekologiji …
Že v vojski sem delal kot zdravnik v zdravilišču v Rimskih toplicah. Iz vojske sem prišel 30. avgusta 1977, dva dni kasneje pa sem že začel delati kot splošni zdravnik v Brdih. Nekaj let zatem sem imel odobreno specializacijo iz kirurgije, a sem se ji moral po spletu okoliščin odpovedati. V začetku osemdesetih let so mi v novogoriškem zdravstvenem domu ponudili, da bi specializiral ginekologijo s poudarkom na boleznih dojk, kar je nato postalo moje življenjsko delo.
Neki ginekolog vaše generacije je o svojih začetkih povedal: »Kaj dosti več od svojih rok in glave nismo imeli.« Kako je bilo pri vas?
Med službovanjem v Brdih smo v ambulanti res imeli samo recepte, napotnice in pripomoček za merjenje pritiska, ko sem dežural v Anhovem, pa nismo premogli niti povojev. Povsem drugače je bilo pri obravnavi bolezni dojk. V Novi Gorici smo že spomladi 1985 med prvimi v Sloveniji dobili mamograf, nekaj mesecev kasneje smo v šempetrski bolnišnici operirali prve pacientke z rakom na dojkah. Takrat smo bili poleg Onkološkega inštituta v Ljubljani največji operaterji za bolezni dojk pri nas.
Na kakšen način ste nato sledili novostim?
Večkrat sem bil na izobraževanju v tujini in na raznih kongresih ter opravil podiplomski študij iz onkologije na Medicinski fakulteti v Zagrebu in Evropsko šolo onkologije v Milanu. Tako smo lahko v slovenski prostor vnesli določene nove postopke, kot je lokalizacija netipnih sprememb v dojki ali upoštevanje hormonskih receptorjev pri karcinomu dojke. Zdravljenje je skozi čas postalo vse bolj učinkovito in za pacientke manj obremenjujoče: obsevanje se je spremenilo, v kirurgiji ni več radikalnih posegov, temveč večinoma le manjše operacije … Vsako leto se doda kakšen kamenček.
Koliko lahko na zgodnje odkrivanje bolezni ženske vplivamo same?
Pomembno je, da se redno kontrolirate, kajti če se tumor odkrije, ko je majhen, je bolezen bistveno lažje obvladljiva. Prav na račun tega je umrljivost pri raku na dojkah vse manjša, medtem ko je bilo v osemdesetih letih bistveno več karcinomov zanemarjenih. V program DORA so vključene ženske po 50. letu, sam pa že po 40. letu svetujem kontrolo na dve leti, ne glede na to, ali pacientka kaj zatipa.
Menite, da so vaše pacientke na tem področju še vedno premalo ozaveščene?
Ne bi rekel. Redkokdaj se zgodi, da je potrebna večja operacija, ampak predvsem zato, ker imajo nekatere svoja prepričanja. Določene se obrnejo na alternativno medicino, kar se še pri nobeni ni dobro končalo. Sodobno medicino včasih zavračajo tudi visoko izobražene ženske.
Zanimiv je fenomen Japonk, ki redko zbolevajo za rakom dojke, če pa se preselijo na Zahod, obolevajo pogosteje. Kaj botruje temu?
Način življenja. V celotnem zahodnem svetu je veliko raka dojke. Leta 1987 smo opravili pilotni preizkus presejalnega testa v Novi Gorici, Ljubljani in Mariboru ter ugotovili, da smo v naši regiji najbolj obremenjeni s karcinomom dojke. Sedaj ni več takšnih razlik med enim in drugim koncem Slovenije. Še vedno pa je rak dojke veliko pogostejši v bolj razvitem svetu kot v ruralnih območjih.
Koliko pa na porast karcinoma dojke vpliva vse poznejša odločitev žensk za materinstvo?
Zadnja leta ni več takšnega porasta karcinoma dojke kot je bil včasih. Vseeno se morajo ženske zavedati, da starejše kot so, večje je tveganje zapletov med nosečnostjo ali porodom. Da bi se zaščitile pred karcinomom dojke, pa bi morale rojevati in dojiti že pred 20. letom, a takšnih praktično ni več. Trend starejših mater se je pojavil po osamosvojitvi, ko so se ženske vse bolj začele posvečati karieri. Veliko se jih zato odloči tudi le za enega otroka. Ko sem začel dežurati v šempetrski bolnišnici, je bilo letno okoli 1800 porodov, sedaj pa jih je verjetno pod 600.
Sodobna tehnologija sedaj omogoča marsikaj. Kako drugačno je danes spremljanje nosečnosti kot pred desetletji?
Ko sem začel delati kot ginekolog, smo imeli le ultrazvok tipa B scan, kjer si lahko kaj videl samo z dosti fantazije. Danes pa je na voljo »real time« ultrazvok, ki je odlično diagnostično sredstvo za ginekologijo, porodništvo in preglede dojk. Sam ga v ambulanti redno uporabljam in tako lahko hitro vidim, če je kaj narobe. Večino anomalij pri plodu pa je sedaj mogoče ugotoviti tudi z nuhalno svetlino ali genskim testiranjem.
Kakšen je vaš pogled na naraščajoč trend porodov na domu?
Načeloma je porod naravna stvar, vendar se lahko zmeraj kaj zaplete in še preden porodnica pride do bolnišnice, je morda vsega konec. V bolnici, kot je šempetrska, je porod povsem varen, saj je stalno na voljo kirurg, internist, anestezist … Med svojimi pacientkami ne vem za noben primer načrtnega poroda na domu, se je pa včasih dogajalo, da so ženske iz bolj oddaljenih krajev rodile na poti.
Ginekološki pregled ne sodi med najbolj prijetna opravila žensk. Kakšen je vaš osebnostni pristop do pacientk?
To bi morali sicer njih vprašati. Sam sem bolj resen in zadržan. Seveda odgovorim na vsa vprašanja pacientk, a ne razglabljam na dolgo in široko. Ko gre za nujne primere, pa moraš biti malo predrzen in odločen. Ženi sem recimo uspešno naredil cerklažo, ko so vsi ostali specialisti kričali, češ, kaj delam. Posebna zgodba je bila tudi, ko sem vse štiri vnuke rodil s carskim rezom. Pri porodu hčere je bilo zelo težko, velika odgovornost, ker je bil to prvi vnuk. A se je vse dobro končalo.
Če se ozrete nazaj, na kaj ste najbolj ponosni pri vašem delu?
Na uspešno diagnostiko in terapijo dojk nasploh. So pa tudi primeri, ki si jih posebej zapomniš. Imam pacientko, ki je prestala operacijo dojk že pred 35 leti. Poseben uspeh je tudi gospa, ki sem ji moral odstraniti dojko, bezgavke, maternico, jajčnike, en del črevesja in del mehurja. Po več kot 30 letih je povsem v redu in me še vedno redno obiskuje. Takšnih hudih primerov danes ni več.
Lahko ob koncu kariere ponudite kakšno modro misel?
Pacientko je treba vedno poslušati. Če pride v ambulanto vsa zbegana in prestrašena, je največkrat nekaj zares narobe.
Že veste, kaj boste počeli v pokoju?
Ni enostavno kar opustiti medicine, zato bom verjetno še kaj delal honorarno. Doma pa me čaka skrb za hišo, bazen in barko, zabava z vnuki, kultura z ženo ter malo športa in novic. Sigurno mi ne bo dolgčas.
Sandra Krkoč Lasič