»Hecno je, kako smo vsi člani naše družine nekoč imeli popolnoma drugačne poklicne sanje, danes pa smo se vsi znašli v turističnem loncu. Mama Katja je bila 30 let dopisnica Dela iz Posočja, oče Bojan uspešen zdravnik, sestra Ana je študirala diplomacijo in sanjala o Bruslju, sama pa sem po študiju ostala v Ljubljani in dvajset let posvetila novinarstvu. Mama si je želela ‘samo majhno hiško’, živeli smo namreč v bloku. Oče je želel nekaj več, ‘nekaj za penzijo’. In tako so s pomočjo arhitekta Roka Klanjščka nastala Nebesa,« pove Maja Roš, ki je potrebovala kar nekaj časa, preden se je odločila zapustiti novinarski poklic, lagodno življenje v Ljubljani in se z možem Samom in sinovoma preseliti v Nebesa ter prevzeti posel staršev.
Priznava, da ji na začetku ni bilo lahko, bila je že skoraj Ljubljančanka. »Pred selitvijo se je začel izjemno naporen miselni proces – preračunavanja, tuhtanja, planiranja, tudi tesnoba me je dajala. Že tako težko sprejemam odločitve, a ta je bila življenjska. Življenje v prestolnici bi teklo v eno smer, hribovsko pa v popolnoma drugo. Eno leto sem potrebovala, da sem se zmenila s sabo – rada sem imela novinarstvo in svoje zgodbe, rada sem imela naše Gunclje in vse prijatelje, predvsem nenapovedana srečanja – ko smo se iz nedolžnega sprehoda vrnili ob polnoči. Zdaj pa nenapovedano srečam le jelene. In morda gamse. Zanimivo, da je večino okoli mene skrbela prihodnost otrok. Ki bodo odraščali ‘bogu za hrbtom‘. A to me ni niti najmanj skrbelo, otroci so prilagodljivi, kobariška šola je dobra, Gal pač ne bo smučarski skakalec, čeprav si to želi, bo pač fuzbaler – če na Livku ne igraš nogometa, te ni, ali pa kaj drugega. Bolj me je skrbelo dejstvo, da grem ‘nazaj v planinski raj‘, pa ne zaradi raja ali planin, pač pa nazaj k staršem. Trajalo je nekaj časa, a zdaj smo našli tisto pravo ravnotežje odnosov,« iskreno pove in doda, da mož Samo teh pomislekov ni imel, temveč se je v hipu odločil za selitev.
Še lepše kot na fotografijah
Pričakala jih je izjemna vizionarska zgodba. Slovenija je v zadnji strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma zapisala cilj: »Slovenija je globalna zelena butična destinacija za zahtevnega obiskovalca, ki išče raznolika in aktivna doživetja, notranji mir in osebne koristi.« Prav to so Nebesa že sedemnajst let. »Starša sta izhajala iz sebe in se takšna prestavljala tudi gostom. Popolnoma nenarejena. Polna sta zgodb in znanja. To zahtevni gostje cenijo. Ravno tako kot poštenost, kar v turizmu ni tako pogosta vrlina.«
Samo, ki prihaja iz poslovnega sveta, je bil prepričan, da bodo po prevzemu Nebes povečali kapacitete. Zdaj imajo namreč samo štiri hišice za dva. In je že videl, kako bodo zgradili še dve, tri hišice, morda kakšen danes tako popularen glamping. Kmalu je uvidel, da je prednost Nebes prav butičnost. Da se gost počuti, kot bi Soški dolini vladal sam. Nikjer nikogar. Niti glasu civilizacije, razen kakšen zvon iz daljave in cingljanje zvoncev bližnjih ovc. Sicer pa samo ptičje žvrgolenje. Najbolj so presenečeni gostje iz velemest. Obstanejo na terasi in nekaj jim ne štima. Ne vedo kaj, a nekaj ni v redu. Potem zaznajo, da ni nobenega hrupa. Da je to čista tišina, ki je niso vajeni. Tišina je včasih najboljša glasba, je pel Pavarotti, in to velja tudi za Nebesa. Zato tudi nimajo družinskega turizma. Zdaj so hišice prenovili. »In ko sem omenila idejo o glampingu, bi ga orkanski veter, ki pribesni z morja dvakrat, trikrat letno, dobesedno odnesel. Pri nas ne pridejo v poštev nobeni ‘okraski‘. Sledimo čistim linijam, hišice so namenoma opremljene asketsko, da so vsa občutenja osredotočena navzven. V naravo. Najlepše je v nevihti. Opazuješ jo ves čas, kako se bliža. Kako zavesa dežja drsi proti tebi. Pozdravi z vetrom in napade. V škrabljanju dežja po bakrenih strehah se najlepše spi! Sama sem žalostna, ko gostje pridejo in na Nebesih ‘sedi‘ oblak in se vidi ena sama mlečna belina.« A mož Samo to takoj obrne na pozitivno stran: »Zajtrka v oblaku pa tudi ne jeste tako pogosto,« se smeji Maja in dodaja, da koncepta Nebes ne spreminjajo, ker je predober, da bi ga. So pa uspešno počrpali evropska sredstva za energetsko prenovo. Goste razvajajo z lokalnimi dobrotami: s tolminskim sirom, z domačimi salamami, z jogurti s kmetije, z mlekom iz Planike …
Dela nikoli ne zmanjka
»Najraje se oglašujemo od ust do ust. Takšen koncept sta starša sprejela že od začetka. Kljub letošnji posebni situaciji imamo že 70-odsotno zasedenost, kar je v tej dolini, ki je pozimi ‘dolina duhov‘, že skoraj čudežno. Med gosti so v letih 2018–2019 prevladovali Američani – ta preobrat se je zagotovo zgodil zaradi Hiše Franko. Po odmevni Anini zgodbi v seriji Chef’s table na Netflixu so Američani preskočili Angleže in nemško govoreče narode in zdaj jih imamo največ. To so dobri gostje. Ker kažejo tako izjemno navdušenost, da ti kot gostitelju kar zaigra srce. Nismo imuni – če je gost nezadovoljen, sem jaz nesrečna. A takih nimamo. Tako da sem ves čas srečna! Šalim se, a res ti vzhičenost gosta polepša dan. Pri nas je gost – gost, pa če je predsednik, igralec ali kakšen drug zvezdnik, predvsem pa Nebesa niso kraj za tiste, ki se radi pohvalijo s prestižnim avtomobilom, z lepimi oblekami in nakitom, kajti pri nas jih nihče ne bo občudoval. In takšni gostje pogosto pogrešajo animacijo, dekoracijo, strežbo, razvajanje … Mi gostov namreč ne razvajamo, jim pa ponudimo vse, da se lahko razvajajo sami,« pove sogovornica. Zanje je bilo letos posebno leto. Med prvim in drugim lockdownom so bili stoodstotno zasedeni praktično samo s Slovenci. Roševi so bili presenečeni in tega veseli. Vsak dan so slišali: »Pa tu so res prava nebesa!« Turistični boni so omogočili tudi tistim, ki si sicer Nebes ne bi privoščili, da so jih obiskali. Zdaj so zaprti, a jim dela ne zmanjka. Na velikem posestvu s šestimi hišami (štiri za goste), s šestimi stanovalci, s psom in z mačko je vedno veliko dela. Maja bi se rada naučila še bolje fotografirati in objavljati kratke videe, pa za blog vedno zmanjka časa in nemško se mora naučiti! Skupaj s Hišo Franko pa končujejo tudi projekt, financiran z evropskimi sredstvi, imenovan Visoko nad vsakdanom (ang. High on life). Visoko nad vsakdanom je potovanje – skozi nove izkušnje, zgodbe, prvobitne okuse do ljudi doline Soče. »S pomočjo evropskih sredstev smo pripravili edinstveno doživljajsko pot – gostje bodo z vodnikom spoznali soško postrv, drežniške koze, cike, poskusili štruklje, planinski sir in skuto s kotla, nabrali zelišča in si pred skrivno kočo sredi gozda pripravili frtaljo …,« pove in doda, da je za mnoge goste kombinacija spanja v Nebesih in večerje v Hiši Franko nekaj najmočnejšega, kar so doživeli na svojih popotovanjih. Izven sezone polnijo kapacitete po zaslugi Hiše Franko, so pa t. i. foodiji, gostje, katerih glavni cilj potovanja je kulinarika, zanjo precej nerazumljivi. V dolini ostanejo zgolj en dan in že odbrzijo dalje, na novo večerjo. »Kaj pa vsi razgledi, opazovanje oblakov, čudes narave, smaragdne Soče? Zato imamo pravilo, da so gostje pri nas najmanj dve noči,« navrže in doda, da občuduje sestro Ano. Njeno strast, delavnost, vnemo. Stalno kuje nove projekte, vse visokoleteče. Nikoli ne pozabi na lokalno okolje, a prodira vse bolj globalno. Vedno pa najdejo čas za družino in se vsi skupaj usedejo. Prvi lockdown jih je povezal in so prevandrali vsa okoliška hribovja.
Znova prava lokalka
Tako kot so se Roševi vpeli v turistično sceno, so se tudi v lokalno. »Pred leti ne bi verjela, da bom po 30 letih spet tekmovala za Smučarski klub Matajur. Ker sva oba z možem Samom zagrizena smučarja in imava dva sinova, stara sedem in devet let, smo takoj pristopili v SK Matajur. Samo je postal predsednik in ker mineva 70 let od ustanovitve kluba, smo to izkoristili za nekakšen revival. Izdali smo zbornik na 224 straneh, velik del je posvečen prav Livškemu, zibelki smučanja na Primorskem. Pa tudi nekdanjemu smučišču in koči, kjer so zdaj Nebesa. Skupaj z razstavo je projekt prejel častno Valvasorjevo priznanje,« je ponosna Maja. Želela bi si, da bi smučišče oživili, a jim jo vsako leto zagodejo klimatske spremembe. In tudi s Kuka, kjer so včasih potekali legendarni tradicionalni veleslalomi, se kmalu ne bo dalo več smučati. Interesa za košnjo ni. Začne se z malinami, nato pride grmovje in čez sedem let je že gozd. Ko vidiš te stare fotografije, se zdi neverjetno, kako gola so bila ta pobočja. Ni čudno, da so Tržačani pisali, da bo Livško z Matajurjem in s Kukom postalo furlanski Davos. Bili so načrti celo za sedežnico! Zdaj bi jo pa lahko uporabljali za kolesarjenje. Majin oče Bojan je veš čas v gibanju, vaščanom pomaga pri košnji … Ko je nazadnje grabila travnik nad njimi in so ravno prišli gostje, je vsa prepotena pritekla s hriba dol z grabljami na rami. Zasmejali so se, da takšne recepcije pa še ne! Mama Katja pa je predsednica krajevne skupnosti in drži gor kulturni nivo Livškega, oživlja prireditve in piše pravljice o Krivopetah. In tako po zaslugi Roševih zabave na Livku nikoli ne manjka.
Andreja Comino
