Martina Arčon ima zagotovo enega najbolj prepoznavnih glasov tod okoli. Kot voditeljica povezuje številne prireditve, že več kot četrt stoletja pa je zavezana poslušalcem Radia Robin, kateremu se je pridružila že kmalu po ustanovitvi. Spominja se začetkov, ko je ob nedeljah dopoldan »potapljala ladjice« v radijskem etru in klepetala s poslušalci. Z delom na radiu živi svoje poslanstvo. »Največja zmaga je, da človek v življenju počne to, kar ima rad, in jaz imam to srečo,« pravi dolgoletna glavna in odgovorna urednica najbolj poslušanega radia na Goriškem, ki svoje znanje komunikacije in javnega nastopanja rada predaja tudi naprej.
Kot otrok ste menda sanjali o poklicu vzgojiteljice. Kako vas je nato zaneslo v medijski svet?
Res sem vedno govorila, da bom vzgojiteljica in da bom imela veliko otrok (smeh). V medije sem vstopila iz radovednosti in verjetno želje po nastopanju. Prijavila sem se na avdicijo TV Primorke in bila sprejeta. Po rojstvu hčere pa sem postajala vse bolj radijka in vse manj televizijka. Kljub urednikovanju še vedno najraje sedem za mikrofon.
Pred mikrofon naj bi sodili zgovorni ljudje. Ste zasebno sami tudi takšne narave?
To vprašajte mojega moža (smeh). Rada se pogovarjam, to je res. A ko nekdo stopi v medijski svet, se mi zdi bolj pomembna njegova osebnost, izžarevanje energije, pa tudi splošna razgledanost. Vse to je tisto, kar pripelje k priljubljenosti. Nekdo vam je v etru bolj všeč kot drugi, pa sami ne veste, zakaj. Seveda si je treba upati, se prepustiti in včasih tudi hoditi po robu. Sama sem veliko nastopala že v osnovni šoli. Pela sem v zboru, deklamirala, recitirala že kot učenka tudi v Rihemberški čitalnici, gledališki skupini, ki se je selila po krajih.
Vaša hči Anuša Kodelja, zdaj že priznana igralka, pravi, da ste najbrž njena največja oboževalka. Na kakšen način ji to izkazujete?
Največja oboževalka in največji kritik (nasmeh). Z Anušo imava poseben odnos. Učiva se druga od druge. Verjetno imam več treme jaz, ko sem v občinstvu, kot ona na odru. Ko sem jo gledala v Najinih mostovih, sem »trpela« skupaj z njenim likom, pa čeprav je bila le televizijska nadaljevanka. Veliko smo se presmejali na ta račun. Kako ji izkazujem podporo? Pri nas so objemi tisti, ki so bolj zgovorni kot besede.
Reden stik z Robinovimi poslušalci v zadnjem času ohranjate s poglobljenimi intervjuji. Se na tem terenu počutite najbolj domače?
Te četrtkove izobraževalne oddaje so mi res zlezle pod kožo. Pri izbiri gosta se vedno vprašam, kaj koristnega bo ta lahko povedal poslušalcu, nato pa poskušam iz njega potegniti čim več. Ljudje me velikokrat nagovorijo na račun izbranih tem in si pogosto želijo tudi posnetkov oddaj. Pri teh intervjujih res uživam, tako zaradi zanimivih ljudi, ki jih je vedno lepo spoznavati, pa tudi, ker se sama veliko naučim.
Če bi samo sebe postavili pred mikrofon, kaj bi se zagotovo vprašali?
Kaj v življenju zares šteje, kaj te dela srečnega, radostnega, s čim si polniš baterije? Ta odnos samega s sabo se mi zdi zelo pomemben.
S čim si vi polnite baterije?
Polni me narava v vseh odtenkih. Rada tečem po Panovcu ali grem na kratek pobeg na Sabotin, odpravim pa se tudi na daljše ture v hribe z družino ali prijatelji. V zadnjem času se navdušujem nad plezanjem. Hribi in dom mi predstavljajo nekakšno protiutež razgibani službi. Tako ohranjam v ravnovesju dva pola, tega, ki brbota, in tega, ki bi rad mir.
Se radijski urednik lahko kdaj povsem »izklopi« in pozabi na službo?
Skoraj nemogoče. Dober program lahko ustvarjaš samo, če imaš lovke razpete na različnih koncih. Stalno je treba spremljati dogajanje, pomembno je vedeti, kaj ljudi trenutno jezi in kaj navdušuje, kaj jih zanima. In to vtkati v program, vedno skozi prizmo domačnosti in lokalnosti.
Kako se kot lokalni radio skušate čim bolj približati tukajšnjim prebivalcem?
Naš paradni konj je zagotovo aktualna lokalna informacija. Poslušalci rečejo, da pri nas slišijo vse, kar rabijo vedeti. In na to sem ponosna. Vedno pa imamo v mislih, da se ljudje radi tudi nasmejejo. Za to skrbijo naši voditelji, vsak s svojo vlogo v etru in s ščepcem hudomušnosti. Zelo pomembna pa je seveda tudi glasba.
Čeprav imajo poslušalci najbrž kdaj drugačen občutek, je program vedno vnaprej pripravljen. Vas vseeno kdaj kaj preseneti?
To se dogaja na dnevni ravni, saj je radio tako zelo živ, tako zelo tukaj in zdaj. Res je, dober program je le dobro pripravljen program, a se takšnim in drugačnim presenečenjem ni mogoče izogniti. Zgodilo se je marsikaj, od tega, da me je zlomil smeh pred mikrofonom, da sem nadela sovoditeljici ime sina, da smo v studio povabili soimenjakinjo osebe, ki smo jo želeli gostiti … Skratka, delo na radiu je resno, a tudi zabavno.
Kakšna radijska ekipa stoji za vami?
Bolj pred mano, ker brez njih radia ne bi bilo (smeh). Vsak član ekipe je ključen, da lahko delamo dobro. Tu bi lahko izpostavila naš slogan »brez tebe ni mene«. Ljudje nas vidijo kot zelo povezano in dobro ekipo, seveda se včasih tudi zaiskri, ampak pomembno je, da stvari rešimo, da smo iskreni, da se spoštujemo. Ključni pri ohranjanju homogenosti so »teambuildingi«, ki jih je zdaj sicer odpihnila epidemija, a upam, da bomo kmalu spet imeli priložnost druženja. Sicer pa nas akcije, kot je Robinova turneja, vedno znova še bolj povežejo. To je tisto, kar nam požene adrenalin po žilah. Čeprav je naporno, je lepo.
Zaradi epidemije Robinove zabave žal tudi letos ni bilo, ste se pa septembra podali na Robinovo turnejo. Kakšen je njen namen?
Z mobilnim studiem smo že drugo leto zapored obiskali različne kraje in tako povezali celotno Goriško. Naš namen je predstaviti zanimive goste, utrip posameznega kraja ali občine in – kot radi rečemo – pripeljati zabavo domov. Če poslušalci ne morejo k nam, na Robinovo zabavo, pridemo mi k njim. Odziv je bil zelo dober, povsod smo bili zelo lepo sprejeti. In kar je najpomembnejše, tudi letos smo bili dobrodelni.
Na številnih prireditvah nastopate v vlogi voditeljice. Vam je ljubši neposreden stik s publiko ali »nevidni« radijski poslušalci?
Absolutno živa publika, ki ti da posebno energijo, tako zelo, da se zliješ z dogodkom. In tudi če si po dogodku izžet, si obenem poln zadovoljstva. Rada to počnem, v tem čutim neverjetno strast. Preprosto lepo mi je.
Pravite, da bi težko živeli brez sanj …
Želim si, da ne bi nikoli nehala sanjati. To me dela živo. Novi projekti, nove ideje, novi ljudje. To sem preprosto jaz. Čeprav priznam – v zadnjem času vse bolj ljubim mir, čas zase, tišino. Pomembno mi je negovati vse tisto, kar me polni, le tako lahko dajem. Pa ne glede na to komu: družini, prijateljem, projektom, sebi …
Barbara Skorjanc
